Naj bo na letališču, v trgovini ali gledališču. Danes ni časa za počasi. Treba je imeti tempo.
Že zjutraj pospešek na startu, da sploh ujamem osemko. Odkar ima LPP digitalne prikazovalnike na postajališčih, avtobusi ne zamujajo, temveč pripeljejo prej. Dve stotinki prednosti, sijajen začetek dneva.
Na avtobusu potem gneča takoj za šoferjevim sedežem. Dva šampiona bivakirata pri izstopnih vratih in se ne premakneta za milimeter. Ne pomaga niti šoferjev "Pomikajte se naprej!" (brez "prosim", saj ni časa!).
Šampion dobro ve: kdor je prvi pri vratih, prvi tudi izstopi. Pustimo malenkost, da je to šele čez tri postaje, pomembno je imeti prednost že pri merjenju vmesnega časa. A z izjemnim rezultatom, kot kaže, danes ne bo nič. Avtobus ne spelje, ker se je eden od šampionov zataknil med zadnjimi vrati. Šofer ne sliši njegovih klicev, ima preveč dela z množico spredaj.
Tempo, tempo je prekletstvo današnjega časa. Na Brniku sploh več ne izkoriščam vrste za priority. Ker se tam tako ali tako vedno nagnetejo tisti, ki se jim mudi. Kljub temu, da jih potem čakaš, ker so spet pozabili gel za tuširanje v ročni prtljagi. In zobno pasto v veliki tubi tudi. Vroča razprava z varnostnim osebjem. Hop, hop, hop, tečejo stotinke.
Pri trgovcu, ki je več kot fer, je ravno obratno. Tam ni zastojev pred blagajno. Komaj stvari zložiš na tekoči trak, že letijo v košaro. Gospe za mano je to vseeno prepočasi. Prosi, če jo spustim naprej, ker imam jaz pet stvari, ona pa le tri.
Svojevrstne so tudi vrste v Cankarjevem domu. Da bi se jim izognili, ljudje derejo iz dvorane takoj, ko dirigent odloži taktirko. Krepak allegro, vsaj za tiste, ki so oddali plašč. Drugi so raje ves čas oblečeni kot sibirski medvedi. Zakaj bi izgubljali stotinke, vsak čas bo evakuacija.
Vrsta pred blagajno se počasi premika. Gospa s tremi stvarmi je zdaj pred mano. Toda, ojoj, blagajna zaprta. Blagajničarka nonšalantno postavi tablico z napisom. Diskvalifikacija, nočna mora vseh, ki imajo tempo.
Medtem rešijo tudi šampiona, ki se je zagozdil pri zadnjih vratih. Avtobus odpelje, a samo do semaforja pred Celovško, kjer bomo vsi tako ali tako stali dolgih pet minut. V poduk, da se kot nekoč počasi daleč pride.
Mojca Mavec, televizijska voditeljica in popotnica
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec