Miklavž je obiskal tudi otroke s čustveno in vedenjsko motnjo v zavodu Planina

Miklavž je obiskal tudi otroke s čustveno in vedenjsko motnjo v zavodu Planina (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
20. 12. 2016

V šolski telovadnici je odmevalo od petja, plesa in ploskanja, medtem ko smo z otroki čakali na prihod Miklavža. Koliko veselja, upanja in ponosa je žarelo iz njihovih oči in nobene potrošnike histerije. Saj ne, da ne opazijo daril, le želijo si takšnih, ki se jih ne da kupiti.

V zraku zima, v srcu pomlad

Vzgojni zavod Planina ni samo zavod, kot se suhoparno sliši. Je tudi dom 41 otrokom in mladostnikom, ki imajo, najbolj preprosto povedano, težave. Eni velike, drugi še večje, ampak nihče ni tam zato, ker bi imel topel dom, skrbne starše ali razvajeno rit. Uradno, kot jih predstavi dr. Leonida Zalokar, ravnateljica zavoda, so to otroci in mladostniki s čustveno in vedenjsko motnjo, na katero je skoraj obvezno prilepljena dodatna strupena duševna motnja, med katerimi najdemo vse od shizofrenije do bipolarnosti, psihoz, samodestruktivnega vedenja ... »Po domače – ni, da ni, po spisku iz učbenika,« strne opis dr. Zalokarjeva.

Vam povem, kako je to videti? Njihov zavod se koplje v barvah in na miklavževo se je kopal tudi v soncu, da bi človek lahko pomislil, da je pomlad, če ne bi bilo mraza, in da smo v pravljici. Sprejmejo nas kot najbolj posebne goste, pod nos takoj dobim mikrofon, da povem, zakaj sva s fotografinjo tukaj. V grlu imam cmok že od trenutka, ko sem stopila v telovadnico, kjer bo potekala slavnostna prireditev, ker čutim, da gre zares. Ti otroci imajo antene, rada reče njihova ravnateljica, s katerimi zaznajo vse odtenke vaših misli in občutkov, pred njimi ni mogoče blefirati, ker te takoj razkrinkajo, in igre je takoj konec. Ne moreš jim govoriti, da jih imaš rad, če jih nimaš ali če te motijo. Pač ne bo šlo.

Ti otroci so žalostni, porezani, poškodovani. Njihova telesa so zgovorne priče psihičnih, čustvenih, fizičnih, spolnih in še drugih zlorab, ki so jim bili izpostavljeni dolgo, predolgo. Pa vseeno z iskrico v očeh nastopajo in poskrbijo, da nam grejo kocine pokonci. Plešejo, pojejo, vsi ploskamo in navijamo, žvižgi in vzkliki gledalcev so pristni in huronski. Čisto vsaka pesem, ki jo zapojejo, ima močno sporočilo. Neža zapoje Let it be od Beatlesov in mi pozneje zaupa, da je bila ta pesem zelo všeč njenim staršem, zato jo spominja nanje in jo je vzljubila, čeprav je tako zelo stara. Taša z obrazom lepotice z modne revije zapoje pesem Anne Kendrick in povezuje prireditev. Lea, velika oboževalka Justina Bieberja, si je izbrala njegovo pesem, ki govori o tem, da ne kritiziraj drugih, ampak spoznaj raje samega sebe. Prisežem, da poje bolje kot on, pa ni edina, in vadili so samo dva tedna, sicer bi bili verjetno zelo resna konkurenca slovenskim filharmonikom. Fantje zaplešejo po kavbojsko in preskakujejo drug drugega ...

Zanje to ni samo nastop, ampak tudi priložnost, da pokažejo svoje talente in da so lahko ponosni sami nase, za kar prej v življenju niso nikoli dobili priložnosti. »Vsak, čisto vsak otrok ima talent ali dva, ki ga spodbujamo in pohvalimo, lahko pisno, lahko samo s ploskanjem, in tako krepimo njegovo samopodobo,« pojasni dr. Zalokarjeva. »Prav tako skoraj vsak mesec poskrbimo za kakšen večji dogodek, lahko je glasbeni, športni ali obisk znane osebnosti, na katerega se otroci skrbno pripravljajo, saj jim to zelo veliko pomeni. Naslednja slavna osebnost je Dedek Mraz, ki pride 22. decembra, in že zdaj vlada popolno vznemirjenje!«

Miklavž ve, da obstajamo

To je stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila, prišel pa je iz ust 15-letne Lee. »Samo da se (dobri možje) spomnijo na nas, da vejo, da obstajamo. Že samo zato, ker sem videla Miklavža, sem se počutila zares posebno. Potem pa še vse te sladkarije, mmm!« Čeljust imam do tal, oprostite, ampak tega nisem več navajena, da so še kje otroci, ki jim pest bombonov in nekaj prijaznih besed toliko pomenijo. Taša se spominja, da je nazadnje sedela pri Dedku Mrazu v naročju, ko ji je bilo šest let, želela pa si je lutko, winxico Stello. Nekaj ji spreleti obraz, ko govori o tem, in vprašam jo, česa si želi letos. »Nič si ne želim. Želim si stvari, ki se jih ne da kupiti z denarjem.« Gleda v tla, ker ji je nerodno, meni pa hoče raznesti srce. Energija se zgosti in prva deklica čivkne: »Jaz si pa želim, da bi lahko šla domov.« Sledijo ji druga, tretja, četrta, vse pa ne. Kajti vsi v tistem trenutku vemo, kakšen dom si želijo, in vemo, da v resnici nimajo takšnega, kot si ga vsak normalen človek predstavlja.

Vemo, da je Planina njihov dom in da bo verjetno še nekaj časa tako, a za hip neslišno zadržimo dih in si želimo, da bi bila prihodnost lepša. Da bi sploh bila, je morda še bolje rečeno. V zavodu se tega še kako zavedajo, zato vlagajo v izobraževanje, ki je zelo pomemben kamenček v mozaiku pozitivne samopodobe in tudi zelo praktičen. »Nikogar še nismo spodili, vsi imajo možnost, da se česa izobrazijo in priučijo. Ne nazadnje se nekoč vrnejo domov ali gredo kam drugam in je pridobljeno znanje ključnega pomena,« pojasni dr. Zalokarjeva.

Nenadoma završi med dekleti, kot bi prišel ... Justin Bieber? Ne, ta človek je še bolj pomemben, kot lahko vidim, saj je Andi Mamič, vzgojitelj prve skupine, tudi športni pedagog in vodja glasbenih delavnic. Dekleta se skoraj sočasno v grozdih mečejo nanj in prehitevajo druga drugo pri iskanju pozornosti, medtem ko se Andi niti ne poskuša raztrgati na sto delčkov, ampak prijazno čaka, da malce norosti mine. A jaz vseeno razumem. Ni je deklice, ki si ne bi želela biti očkova punčka, tudi če očka ni čisto pravi, samo da je tu zanjo, ko ga potrebuje. In Andi je tukaj kot kamen, skala, kost.

Da ne bo pomote, tudi Urška Benčič, prav tako vzgojiteljica in socialna pedagoginja, po potrebi pa tudi umetniški in doživljajski vodja, je oseba, ki ji otroci zaupajo in ki jim vidi v dušo. »Takoj ob prvem stiku je treba otroku ali mladostniku dati občutek, da ga bomo sprejeli, mu pomagali in delali z njim. Dajem jim vedeti, da sem z veseljem tukaj in da mi vsak, tudi če ni iz moje skupine, nekaj pomeni. Mene zanimajo vsi otroci, vsem poskušam dati toplino in jim dopovedati, da niso slabi, tudi če so kdaj storili napako. Mi smo tukaj tudi zato, da jih opozarjamo na meje, a ljubeče.«

Temu pritrdi tudi ravnateljica: »Ravno zato sem zelo stroga, previdna in dosledna pri izbiri ljudi, ki delajo s temi otroki, saj morajo biti odkrite, poštene, iskrene in čustveno stabilne osebe. Ti otroci so bili tolikokrat izigrani, da je to edini način, kako spet pridobiti njihovo zaupanje in jim vrniti vero vase, v življenje. Pri otrocih spodbujamo socialne veščine, sprejemanje drugačnosti in kolegialnost, starejši pomagajo mlajšim, sploh ko sprejemamo novince. Takrat kar malo potrkamo na njihovo vest in jih spomnimo, kako je bilo njim, ko so prišli, in kako jim je sedaj, krepimo vrstniško pomoč.«

Niti D od doma

Treba je tudi povedati, da je Vzgojni zavod Planina edini zavod v Sloveniji, ki od leta 2012 otroke obravnava celostno, torej tudi z ustrezno strokovno pomočjo, kar je velik korak naprej pri njihovi obravnavi in skrbi zanje. A pot do tja je bila trnova, za kar gre največ zaslug ravnateljici zavoda, ki ni in ni odnehala, dokler ni dosegla, da ji odobrijo tudi medicinski kader. V tej drobni ženski, ki pozna vsa imena otrok v Planini in še kakšno drugo njihovo skrivnost, se skriva moč jedrske elektrarne in samo želimo si lahko, da bi bilo takšnih ljudi več. Ona jih okoli sebe ima, vseeno pa je vsaka pomoč otrokom in zavodu dobrodošla. Letos, ko se je v dom priselilo nekaj mlajših otrok, se spet pišejo pisma Dedku Mrazu. To niso pisma, v katerih otroci zahtevajo veliko hišo za barbike in največjo škatlo z legokockami, čeprav si verjetno želijo tudi tega.

A najbolj od vsega si želijo, da bi bili ljubljeni. Da bi se sami imeli radi, da bi jih drugi imeli radi in da bi si sploh upali spet imeti radi druge, ker tako strtih srčkov ne popraviš z avtom na daljinca in plišastim medvedkom. Grozljiv se mi zdi podatek, da kar šest otrok nima nikogar, h komur bi lahko šli čez praznike, torej nimajo niti D od doma ali družine, razen ljudi, ki zanje skrbijo v Planini. Ker so starši preveč zlobni, kaznovani, bolni ali celo mrtvi, rejniške družine pa jih nočejo. In to je le ena izmed devetih takšnih ustanov v Sloveniji, koliko je torej še takšnih otrok?

Veste, na koncu sem jih vprašala, ali bi radi naši reviji povedali še kaj posebnega. Pristopila je Lea, pogledala me je v oči in skozi njeno neprodorno kopreno čustev sem uzrla nekaj zelo lepega, zato zdajle kapljajo krokodilje solze po tipkovnici. Uzrla sem njen pogum, da je tvegala in na glas povedala, kaj misli, kar ni malo, ker je pri teh otrocih vedno najbolj zgovorna tišina. Uzrla sem njeno srce. Rekla je: »Hvala, ker ste prišli. Samo to.«

Če želite po svojih najboljših močeh prispevati tudi sami, lahko sredstva nakažete na račun: SI56 1010 003 5615 776, odprt pri Banki Koper.

Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo