Novinarka Tadeja Lampret o razmerah v New Yorku: “Moj svet se je zelo skrčil”

Če je žarišče virusa najprej predstavljala Kitajska, nato pa se je dogajanje v večji meri preselilo na staro celino, je najhujša koronavirusna kriza kmalu zadela Združene države Amerike. Predsednik Donald Trump je dolgo zanikal obstoj virusa, zato so se bili Američani prisiljeni zanesti na navodila posameznih guvernerjev. Najhuje je v zvezni državi New York, kjer se število smrtnih žrtev giblje že okrog nekaj deset tisoč.

Amerika je že pred časom postala država z največjim številom okuženih, New York pa osrednje žarišče države. Kakšno je trenutno stanje na ulicah Velikega jabolka? Kakšno je vzdušje v mestu, ki nikoli ne spi?

Avenije na Manhattnu so prazne, turistične znamenitosti samevajo, še na Times Squaru ni ljudi. Tiho je in malce moreče. Prebivalci New Yorka smo doma oziroma v okolici svojih domov, ob lepih dnevih je še največ gneče v parkih, saj vsi želimo vsaj malce zapustiti svoje domove. Zdaj zapirajo nekatere ulice za promet, da bomo imeli več prostora za kolesarjenje, tek in hojo, saj prihajajo lepi in vroči dnevi, in je jasno, da bo nemogoče zadržati ljudi doma, ukrepi v mestu pa bodo seveda še vedno veljali. Tišina in praznina sta kar strašljivi, kazalnik dogajanja in utripa v New Yorku je vedno tudi podzemna železnica, ki zdaj prepelje za 90 odstotkov manj ljudi, saj razen zaposlenih v nujnih dejavnostih vsi delajo od doma. Restavracije, bari, trgovine, kulturne ustanove, telovadnice ... vse je še vedno zaprto. Priznam, da se ne morem in nočem navaditi na to novo podobo mest. Prej smo sicer bentili zaradi gneče, ampak nam je hkrati dajala neko energijo in občutek skupnosti.

V prvih tednih krize so vzklili posnetki iz Italije, kjer so prebivalci prepevali na balkonih in s tem dvigovali moralo. Je kaj podobnega slutiti tudi v New Yorku?

Vsak večer ob 19. uri se ljudje zahvaljujejo zdravstvenim delavcem in drugim zaposlenim v nujnih dejavnostih tako, da s svojih oken ploskajo, vpijejo, pojejo, vrtijo glasbo, udarjajo po posodah, hupajo iz avtomobilov ali pa kaj drugega, samo da je hrup­no ... Nekateri glasbeniki in broadwajski igralci prirejajo koncerte s svojih oken, sicer pa ima tukaj balkone precej manj ljudi kot v Sloveniji ali v Italiji, tako da tako množičnih prepevanj ni. Umetniki so se preselili bolj v virtualni svet, tam se dogajajo resnično zanimivi projekti, veliko je ustvarjalnosti in inovativnosti, toda vse to seveda ni zamenjava za obisk baletne predstave, Metropolitanske opere ali gledališča na Broadwayu. Vse to bo zaprto vsaj še do septembra, morda še precej dlje.

Se sami počutite varno? Ste sicer ob pojavu pandemije razmišljali o vrnitvi v Slovenijo?

Ja, seveda sem, mislim, da je večina Slovencev tukaj vsaj razmišljala o vrnitvi, nekateri so tudi odšli domov, drugi še bodo. New York je izjemno drago mesto, če pride do težav s službo, je težko preživeti, tudi zdravstveni sistem je v Sloveniji precej bolj dostopen in prijazen. Če se počutim varno? Nekako poskušam, da ne razmišljam preveč obsedeno o tem. Delam od doma, ne vozim se s podzemno železnico, šele pred dnevi sam se točno po dveh mesecih prvič spet v živo srečala z enim od novinarskih kolegov, na kratko, v parku, z masko in ob primerni razdalji. Včasih se verjetno kot vsi tukaj počutim neprijetno, nakup živi je postal zoprna nadloga. Čuden je občutek, ko se izogibamo ljudi, prej pa smo bili včasih kot sardine na podzemni, se s komolci prebijali čez Times Square ... Zdaj poskušamo biti zelo previdni, in to je vse, kar lahko storimo. Čeprav se razmere izboljšujejo, je okuženih in umrlih še vedno veliko, vsi pa se še spominjamo grozljivih pričevanj iz dni, ko je bilo najhuje, in prizorov prenapolnjenih bolnišnic, tako da mislim, da večinoma upoštevamo ukrepe in priporočila, ki veljajo in bodo veljali še kar dolgo.

Kako ste sami občutili vse večjo nevarnost in s tem stopnjevanje ukrepov?

