Nenavadne zgodbe: Mojca Kozinc, mlada zdravnica, ki je obiskala že lep del Afrike in Mehiko

Nenavadne zgodbe: Mojca Kozinc, mlada zdravnica, ki je obiskala že lep del Afrike in Mehiko (foto: Arhiv Mojce Kozinc) Arhiv Mojce Kozinc
Vir: Jana
29. 8. 2016

Mojca Kozinc je z medicinskimi odpravami in izmenjavami obiskala že lep del črne celine in  Mehiko.

Deluje mlajše, dinamično, celo navihano, ko spregovori, pa iz nje vejejo zrelost, modrost in nekakšna življenjska izkušenost, ki jih od 26-letnice ne pričakuješ. Morda to vseeno ni tako presenetljivo, saj je Mojca v zadnjih štirih letih videla in doživela več kot večina njenih vrstnikov in celo več kot marsikateri starejši zdravnik. Leta 2012 je prek mednarodnega študentskega združenja sodelovala v medicinski izmenjavi v Gani, 2015 pa še v Mehiki in na odpravi v Zambiji. »Pričakovala sem drugo kulturo in drugačen zdravstveni sistem, a v resnici je to v vseh pogledih čisto drugi svet!

Čeprav pogosto bentimo čez slovenski zdravstveni sistem, se ne zavedamo, kako hvaležni smo lahko zanj, v Afriki namreč zdravljenje ni dostopno ali pa si ga preprosto ne morejo privoščiti, ugotavlja mlada zdravnica in dodaja, da je povsod najpomembnejši človeški odnos med zdravnikom in bolnikom.

Bolnike zdravijo, kjer je prostor

Delala je na oddelku za hematologijo Univerzitetne bolnišnice v ganski prestolnici Akra. »V isti sobi ležita kirurški bolnik in bolnik z malarijo. Posteljo dobiš pač tam, kjer je prostor«. Bolnišnica je bila za afriške razmere nadpovprečna, imeli so celo zdravila edinega slovenskega proizvajalca zdravil. Večina afriških držav zagotavlja brezplačno zdravljenje malarije, okužbe z virusom HIV, tuberkuloze, ne pa tudi onkološkega in drugih dragih zdravljenj: »Če v Sloveniji nimaš denarja, si na slabšem, a vendar imaš možnost zdravljenja. V Gani pa brez denarja ni zdravljenja«. V Akri je delala z najzahtevnejšimi pacienti, z bolniki z limfomi in levkemijo ter srpasto celično anemijo. »Delo je bilo zame stresno in naporno. Pred štirimi leti z medicinskega vidika še nisem bila dobro pripravljena za tako težke bolnike,« odkrito priznava mlada zdravnica. Ta izkušnja ji je dala nov veter v jadra, vedela je, da mora še več in še bolj študirati. In vedela je predvsem, da si želi nazaj v Afriko.

Njenega obrazka ne bom nikoli pozabila!

Bogatejša za prvo afriško izkušnjo, osebnostno zrelejša in strokovno bolj podkovana se je pod okriljem Sekcije za tropsko medicino skupaj še s petimi kolegi in upokojeno zdravnico leta 2015 odpravila na trimesečno medicinsko humanitarno odpravo v Zambijo. Na temeljih nekoč misijonske ambulante je v vasi Nangoma zrasla bolnišnica, kjer omenjena sekcija že več kot dve desetletji pomaga zagotavljati zdravstveno oskrbo lokalnega prebivalstva. Tukaj je Mojca delala na otroškem oddelku, kjer so prevladovali otroci z različnimi okužbami, veliko pa je bilo tudi opeklin in podhranjenosti: »Samostojno smo opravljali vizite, pregledovali otroke, prilagajali terapije, saj so v bolnišnici le trije stalni zdravniki, s katerimi smo se po potrebi posvetovali«.

