Mitja Reichenberg: Filmska glasba - od začetkov do danes!

Knjiga Filmska glasba bo vsekakor navdušila tako filmofile kot ljubitelje dobre glasbe.

Filmska glasba kot glasbena zvrst

Si lahko predstavljate, kako izjemno je bilo po nemih začetkih gibljivih slik na velikih platnih doživeti prvi zvočni film, ki je vizualnemu doživetju zgodbe dodal še dimenzijo zvoka. Tudi danes, dobro stoletje kasneje, ostajata film in filmska glasba praktično nerazdružljiva.

Filmsko glasbo so v njenih začetkih ustvarjali največji mojstri klasične glasbe, da bi se kasneje razvila v posebno glasbeno zvrst, katere dela pa so še naprej ostajala povsem enakovredna in enkopravna koncertnim sorodnicam, zato ni nič čudnega, če jih sodobni simfonični koncerti tudi danes redno uvrščajo v svoje programe, filmska glasba pa ostaja skoraj 'klasični' repertoar marsikaterega koncertnega odra.

V skladu s povedanim boste na priloženih zgoščenkah s triintridesetimi melodijami iz tujih in domačih filmov, ki jih je interpretiral Simfonični orkester Cantabile pod dirigentskim vodstvom Marjana Grdadolnika, tako lahko prisluhnili filmsko-glasbenim odlomkom iz risanke Tom in Jerry, nepozabnega Pink Pantherja in Levjega kralja, pa tudi iz filmov, kot so Ben Hur, Doktor Živago, Psiho, Misijon, Titanik, Harry Potter, Na svoji zemlji, Ne čakaj na maj in Cvetje v jeseni - če naj jih na tem mestu naštejemo le nekaj. Knjižno novost Filmska glasba vam tako lahko ne le toplo priporočamo v branje, temveč tudi poslušanje!

Naj vas za zgodovino magije filma in filmske glasbe najprej ogrejemo s čudovitim kratkim animiranim filmom Silent, ki ga je podpisal z oskarjem nagrajeni studio Moonbot.

Glasba je s filmom od nekdaj

Glasba je bila s filmom na nek način povezana od samega začetka. Glasbena spremljava je bila sprva pogosto vodvilska glasba, ki so jo igrali gledališki orkestri, gibljive slike je spremljalo igranje klavirja ali pa so zavrteli glasbeno skrinjo, da bi malce kasneje že iznašli več naprav, s katerimi so skušali doseči večjo sinhronost med filmskim dogajanjem in glasbo.

Eden prvih takšnih inovatorjev je bil Karl Robert Blum, ki je sestavil nekakšen kronometer in ga prvič preizkusil leta 1926 v Berlinu.

»Bila je nekakšna optična reprodukcija ritmičnih zvočnih pojavov, katerih akustični posnetek se imenuje fonogram. To napravo so namestili na dirigentov pult in jo sinhronizirali s projektorjem. Naloga dirigenta je bila le še ta, da se je prav glasba (ali glasbeni poudarek) zaslišala točno v tistem trenutku, ko so se ustrezni znaki (ali celo note) pojavili pred puščico, ki je kazala pravo ritmično mesto,« med drugim v knjigi Filmska glasba piše strokovnjak zanjo.

Svojevrsten prelom v razumevanju glasbe je predstavljal film Rojstvo naroda iz leta 1915. Ta je bila pripravljena slediti filmski sliki, jo komentirati, dopolnjevati ali nadgrajevati. Glasba je tako postala eden od pripovednih elementov, režiser David Wark Griffith pa se je tega zavedal. Zahteval je, da so ob uporabi znanih glasbenih citatov, med katerimi je slišati tudi Wagnerja, Straussa in Liszta, skomponirajo še glasbene povezave. To nalogo je takrat opravil skladatelj Joseph C. Breil. Filmsko predstavo je tako spremljal orkester, ki je neprekinjeno igral več kot tri ure, film Rojstvo naroda pa je postal eden največjih filmov tedanjega časa.

»Glasba je bila tudi natančno časovno določena in je potekala od ene filmske številke do druge – prav tako kakor film, ki je bil razdeljen na prizore, ti pa so bili označeni z zaporednimi številkami.«

Od tu, pa do prvega pravega spoja slike z zvokom je bil nato le še korak.

Po letu 1920 so mnogi režiserji pričeli sodelovati z znanimi skaldatelji, saj so hoteli svojim filmom vdahniti spektakularnost in veličino, česar se zavedajo tudi današnji (dobri) režiserji. Spoj slike in glasbe je skozi filmsko zgodovino tako postregel z nekaj zares velikimi umetniškimi pari režiser skladatelj, kot so: Alfred Hitchcock – Bernard Herrmann, Steven Spielberg – John Williams, Sergio Leone – Ennio Morricone in duo M. Night Shymalan – James Newton Howard.

»Poudariti moramo, da so te navezave prav vedno obrodile dobre sadove, drži pa dejstvo, ki ga je nekoč dobro izrazil filmski skladatelj Max Steiner. Pravi takole: Videl sem kar precej slabih filmov, ki jih je rešila dobra glasba, a še nikoli obratno.«

Reichenberg svojo izčrpno potovanje skozi zgodovino filma in filmske glasbe zaključi z nadvse odmevnim nadaljevanjem franšize Vojna zvezd, ki je obnorela svet. Vojna zvezd: Epizoda VII – Sila se prebuja obuja nekaj, kar se je rodilo davnega leta 1977, ko je nastal prvi (oziroma četrti) del franšize. Takrat je nastala tudi glasbena tema, ki se izvaja prek vseh delov še danes. Njen avtor je bil John Williams, ki ga je režiser J. J. Abrams angažiral tudi za glasbo zadnjega nadaljevanja kultne vesoljske pustolovščine in dogajanja v galaksiji daleč stran.

»Za vse, ki šele spoznavajo Vojno zvezd, je to vračanje lahko nekoliko moteče, vsi tisti, ki so s tem odraščali, pa bodo prepoznali vse prebujene like, melodije in težave, ki v daljnih galaksijah obstajajo že skoraj 40 let.«

Priporočamo v branje!

Filmska glasba – Mitja Reichenberg

Knjiga Filmska glasba vas bo popeljala skozi bogat izbor filmske glasbe, ki zaznamujejo tako glasbeno kot tudi filmsko zgodovino.

Avtor Mitja Reichenberg se v zadnjem delu knjige pokloni tudi slovenski filmski glasbi, katere zgodovina se začne z vojno dramo Na svoji zemlji, za katerega je glasbo napisal Marjan Kozina in katerega odlomek boste lahko slišali na eni od obeh zgoščenk, ki so priložene knjigi.

Knjigo Filmska glasba boste našli v vseh bolje založenih knjigarnah, dostopna pa je tudi v spletni knjigarni emka.si, kjer lahko preverite tudi druge knjižne novosti.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord