Mega poplave - se nam lahko spet zgodijo?

25. 1. 2015
Deli
Mega poplave - se nam lahko spet zgodijo? (foto: profimedia)
profimedia

Se lahko poplave epskih razsežnosti, ki so nekoč oblikovale svet, ponovijo?

Severozahodna Amerika premore nekatere nenavadne in najbolj spektakularne pokrajine na planetu. Mednje spadajo tudi brazgotinaste črne skale. To so kamnine z velikanskimi kanali, ki jih je zarezala voda, najbolj razsežna pa je 97 kilometrov dolga starodavna rečna struga Grand Coulee v državi Washington.

Geolog J Harlen Bretz, radoveden, kako so kanali nastali, se je leta 1922 lotil raziskovanja. Sprva je delo pripisal dolgoletnemu učinku rek, toda bolj se je poglabljal v pokrajino, čedalje več nenavadnih oblik je odkrival. Med drugim ogromne kupe gramoza, visoke za deset nadstropij, in hribe, po obliki podobne ladijskim kljunom.

Nenavadne velikanske tvorbe je bilo najlažje razložiti z vodo, ki je raztrgala pokrajino, ali z nepojmljivo poplavo. Kljunasto oblikovani hribi so bili obrnjeni v smeri pretoka vode, gramozni nasipi so nastali, ko se je voda umaknila.

Bretz je sledil viru orjaškega hudournika – najbrž največje poplave v zgodovini – do ledeniškega jezera Missoula. Med zadnjo ledeno dobo je jezero nastalo izza 610 metrov visokega ledenega zidu. Ko je pred približno 15.000 leti ta pregrada padla, se je jezero izpraznilo v pičlih 48 urah in ponorela voda je izklesala Grand Coulee. Za sabo je pustila grebene, kakršne navadno najdemo v strugah, le da so bili tisti ogromni, visoki devet metrov. V naslednjih 2000 letih se je zgodba nekajkrat ponovila in dodobra izdolbla pokrajino v Severni Ameriki.

Jezero Missoula bi po nam znanih podatkih lahko povzročilo največjo poplavo, a zanesljivo ni bilo osamljeno.

V zadnjih dveh milijonih letih je površino planeta preoblikovalo najmanj 27 orjaških izlivov vode. S seboj so valili več kot 100.000 kubičnih metrov vode na sekundo, kar je približno toliko, kot bi sešteli vodo 30 Niagarskih slapov!

Bolj se pomikamo v Zemljino zgodovino, manj vemo o velikih poplavah. "Raziskave so omejene, ker ni ohranjenih takratnih zemeljskih oblik," je razložil geolog Philip Gibbard, strokovnjak za ledeno dobo. Voda, ki uide izza naravnih jezov ali se nabere iz stopljenih ledenikov, je nedvomno odgovorna za številne megapoplave. "Če popusti jez in se voda sprosti, je obsežna poplava neizogibna," je potrdil Gibbard.

Ena takšnih je pred približno 450.000 in 200.000 leti, ko je bila gladina morja nižja, Veliko Britanijo odtrgala od kopnega in jo osamila v otok. Tam, kjer je danes Severno morje, je za apnenčastim grebenom, ki je povezoval Britanijo s Francijo, nastalo velikansko jezero. Ko se je voda razlila čez naravni jez, je izžlebila dolino, današnje dno Rokavskega preliva.

Druge megapoplave so nastale z dvigom morske gladine, ko je morje zalilo suha območja. Tako je nastalo tudi Sredozemsko morje. Pred okrog 5 milijoni leti je ocean izdolbel kanal pri Gibraltarju in voda se je prelila v suho dolino.

Megapoplave močno vplivajo na podnebje. Poplave, ki jih je na primer povzročilo jezero Agassiz, so krive za mrzlo obdobje pred 13.000 leti, posredno pa za izumrtje številnih sesalcev v Severni Ameriki. Tudi mamutov. Voda se je iztekla v severni del Atlantskega oceana in vplivala na kroženje zalivskega toka, ki nosi toplo vodo do tečajev.

Na srečo megapoplave tolikšnih razsežnosti, kot sta jih povzročili jezeri Agassiz in Missoula, danes niso verjetne. Veliki potopi so bili povezani z orjaškimi ledenimi ploščami, ki so na severni polobli med zadnjo ledeno dobo zravnale vse, kar jim je prišlo na pot. Ledeniški hudourniki stopljene vode in jezerska voda, ujeta za ledenimi jezovi, so se razdivjali ob postopnem ogrevanju ozračja in pokopali vse pred seboj. Danes imamo zgolj še z ledom prekrito Grenlandijo in Antarktiko ter nekaj osamljenih ledenih pokrovov. Najbrž ne zadoščajo za megapoplave.