V tej bolnišnici je zdravljenje brezplačno, vendar pa so številne vasi oddaljene in naselja razdrobljena, zato marsikdo ne pride do bolnišnice. Poleg opeklin je bil na tem oddelku največji problem podhranjenost otrok. »V Afriki so večinoma cerkvene bolnišnice, kjer ne ozaveščajo o kontracepciji. Čeprav veliko dojenčkov in mamic umre že pri porodu, imajo družine v povprečju štiri ali pet, lahko tudi sedem otrok. Najprej je treba nahraniti starejše otroke, ki lahko pomagajo pri delu na polju. Za male pogosto zmanjka hrane. Ko je pred mojimi očmi zaradi podhranjenosti umrla prva triinpolletna deklica, me je močno prizadelo. V bolnišnici nisem več zdržala, odšla sem v našo hišico in si skuhala kavo. Šele čez dve uri sem se lahko vrnila na delo. Njen obrazek bom imela v spominu vse življenje!«

Na masajski poroki

Kot afriške ženske, za katere Mojca pravi, da ves dan nekaj delajo, je v Zambiji ves čas delala tudi sama. »Afriške ženske stalno delajo. Obdelujejo polje, skrbijo za otroke, kuhajo, pospravljajo, prodajajo na tržnici. Moški opravljajo težja dela, znajo pa si vzeti čas tudi za počitek".

Tudi Mojca je med odpravo zjutraj delala v bolnišnici, opoldne skupaj s kolegi vsak dan skuhala kosilo in popoldne ponovno preživela z bolniki: »V tej bolnišnici je delo 24 ur na dan«.

Po zaključeni trimesečni medicinski odpravi v Zambiji je pred odhodom domov dva tedna popotovala še po Tanzaniji. Tam je na avtobusu spoznala izobraženega Masaja, s katerim sta stkala dragoceno prijateljstvo in ostala v stikih tudi po tem, ko se je Mojca že vrnila v domovino. Preden je diplomirala na medicinski fakulteti, se je lani odločila še za enomesečno študentsko izmenjavo v Mehiki, kjer je prav tako delala na pediatričnem oddelku in ambulanti za otroke z boleznimi ledvic. Letos pomladi je opravila strokovni izpit in zdaj upa, da bo čim prej dobila želeno specializacijo.

A ker Mojca ne more brez Afrike, jo je pred meseci močno razveselilo povabilo njenega masajskega prijatelja na poroko. Povabilu sta se z očetom odzvala in za dva tedna odpotovala v Tanzanijo. »To je bil moj prvi 'nemedicinski' dopust po srednji šoli. Na poroki, ki je bila delno tudi tradicionalno masajska, sva z očetom resnično uživala, saj so naju gostitelji zelo lepo sprejeli. Četudi ne govorimo istega jezika, smo se lepo razumeli, saj so izjemno topli in odprti ljudje.«

Izkušnje, ki spremenijo prioritete

Z Mojco Kozinc sva se srečali dan po prihodu iz Tanzanije. Še polna vtisov navdušeno pripoveduje o Afriki in tamkajšnjih ljudeh. Drugačni so in daljše bivanje v Afriki je, kot se zdi, spremenilo tudi njo. »Še bolj se zavedam, kako pomembni so dobri medčloveški odnosi, lepo obnašanje do bolnikov in prijaznost. V tistem okolju še posebej, saj je to včasih vse, kar jim lahko zagotoviš. Ko sem med študijem krožila po naših oddelkih, sem pogosto pogrešala prav ta človeški stik, toplino. Doma za to preprosto pogosto zmanjka časa. V Afriki sem se naučila mnogo reči, morda je najpomembneje prav to, da bolnika poslušaš in z njim vzpostaviš dober, človeški odnos.«

Na vprašanje, ali bo zato boljša zdravnica tudi doma, Mojca ne zna odgovoriti. Ne ve namreč, ali nima tega že tako ali tako v sebi, saj so ji dobri odnosi, komunikacija in energija med ljudmi že od nekdaj veliko pomenili: »Vrneš se spremenjen, tam se ukvarjaš z osnovnimi potrebami: kje boš prekuhal vodo, kje dobil hrano, vse poteka počasneje. Zato se kar težko znajdeš v domačem kaosu hitrega življenja. Postaneš bolj zrel, bolj se zaveš, kaj je res pomembno. Meni ni pomemben nov avto, klasično turistično potovanje, sama ves denar, ki ga zaslužim tu, porabim za odprave, ki se financirajo predvsem z donacijami. Tu bentimo, ker moramo pri zdravniku včasih čakati nekaj ur. V Afriki morda ljudje nimajo česa čakati, saj nimajo možnosti zdravljenja, zanje nimajo denarja, ali pa nanje čakajo pol življenja. Mislim, da se ne zavedamo, kako privilegirani smo, le zato, ker smo se rodili na tej strani zemeljske oble!«

Besedilo: Slavka Brajovič Hajdenkumer // Fotografija: Arhiv Mojce Kozinc

Priporočamo