Mobiteli v šolah - zgodbe iz prakse

Mobiteli v šolah - zgodbe iz prakse (foto: shutterstock) shutterstock
Vir: Jana
25. 7. 2018

Mobiteli so realnost tudi v šoli, brez copat učenci recimo še preživijo šolski dan, brez mobitela težko.

Mobiteli so v slovenskem šolskem sistemu resna težava in učiteljem grenijo pedagoški vsakdan. Zakaj? Škodljivi so na več ravneh. Učitelj posameznega predmeta recimo sledi letnemu delovnemu načrtu, v skladu s tem postavlja cilje – letne, tedenske – in dnevne priprave. Pouk je torej na moč strukturirana zadeva, ki zahteva koncentracijo in bolj ali manj aktivno sodelovanje učencev v tem procesu.

Mobiteli (pa tudi druge mobilne naprave) so pri tem motilci procesa, saj učenci ne sledijo pouku, pozornost usmerjajo drugam – na internet, Facebook, Instagram in druga družbena omrežja. Na nekaterih šolah imajo z nekaterimi učenci v zadnjih letih težave, saj se že kaže zasvojenost z uporabo takšnih naprav, mladci pravzaprav ne morejo več živeti brez njih, vseskozi morajo biti 'v stiku' s spletom, tam je vesolje zanimivosti, sladka privlačnost takšnih in drugačnih (atraktivnih) vsebin jih nenehno vabi, navezuje nanje in v skrajnih primerih sproža odvisnosti. Tam ni teženja staršev, ne sitnih učiteljev. Ko 'pogoltnejo' mlado dušo, je že prepozno.

Lažna socializacija

Največja težava, in tu leži tudi izrazit razlog za zaskrbljenost, pa je, da mobiteli ob hkratni krnitvi komunikacijske mreže posameznika v živo, na spletu ponujajo nove dimenzije takšne ali drugačne pripadnosti določenim skupinam ali skupini. Možnosti so praktično neskončne. Po eni strani se učenec 'odklaplja' iz realnega sveta, odnosov (v razredu, v družini, s prijatelji ...), hkrati pa navezuje virtualne stike z internetnimi prijatelji, tudi tistimi, namišljenimi.

Spomniti se velja smrtonosne igre Sinji kit, ki je tiste, ki so jo igrali, v zadnjem nivoju prignala do samomorov. Pa ni treba kam daleč, žrtve so bili tudi naši osnovnošolci. Sinji kit je internetna igra, ki si jo je leta 2013 zamislil Rus Filip Budejkin, njen zlobni namen pa je v petdesetih dneh prek različnih in vse težjih nalog pripeljati sledilca do končnega cilja – samomora. Sledilci so največkrat najstniki, Budejkin, ki je v zaporu, pa (je) s pomočjo te igre ugotavljal labilnost in stopnjo možnosti manipulacije posameznika. Lani smo tudi v Sloveniji imeli vsaj en primer samomora osnovnošolca (na Gorenjskem), ki naj bi igral to 'igro', a odgovorni povezave zanikajo. 'Igra' je dobila ime po sinjih kitih, znanih po tem, da namenoma zaplavajo na obalo, nasedejo in tam poginejo.

Splet ponuja tudi, sicer omejene, možnosti izražanja sovražnosti in nestrpnosti. To pa je še dodatni razlog za skrb. Ni malo osnovnih šol, ki poročajo, da učenci iz neznanega razloga medsebojno fizično obračunavajo ali nad določenimi posamezniki, sošolci, izvajajo psihično nasilje. Kaj in kako se dogaja? Učenci se doma, popoldne ali zvečer, v varnem okolju svoje sobe za svojim računalnikom ali z mobitelom povezujejo in ustanavljajo tako imenovane hate (sovražne op. ur.) skupine, katerih cilj je na spletu, s fotografijami, žaljivimi zapisi in podobnim očrniti sošolca ali znanca, ki v tem primeru postane žrtev, saj dobi negativno nalepko. Ker se to dogaja na spletu, se v šolah nato naslednji dan lahko le čohajo po glavi, zakaj se njihovi učenci pretepajo – vira in razlogov, kjer se je vse skupaj zakuhalo, jasno, ne poznajo, saj je jasno, v medmrežju. Paradoks, ki nastane, pa je, da starši od šole nato pričakujejo ukrepanje, ob tem pa ostajajo gluhi za opozorila pedagogov in preostalih strokovnjakov o nevarnostih, ki jih prinaša pretirana uporaba mobitelov in brskanja po spletu. V veliki večini primerov starši sploh nimajo tehničnega znanja, da bi lahko nadzorovali in dostopali do otrokovih spletnih aktivnosti, niti ne poznajo gesel do vstopanja na njihove naprave.

