Mihael Štiglich zadnjih 20 let glino spreminja v kultne skulpture, zadnje desetletje pa izpod njegovih rok prihajajo tudi v gospodinjstvu uporabni kosi – vsi pod skupnim imenom KerQult.
Vaši izdelki so posebni, izstopajo – ste jim zato nadeli ime KerQult? V trenutku, ko so končani, postanejo kultni ...
(Smeh) Tudi lahko. Prej sem želel v imenu združiti keramiko in kulturo. Ščepec numerologije in ime dobi obliko KerQult.
Kaj je tisto, kar vas žene k ustvarjanju tako posebnih kosov, in od kod jemljete navdih – so izdelki zrcalo vašega notranjega doživljanja ali najdete navdih v svetu oblik in podob, ki vas obdajajo?
Verjetno si vsak v skladu s svojim občutenjem in razumevanjem sveta ustvarja oblike. Plastičnost in odzivnost gline, ohranjanje oblike ter trdnost po toplotni obdelavi je kot platno, na katerem se zrcalijo neskončne možnosti in osebni izzivi. Mogoče je čudno, da si prvo desetletje ukvarjanja s keramiko nisem izdelal skoraj nič gospodinjsko uporabnega. Veliki kosi, figure, svetila, v glavnem precej težke zgodbe in povsod obrazi so imeli prednost. Tako lahko zdaj, nekako očiščen, zelo uživam v izdelovanju uporabne keramike in so skodelice, vrčki, krožniki, sklede ter raznorazni pekači trenutno zrcalo notranjega doživljanja.
Imate kakšen priljubljen motiv – tak, ki vam je še posebej pri srcu?
Prej bi rekel, da je nekaj takih, kamor se rad vrnem. Ribe so neka stalnica. Od res velike, da sem jo komaj 'zbasal' v peč, pa vse do malih kot del mozaika za talni dekor. Spominjam se prve, ki je odšla na jadrnico, da bi služila kot pepelnik. Riba s pokrovom na glavi in široko odprtimi usti, kamor si otresel pepel, da ga veter ne raznese. Tako sem si takrat predstavljal, kako se je izkazala v praksi in kam je odplula, žal ne vem. Pri ribah je veliko svobode v obliki in barvi, tako so nastale že kar bizarne podobe, na primer riba z velikimi poudarjenimi trepalnicami, drugič je imela človeške poteze ali pa tretje in četrto oko.
So vsi vaši izdelki oblikovani ročno, izključno s prsti, ali uporabljate tudi lončarsko vreteno?
Seveda so to izdelki, ki so narejeni povsem ročno, in sicer s ščipanjem kepe gline med prsti, kar je lahko tudi prijetna meditacija. Če nisi umirjen, ne gre. Imajo pa tudi prsti svoj limit velikosti in vzdržljivosti. Večinoma delujem s kombiniranjem različnih tehnik. Uporabljam tudi ročno vreteno in nisem navdušen nad serijsko izdelavo. Rad ustvarjam brez odpadka in električne odvisnosti, kar ob udobju žganja v električni peči sicer težko zagovarjam, a nekaj je na tem.
Kdaj ste se prvič srečali z glino; se spominjate prvega ukvarjanja z njo? Številni ustvarjalci keramike namreč pravijo, da se zgodi ljubezen na prvi dotik ... Kako je bilo pri vas?
Še malo pa bo 20 let od takrat. Glina ponuja široke možnosti izražanja in delo z njo je precej terapevtsko. Postala je moj svet ljubezni do ustvarjanja. To sem očitno takrat potreboval in še danes po vseh letih potrebujem. Spominjam se prvega stika, paket gline se je kar pojavil. Že naslednji večer je bilo v kleti po vsej kurilnici polno raznih podob, ki so kar letele iz mene. Seveda sem bil nedorasel materialu in se je prehitro posušilo, drugo pa popokalo pri žganju. A bilo je dovolj za ljubezen na prvi dotik.
Ali ste se pri umetniškem izražanju lahko zgledovali po kom iz družine?
Ne izhajam iz umetniške družine, prav daleč pa mogoče tudi ni. Risanje, slikarstvo, sitotisk in grafika so bili v okolju vedno na dosegu, če ne v družini pa v bližini. Risba, papir in barve, s tem se je začelo, da sem tako že dobrih 20 let poklicno povezan z grafiko v bolj in manj kreativnih okoljih.
Ste morda imeli kakšnega mentorja, od katerega ste se lahko učili?
Kmalu po prvem precej neuspešnem srečanju z glino je prišel učitelj. Spoznal sem Zvonka Bizjaka in se pridružil takratnemu društvu Uker. Človek z veliko modrosti, ki ga z veseljem poslušaš. Lepo smo se imeli, skupaj smo razstavljali in v njegovih plinskih pečeh izvajali nepozabna žganja.
Zdaj ste vi v vlogi učitelja, saj v svojem Ateljeju KerQult prirejate tečaje keramike, kjer se zainteresirani lahko naučijo ročno oblikovati glino z minimalno uporabo orodij – zakaj poudarek na tovrstnem oblikovanju s čim manjšim naborom orodja?
Povezano je s tem, da tudi sam tako delam. Všeč mi je razmišljanje Victorja Faxela, ki je nekoč zapisal: »Z umom svet spoznamo le do polovice, do druge polovice pa je mogoče priti samo z rokami.« Seveda pri različnem delu uporabljaš različna ročna orodja in pomagala, ki jih večkrat tudi sam izdelaš, a je vseeno še veliko improvizacije, ki spodbuja ustvarjalnost. Ker je moj delovni atelje prej 'ateljejček' s prostorom zgolj za individualna srečanja, sem se rad odzval vabilu Ljudske univerze Kranj, da z letošnjim marcem s prvimi tečajniki zaorjemo ledino novonastale izobraževalne ponudbe.
Zasledila sem, da ustvarjate v tehniki raku – je to stara japonska tehnika žganja keramike z nepredvidljivimi in neponovljivimi učinki. Kaj je zanjo značilno, v čem je posebna?
Res je, tehnika raku prihaja iz Japonske, njen razvoj pa je močno povezan z obredom pitja čaja, z duhovnostjo in ročno izdelavo obrednih skodelic. Stil obdelave, krasitve in poglobljenosti se je s stoletji spreminjal, tako je sodobna oblika tehnike največkrat zgolj zelo atraktivna zvrst žganja keramike. S tehniko sem se prvič srečal v društvu. To so bili časi, ko je splet z vsemi informacijami k nam šele prihajal. Kot ognjeno bitje sem bil nad dogodkom, nad ognjem in redukcijo navdušen. Tako me prenašanje žarečih izdelkov, uporaba naravnih materialov, odkrivanje novih možnosti in kršenje pravil z obilo nepredvidljive ustvarjalne zabave spremljajo še danes, le pogostost se je zmanjšala.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Osebni arhiv in Andraž Muljavec
