Miha Kovač in Rok Gregorin s knjigo nad napovedi o smrti tiskane knjige!

Najstarejša napoved o koncu knjige je stara že skoraj 500 let, glas o njenem zatonu pa se je redno ponavljal tudi skozi 19. in 20. stoletje.

»Knjiga očitno umira že dolgo in je pri tem razmeroma dobrega zdravja,« sta v uvodnem pojasnilu v svoji novi knjigi Ime česa je konec knjige zapisala Miha Kovač, redni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti, in Rok Gregorin, analitik slovenskega knjižnega trga pri založbi Mladinske knjige.

Glasniki skorajšnjega konca!

Ker vemo, da so napovedi o koncu sveta med ljudmi priljubljeno čtivo, bomo v nadaljevanju nanizali nekaj zanimivih napovedi o koncu tiskane knjige, saj verjamemo, da se boste ob njihovih prerokbah dobro zabavali:

• Pionir napovedi o smrti knjige je bil angleški tiskar Copeland, ki je leta 1518 v enem od svojih pisem zapisal, 'da mu bo z veseljem natisnil knjigo, a da naj si od tega ne obeta pretirane slave': »... ljudje veliko raje kockajo, pijejo, pojejo in polešejo, kot da bi brali, zato se čas knjige končuje, še preden se je dobro začel.«

• Pa vendar je tiskana knjiga nato preživela naslednjih tristo let, ko se je na začetku industrijske dobe za njeno usodo zbal Theophile Gautier. V romanu Mademoiselle de Maupin je leta 1835 zapisal, da bodo knjigo v kratkem pokopali časopisi.

• Že petdeset let kasneje je francoski pisec in bibliofil Octave Uzanne v reviji Scribner's v angleščini objavil članek, ki je imel konec knjige tudi v naslovu. Zanimivo je bilo, da v tem članku krste s knjigo niso nosili časopisi, temveč fonografski mediji. V sodelovanju s francoskim ilustratorjem je bil prispevek opremljen celo s futurističnimi prilikami medijev prihodnosti, v katerih bi lahko prepoznali nekakšne prastarše walkmanov in ipodov. To je bilo leta 1894.

• Dve desetletji kasneje je v podobnem duhu napovedal izginotje tiskanih šolskih učbenikov tudi Thomas Edison. Po njegovem mnenj naj bi se šolarji prihodnosti učili snovi kar s pomočjo filmov.

• Napovedi smrti tiskane knjige so nato potihnile do leta 1966, ko je eden o očetov komunikologije Marshall McLuhana v intervjuju za revijo Life potožil, da so 'knjige, vrvi za sušenje perila in šivi pri nogavicah obupno zastarele reči'.

• In ne nazadnje je dobrih štirideset let kasneje, t.j. leta 2007, Steve Jobs ob pogledu na Amazonov bralnik za elektronske knjige kindle vzvišeno prhnil, da gre za nesmisel in da ta izdelek ni nikomur namenjen, saj da knjig 'itak ne bere nihče več', uslužbenec ene izmed ameriških založb Jeff Gomez pa naj bi mu v precej obsežni knjigi še pritrdil s tezo, da je za sodobne medijske generacije, ki so vajene interaktivnosti, knjiga s svojo linearno pripovedno strukturo preveč dolgočasna.

Pa vendar.

Piše se leto 2017 in knjiga je še vedno z nami.

Avtorja knjige o skrivnostnih silah knjižnega trga imata o naštetih zmotnih napovedih o koncu knjige jasno izdelano mnenje: »Teh nekaj napaberkovanih izjav kaže, da ima tudi konec knjige svojo zgodovino, ki je – tako kot vsaka zgodovina – polna predsodkov in sodb na prvo žogo, ki nimajo neposredne zveze z dejanskim stanjem v knjižni panogi.«

Dejstvo je, da je v skladu z naraščanjem števila prerokb o njenem koncu vedno naraščalo tudi število izdanih in prodanih knjig, kar seveda pomeni, da omenjene sodbe niso izvirale iz knjigotrških statistik, temveč so jih posamezniki napovedovali zgolj na podlagi lastnih občutij.

»Poleg nepoznavanja založniških in knjigotrških statistik so imele napovedi o koncu knjige še eno skupno lastnost, in to ne glede na to, da jih ločijo stoletja: večina jih je izhajala iz predpostavke, da je branje zahtevno početje, ki so se mu ljudje pripravljeni odpovedati, če le imajo alternativo. Tako je Copeland v veseljašem poznosrednejveškem duhu verjel, da bo knjiga umrla, ker se ljudje raje zabavajo, kot da bi brali, Uzanne in Edison sta bila prepričana, da bodo zvočni in slikovni mediji knjige pokopali, ker je poslušati in gledati lažje kot brati, Gomez pa je pridigal, da sodobni ljudje za branje itak nimajo potrpljenja, saj jih s svojimi številnimi dražjaji ves čas razvajajo interaktivni mediji.«

Navkljub njihovemu mnenju, pa ljudje knjige še naprej berejo. Tudi v Sloveniji.

Manj jih kupujemo, a si jih več izposojamo

V Sloveniji je knjižni trg najbolj cvetel skozi drugo polovico 20. stoletja, a se je tako kot drugod po svetu tudi pri nas vseskozi povečevalo število izdanih naslovov, nižala pa njihova naklada.

Glede na število natisnjenih izvodov je bilo najbolj plodno leto 1987, ko je bilo natisnjenih kar 10,7 milijona izvodov knjig (kar je trikrat več kot v letu 2015), vendar pa je bilo takrat število izdanih naslovov tudi pol manjše kot danes. Po drugi strani pa je treba vedeti, da petkrat ali desetkrat višje naklade knjig v petdesetih in osemdesetih letih ne pomenijo nujno tudi toliko višjo prodajo. Takratne založbe in knjigarne namreč še niso premogle informacijske tehnologije, zato so težje načrtovale naklade. In ker je bil rentabilnostni prag takratnih tiskarjev postavljen višje, je to pomenilo več remitende in bistveno slabše zaslužke založnikov.

Kovač in Gregorin v nadaljevanju še ugotavljata, da navkljub tarnanju založnikov Slovenci knjige vendarle pridno beremo, pa tudi kupujemo.

»V starostni skupini od 18 do 75 let je leta 1973 po samooceni intervjuvancev knjige kupovalo 50% prebivalstva, v letu 2014 pa 49,5%,« navajata avtorja študije. »Po drugi strani pa se je zmanjševal odstotek tistih, ki sami sebe deklarirajo za nebralce: v letu 1978 je bilo takih 44%, v letu 1984 48%, v letu 1998 39%, v letu 2014 pa je bilo deklariranih nebralcev le še 32%.«

A če se Slovenci lahko pohvalimo z relativno stabilno populacijo bralcev, pa to ne velja tudi za delež t.i. intenzivnih bralcev knjig - to so tisti, ki bi letno kupili več deset knjižnih naslovov.

Statistiko bralnih navad na srečo nekoliko le izboljšuje še knjižnična izposoja, zato je v seštevku obeh trendov – rast v knjižnicah in upad v založništvu in knjigotrštvu – vendarle mogoče zabeležiti blago pozitivno rast. Tako se je med leti 1998 in 2014 poraba knjige povečala s 7,2 knjige na 7,6 knjige na prebivalca.

In kaj Slovenci in Slovenki najraje beremo?

10 najbolje prodajanih v slovenskih knjigarnah

Zanimive niso le spremembe naših bralnih navad, temveč tudi naše najpogostejše izbire. Te smo do nedavnega lahko javno spremljali tudi s pomočjo lestvice Naj 10 v slovenskih knjigarnah, ki jo je od leta 2009 pa do leta 2014 objavljala Gospodarska zbornica Slovenija.

• Spodaj kot zanimivost objavljamo posnetek tabele iz arhiva GZS za leto 2014.

Kovač in Gregorin sta vrhove letnih lestvic tistih pet let, ko so jih pri GZS še spremljali, povzela takole ...