Med 27 velikimi rečnimi poplavami v zadnjih 1,8 milijona letih jih je kar 8 v času po letu 1900. Gibbard je zato previden: "Megapoplave nas še vedno lahko presenetijo. Poglejte Islandijo, z eno besedo – jökulhlaup."

Islandsko besedo jökulhlaup so strokovnjaki posvojili za pojav, ko dejavni vulkan začne pod ledeno kapo topiti led. zaradi česar nastajajo velikanska jezera. Voda sčasoma predre ledeni pokrov in kot divji ledeniški tok odteče. V dobesednem prevodu pomeni jökulhlaup ledeniški tek, za zdaj zadnji pa je izbruhnil leta 1996 na jugovzhodnem delu države, ko se je začel topiti ledenik Vatna. Ocenili so, da se je ob najhujšem toku izlilo 50.000 kubičnih metrov vode na sekundo. Podobno ujmo lahko povzroči vulkanski izbruh, ki sprosti vodo iz kraterskega jezera. Pred približno 1800 leti se je tako izlilo jezero Taupo na Novi Zelandiji.

Vulkanske naplavine lahko zajezijo reke. Izbruh gore Sveta Helena je pred okoli 2500 leti izpraznil jezero in izlilo se je več kot 260.000 kubičnih metrov vode na sekundo. Če bi ta izliv primerjali z izbruhom jezera Missoula, bi bil podoben vodi, ki teče čez rob kopalne kadi. Primerjava s tokom nepredstavljivih 17 milijonov kubičnih metrov vode na sekundo je nesmiselna. A podobna megapoplava bi lahko nastala ob vulkanskem izbruhu leta 1980, če ne bi vnaprej ukrepali in s Svete Helene po ceveh odvajali vode.

Lahko megapoplave primerjamo z nam dobro znanimi rečnimi?

"Kje pa! Niti zamisliti si ne moremo rušilne moči pri megapoplavah. Jakostna lestvica zanje je občutno višja," je razložil Gibbard.

Reke navadno prestopijo bregove zaradi velike količine dežja ali snežnice in zalijejo bližnjo ravninsko pokrajino. Tudi z vodo prepojena ali izsušena zemlja lahko dvigneta raven vode. Zemlja ne more posrkati niti običajnega dežja, voda se steka po površini in se nazadnje izlije v reke.

K poplavni nevarnosti pripomore tudi človek, na primer z asfaltiranimi cestami. "Čedalje več pokrajine pokrivamo z neprepustnimi materiali, zato se ne moremo izogniti posledicam. Neprepustne podlage učinkujejo enako, kot če bi zemljo stlačili v polietilensko vrečko. Vse več vode se steka neposredno v reke," opozarja Gibbard.

Pozornost je treba nameniti tudi morju. Ob napovedanem občutnem dvigu morske gladine v tem stoletju in ob podnebnih spremembah s čedalje močnejšimi in pogostejšimi nevihtami so možnosti za poplave večje. Morje zalije obalni pas, ko nevihta ponese veter z morja proti kopnemu ali ob popotresnem sunku, znanem kot cunami. Kakšno razdejanje povzroči cunami, smo pred nekaj leti lahko videli na Tajskem in Japonskem.

Na vprašanje, ali lahko napovemo megapoplave, ni želenega odgovora. "Vemo, da so pod ledenimi pokrovi na Islandiji vulkani zelo dejavni, a še ne premoremo toliko znanja, da bi lahko napovedali izbruh," je priznal Gibbard.

Morebitna megapoplava bi nas lahko presenetila tudi od drugod. Tempirana bomba so orjaški betonski jezovi na potresnih območjih. "Sleherna uskladiščena voda na 'majavi' podlagi pomeni nevarnost. Za velikimi jezovi so količine vode velikanske, zato je tveganje toliko večje," se Gibbard zaveda nevarnosti.

Drži. Od 85.000 jezov v ZDA je več kot 4400 varnostno nezanesljivih. Med njimi je tudi jez jezera Isabella v potresno razgibani Kaliforniji. Močnejše tresenje tal bi sprostilo 700 milijonov kubičnih metrov vode. Zato je treba opozorilo, da nikoli ne smemo podcenjevati vode, jemati resno.

Prispevek je delno (torej brez nazornih prikazov in slik) povzet po pisanju revije Kako deluje. V kolikor bi si želeli biti še bolj v stiku s takšnimi vsebinami, vas vabimo, da se na dvomesečnik s poljudno-znanstveno vsebino naročite.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju