Med sprehodom po starem mestnem jedru gorenjske prestolnice se naužijeva miru in spokojnosti.
Ljudje ga prepoznavajo in mu odobravajoče prikimajo v pozdrav. Pokaže mi tržnico, kjer je nekoč prodajal zelje, ulico, po kateri je hodil na verouk, in glasbeno šolo, kjer je igral oboo - pravi nadomestek kitare. S tihim dogovorom sva se odmaknila od političnih in poslovnih tem, se izognila klišejskim vprašanjem na temo teh in se ozrla v njegovo rano mladost. Spoznajte kandidata za župana mesta Kranj, Matjaža Rakovca.
Njegov življenjepis je preplet raznovrstnih funkcij. Nekoč vaterpolist v prvi jugoslovanski ligi, nato sodnik in predsednik Vaterpolske zveze Slovenije ter predsednik uprave Zavarovalnice Triglav in danes, tretjič zapored, vodilni mož Hokejske zveze Slovenije. Duša je kot jin-jang, piše drugačno zgodbo. Je gurman. Knjižni molj, ki ga nasiti dobra kriminalka.
Nekdanji maratonec. Svetovni popotnik in privrženec vsega, kar kliče po adrenalinu. Privlači ga vzhod - v navalu popotniške strasti je obiskal Kambodžo, Tajsko, Filipine, Indonezijo in Malezijo. Povsod je lepo, a doma je najlepše in v mestecu doktorja Figa se je gospod Rakovec rodil, odraščal in vanj vnašal izkušnje, ki jih je kot zanesenjaški delegat drobtinico za drobtinico nabiral po svetu. “Vedno sem se znal dobro znajti,” pojasni.
Story: Na prvi pogled se Kranj zdi prepuščen umirjenemu toku, kar je daleč od resnice. Prizadevate si, da bi postal kulturna prestolnica, iz česar tudi izvirata miselnost in želja, da bi krajani delovali in živeli v njem. Že kot mladenič ste ga morali doživeti kot mesto lepih priložnosti.
Pisalo se je leto 1969, ko je oče že kupil parcelo blizu našega tedaj manjšega stanovanja na Zlatem polju. Vsak dan, ko sem prišel iz šole, sva se napotila proti Brdu, kjer zdaj ponosno stoji hiša, zgrajena z najinimi rokami. Denarja ni bilo, oče je jemal posojila za cement. Kot otrok sem rad priskočil na pomoč - če ne drugega, z ravnanjem žebljev. Minevali so popoldnevi, ko sem brskal po vrtu. Spominjam se, kako smo si pozneje privoščili fička, s katerim smo vsi štirje člani družine hodili na morje. Vladala je trda vzgoja, a to so bili lepi dnevi.
Story: Na spletu ste objavili nostalgično fotografijo z nekdanjim učiteljem telovadbe in mentorjem pri vodenju športnega društva ter ob tem zapisali, da je bilo šolanje na Gimnaziji Kranj eno od najlepših in najbolj brezskrbnih obdobij vašega življenja. Še ohranjate prijateljske stike iz tistega časa?
Brez dvoma. Delali smo veliko, se še bolj zabavali, v šoli smo bili neobvladljivi. Bili smo res naporna druščina šestih fantov. Ukore smo glede na to, da bomo do konca leta prizanesli z neumnostmi, dobili že na začetku šolskega leta. (smeh) Šalo na stran. Danes smo vsi izobraženi, garaški posamezniki. Vsakih nekaj mesecev se dobimo, prižgemo žar pri kom doma in vsako leto skupaj obeležimo martinovanje. To je zdrava družba, ki napolni srce.
Story: Menda ste se lotili nešteto zanimivih priložnostnih del.
Drži. Že v osmem razredu osnovne šole sem med počitnicami ponoči pomagal v pekarni. Razvažal sem pijačo, v gimnaziji celo časopise. Odkar pomnim, sem se moral v želji po nečem novem preživljati tako. Vedno sem se dobro znašel in se pozneje, sicer na največjo tragedijo svoje mame, odločil, da bom denar namenil potovanjem.
Story: Tragedijo?
Predvsem jo je skrbelo za sina in začudeno je opazovala, kako sem delal samo za to, da sem si lahko omogočil potovanje za mesec dni.
Story: Ste od staršev torej podedovali vzgojne vzorce, nad katerimi ste nekoč vihali nos, danes pa jih spretno prenašate na svoj podmladek?
Danes glede na vse ponujene informacije otroci niso več otroci. Mi smo poslušali radio, gledali Bratovščino sinjega galeba, Erazma in potepuha. Svoj jaz smo preprosto oblikovali. Stvari pa se spreminjajo. S starejšo smo, ko je dopolnila 13 mesecev, že potovali. V današnjem svetu moraš otrokom dajati predvsem usmeritev in širino.
Story: Vaša kampanja navdaja z optimizmom, je polna ideologij za prihodnje generacije. Vas pri tem navdihujeta hčeri? Preživite veliko časa z njima?
Mladim moraš omogočiti kreativnost. Pred kampanjo smo se veliko družili. Sta izredno zasedeni - mlajša, še srednješolka, je letos postala evropska prvakinja v plezanju. Odnaša jo v svet in redko uloviva skupne trenutke, jih pa s starejšo toliko bolj izkoristiva. Že pred časom je dokončala študij bibliotekarstva, nato pa se nenadoma odločila opravljati še diplomo iz športnega menedžmenta na ekonomski fakulteti. Obe sta precej zasedeni.
Story: Medsebojna podpora pa ostaja.
Res je. Vendar ju ne želim vmešavati v svojo zgodbo. Tako, kot sem ponosen na vse njihove dosežke, sta oni na moje. In zdi se, da je šport tisto področje in tisti skupni imenovalec, ki nam daje energijo za vse, kar ostane.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču