Knjižno objavo sta pri Mladinski knjigi dočakali še pred izidom z modro ptico nagrajeni kriminalni roman novinarke RTV Slovenija Mojce Širok Pogodba in roman Starinarnica etnologinje in kulturne antropologinje Lune J. Šribar. Povezuje ju dejstvo, da sta spisali literarna prvenca, medtem ko vsebinsko ponujata uvid v popolnoma različna svetova.
Literarni prvenec novinarke, televizijske voditeljice in urednice Mojce Širok je povezan s temo, ki jo kot dolgoletna dopisnica iz Italije in Vatikana zelo dobro pozna - italijansko mafijo. Zgodovinsko ozadje njenega dela, polnega nepredvidljivih zapletov, je popolnoma resnično, vanj pa je umestila izmišljeno paleto likov iz sveta kriminalistov, novinarjev in politikov.
"A ni se mi bilo treba dosti izmišljevati, veliko stvari se je dejansko zgodilo," je povedala na današnji predstavitvi in pojasnila, da okvir zgodbi dajeta v resnici umorjena tožilca in preiskava njunih ubojev. V romanu se tudi edina pojavita s pravima imenoma, medtem ko je mafijcem, ki so prav tako resnični, spremenila imena. To je realen okvir, medtem ko je zgodba v celoti predmet njene domišljije. Dogajanje je postavljeno v tri majske dni leta 2011. Vsak dan predstavlja en del romana, vsak del ima 17 poglavij.
Kriminalni roman se začne, ko v vili prestižne rimske četrti policisti odkrijejo moško truplo. Po neuradnih podatkih je lastnik vile eden najuspešnejših rimskih odvetnikov Giovanni Maria Silvestri di Sant Cristoforo. Temu umoru sledi še prometna nesreča na drugem koncu Rima in samomor najvplivnejšega mafijskega šefa v zaporu. Naključja pa obstajajo samo v romanih, pravi glavni policijski preiskovalec.
Publicistka in novinarka je prve reportaže o sicilijanski mafiji pisala za tednik Mladina, za Televizijo Slovenija je posnela dokumentarni film Molk v Palermu in tudi knjige, ki jih je izdala - Zadnji rimski cesar, Oblast brez obraza in Od Benedikta do Frančiška -, so povezane z italijanskim kulturnim in političnim življenjem. Po tej trilogiji se je začela spogledovati z idejo, da bi napisala tudi roman.
Kot je povedala, ji je preskok iz novinarskega in publicističnega žanra pomenil veliko sprostitev. Medtem ko ima novinarstvo strogo določena pravila in zakonitosti, kjer si med drugim ne sme izmišljevati ter uporabljati pretiranih pridevnikov in dolgih povedi, je imela pri pisanju romana proste roke. Tako je tudi, kot se je pošalila, lahko umorila kogar koli ali pa brez težav nekoga označila za "brezveznega starega mafijca".
Eno glavnih vlog poleg ljudi pa dobijo v literarnem prvencu Lune J. Šribar predmeti. Pripoveduje zgodbo o nenavadni starinarnici in starinarju, ki uči ljudi ekonomije daru. Glavno sporočilo romana je, kot je povedala, da dar povezuje na različne načine kot denar. V njeni čarobni starinarnici se namreč predmeti ne kupujejo, ampak izmenjajo, ko predmeti krožijo, pa spreminjajo nove lastnike in krojijo njihove usode.
Luno J. Šribar, ki je iz ekonomije daru tudi doktorirala, to temo pa na literarni način obdelala ob pomoči mentorja Mihe Mazzinija, že od nekdaj zanimajo zavrženi predmeti in t. i. zavrženi ljudje, posamezniki z obrobja družbe. Blizu ji je japonski občutek za lepoto, zgrajen na konceptu mono no aware, empatije in občutljivosti do stvari. Japonci tudi v propadu vidijo neko lepoto, je pojasnila.
Avtorica poklicno sodeluje z brezdomnimi ljudmi, pomaga pri urejanju časopisa Kralji ulice, sodeluje pri vzpostavljanju skupnostne ekonomije, kot so različne posredovalnice rabljenih predmetov, je naštela urednica Nela Malečkar.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
