V zadnjih desetletjih je duševno zdravje postalo eno najbolj obravnavanih vprašanj v javnem diskurzu, zdravstveni politiki in klinični praksi.
João Miguel Alves Ferreira je psiholog, podatkovni znanstvenik, psihofiziolog, socialni psiholog in organizacijski psiholog, ki trenutno piše doktorat iz zdravstvenih ved na Medicinski fakulteti Univerze v Coimbri. Je tudi avtor enega od mnogih blogov na platformi Mad in America, ki združuje alternativne in kritične poglede na stanje psihiatrije in duševnega zdravja v ZDA in po svetu.
V enem od svojih zadnjih blogov Ferreira takole oriše trenutno stanje:
"Eksplozija psihiatričnih diagnoz, eksponentno naraščanje uporabe psihotropnih zdravil in širjenje narative o psihološkem dobrem počutju so le nekateri od simptomov te nove osrednje vloge čustvenega trpljenja v sodobni družbi. Vendar pa s tem, ko ta osrednja vloga narašča, postaja vse bolj očiten strukturni konflikt – pogosto neizrečen: napetost med psihiatrijo in psihologijo. Čeprav obe področji trdita, da sta zavezani varstvu duševnega zdravja, sta psihiatrija in psihologija utemeljeni v zelo različnih epistemoloških okvirih."
Ločnica pa ni le teoretična
Psihiatrija, ki je bila zgodovinsko povezana z medicino, deluje pretežno znotraj biomedicinskega modela, nadaljuje Ferreira in to pojasni.
"Psihiatrija psihološko stisko obravnava kot posledico nevrokemičnih, genetskih ali možganskih disfunkcij – stanj, ki jih je mogoče in bi jih bilo treba diagnosticirati in zdraviti, običajno s farmakološkimi sredstvi. Psihologija, zlasti v svojih kliničnih, skupnostnih in kritičnih področjih, k stiski pristopa skozi prizmo subjektivnosti, življenjske zgodovine, sociokulturnih kontekstov in relacijske dinamike. Za mnoge psihologe se oskrba začne s poslušanjem – ne z označevanjem."
In ta globoka ločnica ni zgolj teoretična, nadaljuje Ferreira. "Razkorak se pojavlja v kliničnih okoljih, znotraj zdravstvenih sistemov in v življenjskih izkušnjah tistih, ki iščejo podporo. V mnogih kontekstih se biomedicinski model vsiljuje kot prevladujoč in pogosto podreja delo psihologov avtoriteti psihiatrične diagnoze in zdravil. To ne le ustvarja etične in tehnične napetosti med strokovnjaki, temveč tudi fragmentira izkušnje uporabnikov storitev, ki jih zreducira na diagnoze in protokole, namesto da bi prepoznali njihove kompleksnosti in osebne zgodbe."
Prevlada biomedicinskega pogleda neizogibno prinaša medikalizacijo življenja, ki je že postala globalni trend.
"Običajne človeške izkušnje – žalost, tesnoba, žalovanje, utrujenost, razočaranje – se vse pogosteje uokvirjajo kot duševne motnje. Ta patologizacija trpljenja spodbuja nenehno širjenje psihiatričnih kategorij, hrani farmacevtsko industrijo in krepi prepričanje, da obstaja tableta za vsako bolečino," piše Ferreira, ki prav v psihologiji, zlasti če temelji na kritičnem poslušanju in kontekstualnem vključevanju, vidi silo, ki se tej logiki upira in namesto tega zavzema za pristope, ki cenijo čas, subjektivnost in pomen.
Konflikt med psihiatrijo in psihologijo seveda ni enovit in se drugače kaže v različnih kulturnih, političnih in geografskih kontekstih. Ferreira to ponazori na naslednjih treh primerih:
- V Združenem kraljestvu glavo visoko dviga gibanje, ki je kritično do biomedicinskega modela, psihologi in drugi strokovnjaki za duševno zdravje pa so tam našli več prostora za zagovarjanje integrativnih in holističnih pristopov, ki presegajo diagnozo in zdravljenje.
- Povsem drugačna slika je v Združenih državah Amerike, kjer močno prevladuje biomedicinski model, psihiatrija pa je tesno prepletena z zavarovalniško industrijo, dobičkonosno usmerjenim zdravstvenim varstvom in kulturo individualne produktivnosti. Psihiatrična diagnoza tam pogosto postane potni list za to, da človek sploh dobi dostop do storitev in pravic.
- V državah globalnega juga, kot je Brazilija, pa je slika še bolj zapletena. Po eni strani ima Brazilija bogato tradicijo praks duševnega zdravja v skupnosti in pionirsko gibanje za reformo psihiatrije, ki je navdihnilo inovativne storitve, kot so centri za psihosocialno oskrbo. Po drugi strani pa jo omejuje kronično premalo financiranja, socialno-ekonomske neenakosti in omejen dostop do oskrbe, kar pogosto vodi storitve v smer hitrih, medicinskih posegov.
Glasovi, ki kličejo po modelu duševnega zdravja, ki je resnično humaniziran in kontekstualno utemeljen, pa vendarle postajajo vse glasnejši povsod, in Ferreira pri tem vidi veliko vlogo prav v kritični psihologiji.
Potreba po kritični psihologiji
"Kritična psihologija tu lahko veliko prispeva," piše.
"To zahteva ne le strokovno poslušanje, temveč tudi etično in politično zavezanost k preoblikovanju pogojev, ki povzročajo trpljenje. Kot je nekoč trdil salvadorski psiholog Ignacio Martín-Baró, umorjen med državljansko vojno: 'Ne moremo si prizadevati za ozdravitev osebe, ne da bi hkrati ozdravili družbo, ki jo je naredila bolno'. To ne pomeni, da bi morali psihiatrijo zavreči ali demonizirati. Obstajajo situacije, v katerih so zdravila potrebna in koristna – zlasti v primerih akutne stiske. Težava ni v zdravilih kot takih, temveč v načinu, kako pogosto postanejo edini ali primarni odziv. Pravi izziv je v ustvarjanju resnično interdisciplinarnih praks, kjer različne oblike znanja sobivajo v dialogu in ne v hierarhiji."
Celoten blog si lahko preberete na Mad in America.
"Vztrajanje na tem, da se celotna problematika duševnega zdravja rešuje le z medicinsko diagnozo in predpisovanjem zdravil, je zgrešena." https://t.co/AlMT7qzDMJ
— metropolitansi (@metropolitansi) June 8, 2025
- Preberite si tudi: Franci Gerbec: "Reševati duševno zdravje le z diagnozami in zdravili je zgrešeno"