Nadzor in ustvarjanje pozitivne klime

Beremo, da v Franciji nameravajo v osnovnih in srednjih šolah prepovedati mobitele. Pri nas ni te potrebe, saj v večini osnovnih šol ti tako ali tako niso dovoljeni. Osnovne šole imajo namreč izdelane vzgojne načrte in šolska pravila, ki dopuščajo, da vsaka šola postavi in določi svoja. Na eni izmed slovenskih šol v okolici glavnega mesta so se tako nekaj let ubadali s pretirano uporabo mobitelov, ki so jih učenci prinašali tudi k pouku. Motili so vzgojno-izobraževalno delo, učiteljem ni uspelo več v načrtovanih okvirih izpeljati ur pouka, učenci so jih z mobilniki celo fotografirali, nato pa spletu objavljali žaljive komentarje. Vse skupaj je že presegalo vse meje dobrega okusa, napovedovale so se celo tožbe učiteljev zaradi žalitve časti in dobrega imena. Vodstvo in učitelji so v sodelovanju s starši zato sklenili to prekiniti. Spremenili so del šolskih pravil, za učence so v šoli ter na vseh aktivnostih, ki jih organizira šola, prepovedali uporabo mobitelov. Določili so točno določen protokol, ki določa, da učitelj učencu, ki to pravilo krši, mobitel odvzame (učenec ga mora izključiti), odnese ga ravnatelju, učenec pa prejme poseben obrazec. Po mobilnik morajo nato priti starši, s katerimi se pogovori ravnatelj. Pri celotni zgodbi je najbolj pomembno dosledno ukrepanje učiteljev. Šola je pretirano uporabo mobilnih telefonov zmanjšala na minimum, odvzetih naprav v šolskem letu od implementacija novega načina manj kot deset.

Kjer ni teženja staršev in sitnih učiteljev

Zgodbe iz prakse

Ukraden mobitel

»Zadnje dni pouka so moji devetošolki Maji ukradli mobilni telefon. Ko sem jo poskušal priklicati na njeno telefonsko številko, nisem še vedel, da so ji ga ukradli, sem dobil žaljiv SMS kradljivcev »Odj...« Popolnoma zgrožen sem klical sina, ki mi je povedal, da SMS-ja ni napisala Maja. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prišel k sebi, kako kruti znajo biti otroci.«

Marko z Vrhnike

Šola dovoli uporabo

»Na eni od ljubljanskih šol bodo otroci v novem šolskem letu dobili možnost uporabe mobilnih telefonov pri pouku. Uporabljati jih bodo smeli kot pripomoček za pridobivanju informacij ob vnaprej dogovorjenih terminih. Šola jim bo v ta namen omogočila brezplačno brezžično povezavo čez vse šolsko leto. Kot mati šestošolke se ob tem sprašujem, kako bodo pri pouku ob urah uporabe pametnih telefonov sodelovali otroci, ki mobilnih telefonov nimajo? In ali bodo smeli uporabljati brezplačni internet tudi med odmori?!«

Eva, Ljubljana

Zapis ravnateljice

»Prejšnji teden (4. 6.–8. 6. 2018) je nekaj učencev 7. a in 7. b pri pouku kršilo šolski pravilnik, in sicer: z žaljenjem učiteljev – žaljivke so bile izrečene ter napisane na tablo, s snemanjem teh dejanj z mobilnim telefonom, s snemanjem učiteljice med uro, s pošiljanjem omenjenih posnetkov na socialna omrežja ter z gledanjem in objavljanjem le-teh.«

Del zapisa ravnateljice, ki so ga domov dobili vsi učenci in njihovi starši z ljubljanske osnovne šole

Tako kot na preostalih osnovnih šolah v Sloveniji pa ostaja glavna naloga ozaveščanje učencev in staršev proti pretirani uporabi interneta. To bo eden večjih izzivov v slovenskem šolskem sistemu tudi naslednjih letih.

Besedilo: Srečko Vesel // Fotografiji: Shutterstock

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri