Najprej smo mislili, da so do začetka turistične sezone že vse uredili. Potem so začeli prenavljati obrežje reke sredi poletja. In zdaj, ko bi se res vse lahko malo umirilo pred prihajajočo zimo, so zaprli še glavno prometno žilo skozi center mesta.
Slovenija, večno gradbišče. Med vsem tem prenavljanjem in ropotanjem dobiš občutek, da živiš v državi, ki šele nastaja. Da si enostavno prišel prezgodaj. Oprostite, tukaj je demokracija v izgradnji, prosim, pridite kasneje.
Na otoku Sadijat v Abu Dabiju so prejšnji teden odprli podružnico Louvra. Na več kot 20 tisoč kvadratnih metrih površine jo je zgradil priznani francoski arhitekt Jean Nouvel. Frank Gehry se je medtem lotil novega Guggenheima, Zaha Hadid pa pred prezgodnjo smrtjo Muzeja uprizoritvenih umetnosti. Vse skupaj na majhnem otoku pred prestolnico Združenih emiratov, ki bi radi postali pomembno kulturno središče.
Seveda, lahko je graditi v svetu, kjer vse poganja nafta. A v zadnjih 40 letih je sredi puščave nastala bleščeča država, v slovenskem glavnem mestu pa že desetletja čakamo železniško postajo.
Že res, da Ljubljana v zadnjih letih morda res postala najlepše mesto na svetu in da smo na Štajerskem vsaj uredili nekaj muzejev in drugih ustanov ob kandidaturi Maribora za kulturno prestolnico Evrope. A drugače se zdi, da je pri nas bolj mnogo hrupa za nič. Veliko gradbenih odrov in zapor, da na koncu dobimo zgolj še eno cesto ali nakupovalno središče.
Če gre soditi po gradbiščih v naši državi, Slovenec večino življenja preživi v avtomobilu, drugo pa v trgovini. Novega mesta več ne spoznaš, tako so ga skrili za trgovinskimi in drugimi objekti. In še dobro, da stoji tisti grad nad mestom, da približno veš, kje je nekoč bilo Celje. Imajo čudovit Mestni muzej, a kaj ko se komaj prebiješ tja mimo vseh Hoferjev in Sparov. Pri tem gradbišča nekoč niso bila nič strašnega. Naznanjala so prihodnost, da gremo na horuk v nove čase. Danes, se zdi, vse bolj onemogočajo našo sedanjost. Spreminjajo naše navade in ustaljene poti. Celo poletje smo se vozili po enem pasu do morja ali po stranpoteh hodili v službo.
Gradbišča nas danes puščajo v negotovosti: ko bo končano, bo spet lepo. A kaj, ko potem spet začnejo graditi še eno novo cesto. Ta zoprn občutek, da sveta, v katerem živiš, enostavno ni možno dokončati.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec