Mišo Alkalaj o evolucijsko stabilnem ravnotežju na primeru peščenih os

24. 7. 2015
Deli
Mišo Alkalaj o evolucijsko stabilnem ravnotežju na primeru peščenih os  (foto: Shutterstock (fotomontaža Gojko Zrimšek))
Shutterstock (fotomontaža Gojko Zrimšek)

Mišo Alkalaj, magister matematike, vodja centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožefa Štefana, bolje poznamo po njegovi skepsi do teorije o globalnem segrevanju, ki jo je pred leti notorično zagovarjal, a zadnje čase o njem (in od njega) nismo slišali več veliko. Do pred kratkim. Zdaj si je namreč našel novo vročo temo za razmišljanje - in ta je: peščene ose!?

No, pravzaprav so peščene ose zgolj primer na katerem utemeljuje svoje 'indično razmišljanje in špekuliranje' o evolucijsko stabilnem ravnotežju.

Naj ponazorimo z naslednjim citatom:

  • "Izkoriščevalstvo prinaša prednost: izkoriščevalska osa bo zapustila več živih potomcev kot delavna, ker ne troši časa za kopanje luknjice, ampak lahko samo lovi čričke in odlaga jajca. To ji toliko poveča število jajc, ki jih lahko odloži, da njenega primata ne pokvari niti manjša verjetnost za preživetje larve, če jajčece odloži v staro luknjico (in ga požrejo mravlje). Ampak ta prednost obstaja le, dokler je celotna populacija os na evolucijsko stabilnem ravnotežju med izkoriščevalstvom in delavnostjo. Potomci ose imajo namreč genetsko predispozicijo svojih staršev, torej tudi za razmerje med izkoriščevalstvom in delavnostjo. Če se bo torej populacija os premaknila od evolucijsko stabilnega ravnotežja v smer večjega deleža izkoriščevalstva, bo narastla verjetnost, da larvo pojedo mravlje, saj bo manj delavnih os in s tem tudi manj sveže izkopanih luknjic, v katerih je preživetje larve bolj verjetno. S tem raven razmnoževanja celotne populacije pade pod tisto, ki je potrebna za vzdrževanje njenega obsega in obvladovanje njene ekološke niše. Razmerje se ne more vrniti nazaj na evolucijsko stabilno: preostale zdaj nadpovprečno delavne ose bodo namreč zapustile še manj potomcev, ker jim bodo izkoriščevalske zasedle večino izkopanih luknjic."

Hm, ni nekaj takšnega ugotavljal že Richard Dawkins v svojem bestselerju Sebični gen, le da je to razlagal na vzorčnem primeru lahkoživosti račk, če se ne motimo?

No, v vsakem primeru si več o novi Alkalajovi 'obsesiji' preberite na Playboy.si

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del