• »V letu 2010 je bila na vrhu Elizabeth Gilbert s svetovno uspešnico, ženskim romanom, kakor ga je označil slovneski založnik Učila International, Jej, moli, ljubi. V letu 2011 je največ uspeha doživela kuharica Luke in Valentine Novak, Ljubezen skozi želodec 2 založbe Totaliteta, z receptiiz priljubljene kuharske oddaje na komercialni televiziji. V letu 2012 je vrh zavzela izvirna ilustrirana pesniška zbirka nekaj mesecev prej umrlega Toneta Pavčka Angeli, ki jo je izdala Mladinska knjiga. V letu 2013 je bila letna zmagovalka E.L. James z razvpitimi Petdesetimi odtenki sive (Učila International). V 2014 je postala najbolje prodajana knjiga Življenje je tvoje Louise L. Hay založbe Iskanja, ki je edina, ki se je vsako leto uvrstila na lestvico Naj 10. Najslabšo uvrstitev je dosegla v letu 2012, ko je bila peta, v letu 2013 se je uvrstila na drugo mesto, v letih 2011 in 2010 pa je dosegla tretje mesto. Če z oktobrom 2015 lestvice ne bi bilo konec, bi to leto na vrh zelo verjetno spet prineslo pesniško zbirko, tokrat jubilanta Cirila Zlobca, ki jo je izdala Mladinska knjiga.«

Bralne brbončice Slovencev in Slovenk sta Kovač in Gregorin med drugim analizirala tudi žanrsko in v petih letih bralne lestvice naštela kar 14 različnih zvrsti.

Najmočnejša posamezna zvrst je bila in še ostaja zvrst popularne psihologije in osebnostne rast, pri čemer je njen zastavonoša seveda Louise L. Hay, pridno pa ji sledi tudi priljubljeni Jorge Bucay. Druga najbolj zastopana zvrst so erotični romani, najbolj pogost takšen roman pa je bil eden izmed sladko-strastne serije Petdesetih odtenkov sive. Tretji najbolj priljubljen žanr pa so že kuharske knjige, kar nas glede na naraščajočo popularnost televizijskih kuharskih šovov le še težko preseneti.

Pa knjižnice?

Bi bile lestvice na podlagi knjižnične izposoje lahko kaj drugačne od prodajnih lestvic založb in knjigarn?

Iz knjižnic največkrat z ljubezenskim romanom

»V večini obravnavanih let so približno tri četrtine prvih sto najbolj izposojanih knjig predstavljali ljubezenski in erotični romani,« sta bila glede homogenosti najbolj priljubljenih zvrsti knjižnične izposoje jasna avtorja. »Sledila so jim obvezna domača branja z okoli deset naslovi, pol manj pa je bilo otroških knjig in romanov. Med stotimi smo našli še nekaj osamljenih primerkov kriminalk, priročnikov, biografij in drugih zvrsti. Šele ko smo se spustili še nižje po knjižničnih lestvicah izposoje, do 500 mesta, smo opazili, da se ljubezenskim romanom počasi pridružujejo tudi drugi žanri, a smo še vedno našteli največ romanov s prevladujočo ljubezensko tematiko. Teh je bila več kot polovica, sledilo je otroško in mladinsko leposlovje in kriminalni romani.«

Iz knjige Ime česa je konec knjige povzemamo Naj 10 iz knjižnične izposoje za leto 2014:

• 1. Inferno, Dan Brown, kriminalni roman
• 2. In v gorah odzvanja, Khalad Hosseini, roman
• 3. Nebeška vročica, Sandra Brown, ljubezenski roman
• 4. Spominčice, Megan Maxwell, ljubezenski roman
• 5. Nihče kot ti, Anna Casanovas, ljubezenski roman
• 6. Zguba: dnevnik, Rachel Renee Russell, mladinsko leposlovje
• 7. Tudi princi na belem konju razočarajo, Megan Maxwell, ljubezenski roman
• 8. Vreden ljubezni, Kathlee E. Woodiwiss, ljubezenski roman
• 9. Cavazza: biografski roman, Vesna Milek, biografski roman
• 10. Ob tebi, Jojo Moyes, ljubezenski roman

Ker je lestvica najbolj branih iz knjižnične izposoje precej drugačna od zgornje prodajne iz istega leta, gre pritrditi avtorjema študije knjižnega trga v trditvi, da se okoli 'splošnih knjižnic in knjigarn razvijata dva precej različna knjižna ekosistema.'

Tistim, ki jih naša tokratna tematika zanima, priporočamo v branje knjigo Miha Kovača in Roka Gregorina ...

Ime česa je konec knjige

Skrivnostne sile knjižnega trga

Avtorja na številna zanimiva vprašanja o usodi knjige in knjižnega trga odgovarjata s številnimi statističnimi podatki in študijami primerov, pri čemer ju izsledki usmerijo k številnim novim vprašanjem, vezanimi na vlogo knjige v duhovnem razvoju Evrope in Slovenije.

Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi, virtualno pa jo lahko prelistate tudi na emka.si.

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec