Mirjana Karanović je prišla v Ljubljano na povabilo filmskega festivala Liffe.
V programu festivala je bil njen režijski prvenec Dobra žena. To je film o ženski, ženi, materi treh otrok. V predmestju Beograda z družino živi urejeno življenje v veliki hiši, družijo se s prijatelji. Mož je ne vara, ne pije in je ne tepe, kot se to dogaja njenim prijateljicam. V filmu je dialogov malo, več je prizorov tišine, ki tkejo čustveno atmosfero in tako počasi razkrijejo rane pod površjem: rak in posnetek, na katerem njen mož v času vojne ustreli civiliste. Moža prijavi in gre na operacijo. Film se konča, ko leži na operacijski mizi, tik pred operacijo. Polno dvorano Komune je film navdušil.
Kakšna je bila reakcija na film v Srbiji, se vam je oglasila kakšna »dobra žena«? Vem, da ste pred snemanjem filma govorili.z ženo nekoga, ki je bil po vojni na Balkanu obsojen za vojne zločine.
Ko smo ustvarjali scenarij, mi je Nataša Kandić (borka za človekove pravice, ustanoviteljica nevladne organizacije Fond za humanitarno pravo, ki raziskuje zločine na področju nekdanje Jugoslavije, ki deluje od leta 1992 – op-p.) rekla, da takšne ženske v Srbiji ne obstajajo. Organizirala mi je srečanje z mlado žensko, mamo štirih otrok. Njen mož je bil obsojen za zločin na Kosovem. Dokler je bil pri Škorpijonih (paravojaška enota op.p.), je dobro služil. Ko je bilo vojne konec, ni imel več prihodkov. Bil je eksekutor, ni pa imel nekega položaja. Ko je bil že obsojen, je ženi rekel, da tega ni naredil. Vprašala sem jo, če mu verjame Kljub obsodbi mu je verjela. Zanimalo me je, kaj bi naredila, če bi obstajal nek dokaz, recimo posnetek. Rekla je, da bi ga takoj zapustila. Kljub moralni drži ji nisem verjela, da bi se to res zgodilo. Štiri otroke ima, to bi bila težka odločitev. Ni enostavno. Po filmu v Srbiji so mi tri ženske rekle, da so one te »dobre žene«. Vendar so me vprašale, če bom posnela še kakšen film, ki ne bo tako težak, raje bi gledale kaj lahkotnejšega. Osupnila sem. To se te ženske, ki raje ne vedo.
Kako se je razvijala ideja za film, kaj se je zgodilo, da ste začeli razmišljati o tej temi?
Veliko vzrokov je bilo. Verjela sem, da se bomo, ko Miloševića več ne bo, pogovorili – kot družba – o tem, kaj se je zgodilo, kaj smo naredili narobe, zato da se vse to ne bi ponovilo. Zgodilo se ni nič. Oblast se je spremenila, retorika pa je ostala ista. Gledala sem televizijske pogovorne oddaje na to temo, razmišljala sem, kaj o tem mislijo mame teh sinov, ki so to počeli, kaj o tem mislijo njihove žene in sestre, kako se počutijo, kako bi se počutila jaz. To je v filmskem smislu provokativno in zanimivo. Takšno vlogo bi igrala jaz, sem si rekla. Nekje vmes sem prebrala intervju s Slobodanom Šijanom, ki je govoril o tem, da bi marsikateri igralec v Srbiji lahko režiral in omenil je tudi moje ime. Debelo sem pogledala, vendar se je ta misel vame naselila in me glodala kot črv. Začela sem pisati. Zgodbo, opisovala sem svoja občutja, nekaj malega je bilo tudi dialogov.
V neki oddaji ste povedali, da ste do takrat pred pisanjem imeli nek strah, blokado. Da vas je film Dobra žena rešil tega strahu, premagali ste ga in potem zrežirali film. In da je sedaj vse možno.
Res je, enega svojih večjih strahov sem premagala. Ko sem napolnila 50 let, sem se spraševala, kaj sedaj, kaj naj delam, naj čakam da umrem? To lahko traja. S predavanjem in igranjem je vse v redu, to lahko počnem kar naprej, toda ni bogvedi kaj in to zna biti tudi dolgočasno. Ko sem bila mlada, sem pletla, toda sedaj me to ne zanima več. Dokler bom lahko šla naprej, bom delala, sledila svojim potrebam, impulzom. Režirala sem že, v gledališču v Sarajevu. Naslednje leto naj bi spet. No, svoje pisanje, scenarij za film, sem poslala različnim ljudem. Kljub temu, da poznam mnoge scenariste in režiserje in da sem znana, mi to ni kaj dosti pomagalo. Počasi sem našla ekipo in so-scenarista Stevana Filipovića in Darka Lungulova. Vendar mi nihče ni hotel dati denarja za film, potem pa sem ga dobila v Vojvodini, tam so bili na oblasti demokrati. Mogoče so si ljudje mislili »zdaj pa hoče igralka še režirati«, ampak to mi ni vzelo moči. Denarja sem dobila malo, plačani so bili vsi razen mene in producentke. Ampak sedaj prihajajo nagrade, tudi nekaj denarja... morda dobim še kaj... (smeh).
Je kdo zavrnil vlogo v vašem filmu, ste imeli poleg denarja še kakšne težave?
Ne. Že dolgo in dobro sem vedela, s kom bom delala. Najprej sem hotela »samo« igrati v filmu, na kraj pameti mi ni padlo, da bi tudi režirala. Po vseh pogovorih in predlogih, kako naj bi film izgledal in kako naj bi delali pa sem ugotovila, da se nočem znajti v situaciji, kjer bi bilo vse po moje, delal pa bi nekdo drug. Zato sem se odločila, da bom film režirala sama. Prevzela sem odgovornost, ideja je bila tako ali tako moja. Ko mi je asistent rekel, naj kakšen kader posnamem večkrat z različnih zornih kotov, sem rekla ne, naj kamera sledi temu, kar je v naši notranjosti, to me je najbolj zanimalo. Za rak na prsih pa sem se odločila zato, ker je to bolezen, ki se ne vidi, ker je to nekaj, kar žre navznoter. Morda se zato dosti obolelih dela, da bolezen ne obstaja. Vse, kar se je glavni junakinji zgodilo, se je nabralo v raku. Kar vidim kot fizično, predvsem pa duhovno smrt.
Kako so vas soigralci in soigralke dojemali v vlogi režiserke? Je bilo za vas delo lažje, ker ste sami igralka in dobro poznate delo, trike, proces?
Igralcem je načeloma lažje, ker je režiser tisti, ki je odgovoren za vse. Odločili so se, da bodo delali z mano. Torej so to tveganje in izziv sprejeli. Delali smo skupaj, režirala pa sem sebe, ne drugih. Delala sem svoj projekt. Če se ne bi strinjali, če jim kaj ne bi bilo všeč – bi lahko odšli. Demokracija, hierarhija... to so politični izrazi, umetniški projekti so nekaj čisto drugega.
V zadnjem času smo v Sloveniji videli kar nekaj dobrih hrvaških filmov, ki se spopadajo s časom po vojni. Lani je bil na Liffu odličen film Kosec, v katerem ste igrali. Marsikdo v Srbiji vam je očital, da ste igrali v hrvaškem filmu. Zanima me, kakšno je stanje srbske kinematografije? Kako se, če se, ukvarjajo z občutljivim povojnim časom?
V Srbiji je denarja za filme zelo malo. Nimamo urejenega sistema, kot ga ima Hrvaška. Denarja ne dobijo tisti, ki imajo zanimive scenarije. Se je že zgodilo, da je nekdo dobil denar za film v Srbiji, vendar ne tudi drugod in ker ni zbral dovolj sredstev, filma ni posnel. Hrvati pa imajo red. Dober filmski center, strokovne komisije, ki berejo in izbirajo scenarije, imajo sredstva za debitante. Še Bolgarom gre bolje od Srbov. Pri nas ni sistema, kar je zelo slabo. Nekako sicer preživimo, več od tega pa ne. V gledališču je bilo več predstav, ki so se ukvarjali s povojnim časom, kar nekaj je mlajših režiserjev, ki so se lotili te teme. Zdi se mi, da prevladuje neka površnost, značilna za manjše države, nekaj nekdo naredi in potem gre to hitro mimo. Ne ukvarjamo se s problemi.
Pogumni ste. Naredili ste film, ki ga nihče drug ne bi. Kljub temu, da ste preskrbljeni, da imate dela dovolj, da igrate in predavate, ste se lotili filmske režije in neprijetne teme.
Veste, to je kot umetnostno drsanje. So tisti, ki niso zahtevni in se samo enkrat zavrtijo v zraku. Potem pridejo tisti, ki presežejo vse in se trikrat zavrtijo v zraku. No, jaz sem ta, ki se kar naprej obrača v zraku. Življenje je na splošno dolgočasno, ljudje tudi. Rada izzivam sebe, druge. Morda je to pogum, ne vem. Od vseh vlog, ki sem jih odigrala, so le tri, štiri, ki so me dvignile...
Je bila to morda vaša prva vidnejša vloga v filmu Petrijin venec (Petrijin venac, režsier Srđan Karanović, 1980)? Po tem filmu so vsi hoteli, da v njihovih filmih igrate podobno vlogo.
Katere so te meni ljube, pomembne vloge, ni pomembno. No, kar pa se tiče te vloge, sem kasneje na mnogo načinov poskušala dokazati, da lahko igram tudi drugačne vloge. Tudi slikala sem se gola. Pri meni je vedno tako, nenehno se dokazujem, nič mi ne pade z neba. Če se za nekaj v življenju odločiš, potem to spelji prav in do konca. Vztrajaj. Vedno se najdejo ljudje, ki vas bodo označevali, recimo, s kraljico, carico, vas povzdigovali ali pa ne. Toda vse to ne pove kaj dosti o vas, o meni.
Pogumno je tudi, da ste se udeležili parade ponosa v Srbiji, kar so vam prav tako očitali. Mnogo je ljudi, za katere se zdi, da imajo vse. Denar, delo, status pa tega morda ne bi naredili.
Od nekdaj sem bila empatična, sočustvujem. Vodi me potreba, da stopim na stran preganjenih, tistih, ki potrebujejo pomoč, zaščito. Vedno obstajajo močnejši, naj bo fizično, finančno, torej statusno, imajo nekaj, kar drugi nimajo. Da se razumemo: ne zagovarjam ideje, naj se tistim, ki imajo, vzame in da tistim, ki nimajo. Prepričana pa sem, da bi ljudje morali imeti možnost, da si ustvarijo dobro življenje. Jezi me, da imajo ljudje različne pravice in možnosti. Poglejte samo, kako v Srbiji obravnavamo Rome. Niti najmanjše možnosti nimajo. Boli me tudi, kako se oni sami obnašajo do svojih otrok. Teh otrok nihče ne zaščiti. Ogromno agresije je na obeh straneh. Ne morem se delati, da ti problemi ne obstajajo in gledati stran. Kot ne morem gledati stran, ko nekdo na ulici maltretira živali ali ženske. To se me tiče. Taka sem, takšno je moje življenje in ne znam in nočem drugače živeti. Nedolgo tega sem videla ruski film režiserja geja, prelep film, poln metafor. Narediti tak film v Rusiji ni enostavno. To je pogumno.
Kaj lahko umetnost naredi v tem pogledu? Spremeni pogled posameznika? V primeru vašega filma morda lahko odpre oči kateri od »dobrih žena«?
Umetnost ne more spremeniti zgodovine. Morda lahko senzibilizira ljudi, toda če bi začeli sedaj, bi se to morda poznalo čez dvajset let. Seveda bo uspeh mojega filma v tem, da se bo v njem zdaj ali pa čez mnogo let prepoznala vsaj ena ženska. Sicer pa ne verjamem, da moj film spreminja družbo.
Ste brali kakšno knjigo, gledali film, za katerega bi si želeli, da bi ga vi naredili, ali vsaj opozorili ne neko temo?
Uf, veliko je tega, marsikaj se me dotakne. Morda gre za filmsko scenografijo v kitajskem filmu. Kaj imam jaz skupnega s Kitajsko? Nič, ampak nekaj me je ganilo. Včasih se povežem s kakšno repliko v komediji, ne s celoto, le z delčkom. Ljudje se prepoznavamo v različnih stvareh. Predvsem v nekih skritih notranjih točkah. Tudi v umetnosti je ključno in pomembno to notranje povezovanje. Tisti, ki se povezujejo navzven, sledijo Kim Kardashian.
V nekem intervjuju ste rekli, da sreče ne razporejate v smislu: to je bil moj najbolj srečen dan ali najboljša vloga. Kaj vas sedaj, danes dela srečno?
Misel, da se čez nekaj dni vrnem domov, kar ni skromno. Potovanje od festivala do festivala je naporno, to je zame najtežji del mojega umetniškega življenja. Letališča me utrujajo. Če bi bila samo filmska režiserka in bi delala samo to, to bi se ubila. Da lahko zrežiram film in sem potem doma – to bi zmogla. V vseh teh potovanjih ni nič kreativnega, prazni me. Kot nek zelo utrujen trgovski potnik sem. V redu so reakcije na film, pogovori s publiko, ampak to in aplavzi me ne polnijo. Praznijo me. Zanima me kreativnost, izmenjava, delo na odru, snemanje filma, ko se stvari, projekti rojevajo, ko raziskujemo... te žive situacije me zanimajo. Rada imam kreativni kaos.
Intervju: Jedrt Jež Furlan, foto: Goran Antley
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del