Živimo v svetu, kjer je vse manj jasno, kaj je original in kaj ponaredek. Od dizelskih motorjev z goljufivo programsko opremo do pralnih strojev in televizorjev, ki potrošijo znatno več kot obljublja proizvajalec. Prava nista niti česen in čebula. Celo pri ljudeh več ne ločiš, kaj je pravo in kaj ne. Od umetnih trepalnic do silikonskih vsadkov. Danes se vse bolj reže, sesa, vbrizgava in nateguje.
Kam vse to pelje? Če smo v resničnem svetu vse bolj stran od resnice, če so avtomobili in drugi stroji samo še goljufije, prsni obseg pa umetniško delo kirurga, če je vse okoli nas le še dober trik, ni čudno, da vse težje ločimo realnost in fikcijo. Življenje je postalo nekaj neresničnega. Okoli nas je vse več ljudi, ki so sicer tu, sedijo pred nami, a strmijo v mobilni telefon.
Namesto da bi čutili, videli, slišali, živeli svet okoli sebe, so zatopljeni v pogovore z ljudmi, ki čeprav so okoli nas, so kljub temu drugje. Njihovi glasovi donijo čez zvočnik telefona ali bolj po tiho, v slušalkah. Celo v najvplivnejši državi imajo predsednika, ki živi v svojem svetu. Kjer so vse novice laž, navaden 'fake'. Že zjutraj, ko vstane, najprej vzame v roke mobilnik in s tvitom spet vznemiri ves planet. In nič ne kaže, da ga bo nekdo vendarle razkrinkal kot dizelski motor pri Volkswagnu.
Pred časom je avto spet povozil pešca na prehodu pred našo hišo. Bil je nekje drugje, z nekom na mobilniku, v virtualni resničnosti, medtem ko je šel čez cesto. Le nesreča ga je spomnila, da resnično življenje in resnična smrt še vedno obstajata zgolj na tem svetu.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
