Matjaž Mastnak: Vrtnice potrebujejo ljubezen

Matjaževa knjiga je napisana v njegovem značilnem esejističnem slogu. Berljiva in zanimiva kot tudi ostale njegove knjige. Tudi sam jo podobno opiše: "Napisal sem berilo o vrtnicah, to ni vrtnarska knjiga. Je knjiga o tem, kaj vse vrtnice so. Zanimivo je, da so vrtnice prisotne že od začetka civilizacije. Torej, odkar so v Evropi začeli zidati mesta, so vrtnice tukaj, z nami, že od stare Krete naprej. Vrtnice so tudi pojem v kulturi, to je cvet, ki izžareva polnost. Rdeča vrtnica je eden od cvetov z najmočnejšim pomenom, ki ga vsak razume, je simbolen in močan. In to je zame najbolj neverjetno pri vrtnicah, saj jo lahko podariš ob krstu ali pa jo neseš na pogreb. Katera druga roža zmore tako zelo širok diapazon, da je za vsako priliko prava?" se sprašuje Matjaž, ki smo ga poznali tudi kot scenarista. Ob tem vprašanju zamahne z roko: "Ah, to pa je že stvar preteklosti. Pred desetimi leti sem sodeloval s TV Slovenija pri seriji stotih oddaj Sprehodi v naravo. To je bilo zame zelo lepo in navdušujoče delo, vendar ker sem dobil otroka, sem potreboval redno in varno službo, zato sem se odločil za delo v Arboretumu, ki spada pod javni sektor."

V vrtnarstvu po pomoti

Njegova izbira študija je bila gozdarstvo, vendar ni nikoli delal v tem poklicu. "Ravno takrat, ko sem diplomiral, se je Slovenija osamosvojila in za inženirja gozdarstva ni bilo nobene zaposlitve. Po spletu naključij sem dobil svojo prvo mesto v Arboretumu in tukaj ostal. Sploh je ta Arboretum taka nenavadna stvar: nekateri, ki tukaj dobijo službo, zbežijo po treh mesecih, nekateri pa ostanemo za vedno. Tukaj sem zelo zadovoljen." Pa vendar, so ga rože vedno zanimale? "Težko bi rekel, da sem bil kot gozdar fiksiran na rože, zanimala me je narava, pravzaprav to neverjetno funkcioniranje narave. Ker pa sem človek s širokimi interesi, mi ni prav nič težko, da sem zdaj v vrtnarski in neki način tudi učiteljski službi. Tukaj sem se veliko ukvarjal s programi za šolske skupine, ki nas obiščejo, za vsak letni čas je bilo treba narediti poseben program. To sem postavil na noge in zdaj se s tem ukvarjajo mlajši sodelavci. Sem pa tudi predavatelj na Višji vrtnarski šoli v Celju, pa tudi na Biotehniškem centru v Naklem. Enkrat na teden tako vidim, kateri mladi ljudje prihajajo na naše poklicno področje. Predavateljstvo mi zelo dobro leži, ker je to stvar, ki mora biti dobro pripravljena, in tudi takoj vidiš, ali dobro delaš ali ne." Matjaž tako svoje dneve posveča delu: "Gre za splošno radovednost, ker se mi ne zdi smiselno ostajati v neki strogi rutini, ampak mi je všeč dodajati nove vidike. Pa tudi, moja otroka nista več majhna, ampak sta že najstnika in zdaj sta jima starša bolj v nadlogo kot v pomoč (smeh). Tako se je kar naenkrat spet pojavil čas."

Vrtnični cvet je zgodba petih dni

Nato naju je s fotografom odpeljal do Prešernove vrtnice, ki je res čudovita. Matjaž se je takoj sklonil k njej in jo najprej otrebil, torej odtrgal vse že malce uničene cvetne liste. "Čim pade dež, cvet začne propadati. Vsak cvet je zgodba petih dni. Od tega, da se cvet odpre, in do tega, ko se cvet usuje. Kar je pri Prešernovi vrtnici čudovito, so močni usnjati listi, bleščeči, tako da je grm lep tudi takrat, ko ni nobenega cveta. Najbolj smo ponosni ravno na Prešernovo vrtnico, ki je zelo kakovostna vrtnica. Zdrava, lepo cveti in tudi v našem podnebju, ki je tukaj na kamniškem koncu zelo jokavo, ta vrtnica odlično uspeva. To vrtnico je naredil Matjaž Kmecl, umetnostni zgodovinar, za katerega je gojenje vrtnic hobi. In skozi več deset let je vzgajal vrtnico, s katero bi bil zadovoljen, in s Prešernovo vrtnico je zadovoljen. Zadovoljen je tudi s Trubarjevo vrtnico, ki jo pa še imamo na preizkušanju."