Konec januarja in februarja, ko sem bila zaradi poročanja o volilni kampanji v Iowi in New Hampshiru veliko v avtomobilu, sem poslušala poročila o dogajanju v Wuhanu in moram priznati, da nisem najbolj verjela predsedniku Trumpu, ko je zatrjeval, da v ZDA ne bo nobenih težav in da imajo vse pod nadzorom. Seveda sem upala, da ima prav. Ko sem bila konec februarja v Miamiju na slovenskem košarkarskem praz­niku in spopadu Dragićevih Heatov in Dončićevih Mavericksov, so slovenski navijači že govorili o neprijetnih poletih iz Italije, nekateri so imeli nato težave pri vračanju v Slovenijo. Sama bi morala domov na obisk 15. marca, a je nekaj dni prej postalo povsem jasno, da ne grem nikamor. Enajsti marec je bil namreč dan, ko so Američani koronavirus končno razumeli kot resno grožnjo. Takrat je Trump prepovedal polete iz Evrope, liga NBA je zaradi prve okužbe igralca prekinila sezono, vse se je dogajalo v živo na televiziji, pa še igralec Tom Hanks je sporočil, da sta z ženo okužena. Potem se je vse začelo dogajati izjemno hitro. Sama sem imela pred karanteno še neprijetno nujno pot v Washington, to je bilo prvič, da smo se ljudje na železniški postaji izogibali drugi drugemu, da smo na vlaku sedeli čim dlje narazen, da sem grdo gledala žensko, ki je kašljala. Washington je bil tudi že strašljivo prazen ... Od takrat, torej od sredine marca, pa sem večinoma doma. Moj svet se je zelo skrčil.

Kako izpostavljeni ste novinarji? Kako je z vašimi delavnimi obveznostmi, novinarskimi konferencami …?

Vse je obstalo. V mesecih pred pandemijo sem veliko potovala, za informativne oddaje na POP TV sem poročala o predsedniški volilni kampanji, spremljali smo ligo NBA, Luko Dončića in Gorana Dragića, potem pa je bilo nenadoma vsega konec. Od doma sem delala že prej, tako da to se ni kaj dosti spremenilo, vse drugo pa se je. Ni dogodkov, redke so novinarske konference, vse je virtualno, možnosti za intervjuje v živo seveda skorajda ni. Poleti bosta obe konvenciji, kjer demokrati in republikanci nominirajo vsaka svojega predsedniškega kandidata, to so dogodki, ki se jih udeleži po 50 tisoč ljudi z neskončnim pompom, zdaj bo verjetno vse okleščeno ali pa celo samo prek spleta. Skratka, to niso najboljši časi za novinarje.

Kaj v teh dneh najbolj skrbi ljudi, ki so vam blizu?

Vse jih skrbi ... Na prvem mestu je zdravje, takoj za tem finančne stiske. Neznank je ogromno, nihče niti ne zna predvideti, kdaj in kako se bo to končalo, številni ne vedo, ali bodo še imeli službe, tisti, ki so jih izgubili, ne vedo, kako bodo plačali najemnino. Vsak mesec je težje, New York je drago mesto, pomoč vlade pa še zdaleč ni dovolj velika. Zdaj je že povsem jasno, da drvimo v najhujšo finančno krizo in da hitre vrnitve v normalnost ne bo, še več, normalnosti, kot jo poznamo, morda sploh ne bo več. Vsaj dokler ne bo učinkovitega cepiva ali zdravila. In če dam na stran najpomembnejša vprašanja o zdravju in finančnem preživetju, se ljudje predvsem sprašujejo, ali bo New York še podoben mestu, ki smo ga poznali do marca letos.

Kje se virusna kriza najbolj občuti?

Občuti se na vsakem koraku. V zraku sta naveličanost pa tudi negotovost. New York je središče pandemije, vse je obstalo, nihče ne zna napovedati, kdaj in kako bo življenje vsaj spominjalo na čas pred karanteno. Če ne bo pomoči iz Washingtona, bo moral guverner v tej krizi še zmanjšati financiranje izobraževanja, bolnišnic, denarja bo manj za policijo in gasilce. Nepredstavljivo. Zvezna država New York bi potrebovala kar 60 milijard dolarjev, da se pobere, toda republikanska večina v senatu in Bela hiša so za zdaj gluhi. Zavedati se je treba, da se brez močnega New Yorka ameriško gospodarstvo ne bo pobralo. Je pa že zdaj žalostno, saj prebiramo obvestila restavracij, ki se ne bodo nikoli več odprle, Broadway in druge kulture ustanove imajo neznansko škodo, ljudje se bodo najverjetneje izseljevali. Lahko se New Yorku obetajo mračni časi, toda to je mesto, ki je še vsako krizo uspešno premagalo in se iz nje vrnilo še močnejše. Upam, da bo tudi tokrat tako.

Med razglasitvijo pandemije je v Ameriki prišlo do velikega porasta kupovanja orožja. Slovencem je, sodečb po objavah na družbenih omrežjih, ta miselnost zelo tuja. Kaj je k temu gnalo Američane? Verjetno jim je jasno, da jih orožje ne bo zaščitilo pred virusom?

To je v Ameriki nekakšen primarni odziv, ki je za nas povsem nerazumljiv. Vedno, ko se Američani počutijo ogrožene, se poveča prodaja orožja. Ker so največji ljubitelji in zagovorniki oborožene Amerike na desnici, se poveča prodaja tudi, kadar se volitve obrnejo v prid demokratom, saj orožarska zveza nenehno straši, da bodo prepovedali pravico do orožja, kar seveda ne drži, saj je ta zapisana v ustavo. Od vseh stvari, ki so v Ameriki drugačne kot v Evropi, in tega je veliko, sta mi prav ta neomejena ljubezen in dostop do orožja najbolj nerazumljiva. Republikanci in orožarski lobi kljub vsem pokolom in tragedijam delajo vse, da ni mogoče sprejeti niti najmanjših, najbolj razumnih omejitev in izvajati nadzora. Poročala sem iz Newtowna, kjer je v pokolu v šoli poleg odraslih umrlo tudi 20 otrok, starih šest in sedem let. In že takrat sem rekla: “Če zdaj ne bodo omejili dostopa do orožja, ga ne bodo nikoli.“ In ga niso. Newtown je bil leta 2012. Strelski pokoli se še vedno redno dogajajo, spremenilo se ni nič.

Spremljate tudi dogajanje v Sloveniji? Kakšne so na prvi pogled razlike med državama glede na sprejete ukrepe, posledice, odnos ljudi, karanteno …?

Razlika je predvsem v tem, da ZDA sploh niso imele resnih, zavezujočih in enotnih ukrepov ter strategije na ravni celotne države, šlo je bolj za šibka priporočila. Trump je nevarnost koronavirusa sicer dolgo zanikal in se odzval prepozno. In tudi ko se je in je bila kriza že huda, se je zdelo, da boja proti virusu ne vodi vlada, ampak je vse – od odločitve za karanteno, zapiranja podjetij, nabave opreme – na ramenih guvernerjev zveznih držav. Številni so se izkazali, ukrepali, dali ljudem prave informacije in imajo danes precej višje odstotke priljubljenosti kot pa predsednik. Tako da se mi zdi, da je v primerjavi s Slovenijo Trumpova vlada ukrepala prepozno in premalo odločno. Vse je bilo kaotično, zato smo se vsi zanašali na informacije guvernerjev, čeprav med svetovno krizo pričakuješ osrednjo vlogo vlade in predvsem seveda stroke, ki jo Trum potiska vstran. Sicer pa so v ZDA demokrati tisti, ki so bolj previdni, tudi zdaj, pri odpiranju države. So tisti, ki spoštujejo ukrepe in se zavedajo nevarnosti virusa, desnica pa je tista, ki nikoli ni zares verjela, da koronavirus ni le gripa, in ki zdaj protestira ter želi takojšnjo vrnitev v normalnost. Pa čeprav se virus še vedno širi in je danes, ko se pogovarjava, mrtvih že skoraj 85.000 ljudi.

Vsesplošno širjenje virusa na ameriških tleh v tujini pripisujejo tudi neodgovornemu odnosu Bele hiše. Kakšna pa so občutja Američanov glede tega le nekaj mesecev pred volitvami?

Večina Američanov sodeč po anketah ni zadovoljna z odzivom Trumpove administracije, saj je bil ta prepozen, premalo učinkovit in kaotičen. Trumpu ljudje v teh dneh, ko vsi iščejo informacije, ne zaupajo. Za primerjavo. Vodilnemu strokovnjaku, dr Anthoyju Fauciju, ki je direktor Nacionalnega ištituta za zdravje ter tudi Trumpov svetovalec za pandemijo, pri vprašanjih, povezanih s koronavirusom, zaupa skoraj 70 odstotkov Američanov, Trumpu dobrih 35 odstotkov. Dr. Fauci velikokrat popravlja predsednika in se z njim ne strinja, saj ga vodi stroka, ne politika. Žal pa odločitve pri boju s pandemijo vse bolj postajajo politične. Kar je sicer do neke mere pričakovano, saj smo v napetem volilnem letu. Trumpu sicer podpora upada, v anketah za zdaj vodi demokratski kandidat Joe Biden, toda to še ne pomeni nič, saj je Trump leta 2016 skoraj do volilnega dne zaostajal tudi za Hillary Clinton. Predsednik ima za seboj bazo okoli 30 do 35 odstotkov Američanov, ki ga vneto podpirajo ne glede na vse. Vprašanje pa je, kaj bodo naredili neodvisni, neopredeljeni volivci, ali bodo Trumpa množično zapustile ženske volivke, zaradi pandemije mu nenadoma slabi tudi podpora pri starejših. Trumpova usoda bo povsem odvisa od tega, kako bodo Američani novembra ocenili njegov odziv na pandemijo.

Kaj pa odnos prve dame, ki je pred dnevi praznovala abrahama?

Prva dama je precej nevidna, ameriški mediji ji že nekaj časa ne posvečajo večje pozornosti. Če bo predsedniška kampanja zaživela in bodo omejitve odpravljene, jo bomo najverjetneje videvali več, zdaj je na družbenih medijih pozivala k nošenju mask, posnela je videoizjave za spodbudo otrokom, toda številni menijo, da bi lahko v teh težkih časih prevzela vidnejšo vlogo.

Napisala: Nika Arsovski // Fotografije: Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču