Skupaj s sončnimi dnevi se je v naše kraje vrnil tudi ropot. Gradbišča v mestnem jedru, gradbišča na cesti in celo pri sosedih v bloku se je začela prenova stanovanja.
Hrup pri sosedih je sploh svojevrstna kategorija. So ljudje, ki imajo radi mir, in so oni drugi, ki radi ropotajo. Zanimivo, da največkrat živijo drug ob drugem. Ali drug nad drugim. V vsakem primeru preblizu. In pri sosedih je tako kot pri družinskih članih, tombola, nikoli ne veš, kaj dobiš. Na začetku sicer pomaga prijazen klepet, male, vsakdanje vljudnosti ter razumevanje razvad in navad drugih. A kje je vse to, ko se začne ropot?
Danes, pravijo, je vse več ljudi, ki mimogrede spregledajo druge, in vse več onih, ki se čutijo spregledane. In potem ni čudno, da v sosednjem stanovanju sedijo ljudje in se sprašujejo, kaj za vraga spet počnejo sosedi. Zakaj spet to vrtanje in nabijanje s kladivom? Pri nekaterih res dobiš občutek, da valijo vinske sode po svojem stanovanju. In potem še stokanje in ječanje, medtem ko pošteni ljudje spijo. Ali pa škripanje in nenaden tresk kot v napetem filmu.
Ni čudno, da potem ljudem popustijo živci in oboroženi z metlo z dolgim ročajem nabijajo v steno soseda, da bi dokončali to grozljivko.
Glasni ali manj glasni sosedi, tako je bilo od nekdaj, če si odraščal v blokovskem naselju. A zdaj so se nenadoma pojavili povsod. Spregledani in preslišani. Pa naj bodo to Američani srednjega razreda, volivci s francoskega podeželja ali Angleži iz pozabljenih, zgornjih stanovanj na severu. Zakuhali so nam Trumpa, brexit in francosko skrajno desnico, ki z ročaji svojih metel vztrajno nabijajo po naših živcih.