Kako skrbeti za njih?

Ker sem tudi sama ljubiteljica vrtnic, sem Matjaža prosila, da pove še kakšno skrivnost o njih – kako jih saditi in negovati, da bi nam bile v veselje in ponos. "Vrtnice po cvetenju zajamejo sapo in nato pokažejo, ali imajo težave z zdravjem. Letos smo naredili v Arboretumu eksperiment: polovico vrtnic klasično škropimo, polovico pa s sredstvom za jačanje rastlin, nestrupenimi škropivi. Vrtnice je idealno saditi po vseh svetih, torej konec oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so vrtnice v najboljši kondiciji, so sveže iz drevesnic in čez zimo imajo čas, da lepo rastejo, se napijejo vode, poiščejo stik s svojim novim domom in taka vrtnica bo mnogo uspešnejša kot tista, ki se jo sadi spomladi. Čez poletje pa lahko sadimo vrtnice v lonce." Kaj je glavno, kar vrtnice potrebujejo? "Odgovoril bom malo patetično, potrebujejo ljubezen. Z njimi se je treba ukvarjati. Vrtnico je treba dobro posaditi in se potem z njo tudi ukvarjati. Torej, to res ni neka smreka, ki bi jo posadil in bi rasla sama od sebe. Treba jo je vzdrževati skozi leto, jo okopavati, obrezati, jo pravi čas pognojiti, jo škropiti, da ne pridejo škodljivci, in preprečevati bolezni. Osebno imam zelo rad vrtnice, ki jih ni treba škropiti. In v tem rožnem vrtu – zadnjo prenovo smo naredili ravno pred kratkim – dajemo močan poudarek tistim vrtnicam, ki ne potrebujejo kemične zaščite. To se nam zdi tudi edina prava usmeritev, tudi zato, ker je treba ljudem omogočiti, da živijo v zdravem vrtu, in zato, ker je treba upoštevati, da ljudje ne želijo več kemizirati svojega neposrednega okolja, če to ni potrebno. Je pa treba vedeti, da popolna vrtnica z izjemno obliko cveta in nenavadno barvno igro v cvetu ne more biti hkrati še zdrava. Potem je treba presoditi, kaj nam več pomeni: imeti nekaj izjemnega, miss sveta, ali pa imeti nezahtevno rožo, ki morda z drugimi lastnostmi odtehta to, da ni najlepša." Kaj pa Matjažev domači vrt, je tudi poln cvetja ali je kovačeva kobila bosa, kot radi rečemo? "Doma imamo vrt, a imamo tako dobro rejeno kovačevo kobilo (smeh). So leta, ko zelo skrbim za domači vrt in sem z njim zadovoljen, a zadnje leto je bilo sila naporno in sem naš vrt malo zanemaril. A to je tudi čar vrta in narave: ko imaš čas, se mu lahko posvetiš in ga je mogoče na hitro zagnati. Tako sem nazadnje, ko sem se odločil prenoviti domači vrt, že delal v Arboretumu in sem bil že malce okužen z vrtnicami. Tako sem tudi na domači vrt posadil kar veliko vrtnic na ženino precejšnje nezadovoljstvo. V hiši so bili majhni otroci in lahko bi padli na vrtnice, lahko bi se žoga ujela vanje, lahko se zgodi marsikaj in je lahko vir slabe volje. No, potem smo zvozili s pomočjo ograjic in podobno. A zdaj pa tudi žena ugotavlja, da so vrtnice izjemno zanimive."

Mastnakova nova knjiga Sem z vrtnicami je že četrta po vrsti v zbirki 'O cvetani in živani', v kateri so doslej izšli trije na letne čase vezani priročniki o cvetlicah pri nas. Tokratno delo je, kot nakazuje naslov, strukturno in vsebinsko osnovano malce drugače, četudi napisano v prepoznavnem avtorjevem esejističnem slogu. V celoti je namreč posvečeno le eni rastlini, to je vrtnici. Še manj kot prejšnje tri lahko to knjigo poimenujemo priročnik v osnovnem pomenu besede, saj osrednje mesto v njej pripada duhoviti, berljivi in v vseh pogledih privlačni, mestoma pa že kar poetični pripovedi o zgodovini te kraljevske rože tako na Slovenskem kot tudi po svetu.

Tekst: Eva Jandl

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"