O, regrat, ti čudovit slovenski fenomen. Vsi ti ljudje, ki se sklanjajo nad travo. Takrat veš, da je zagotovo konec zime, regrat je, zdaj bo spet pomlad!
To je zagotovo ena tistih lepih stvari, ki gre pri Slovencih resnično naprej, iz roda v rod. Tudi danes, ko komaj še vemo za imena cvetlic, regrat pozna vsak otrok. Kot pribito. Regrat, koprive, zvončki in trobentice in že se ti zdi, da se kar spoznaš na naravo.
Regrata v mojem otroštvu sicer nikoli nismo nabirali sami. V hišo je navadno prihajal z obiski, ob nedeljah, v velikih šopih, stisnjenih v plastični vrečki. Še danes se spomnim tistih lepih nedeljskih večerov, ko so končno odšle vse babice in tete in smo ostali sami doma – ob veliki skledi zabeljene divje solate.
Poln travnik regrata s cvetovi! Še danes me ponese v tiste brezskrbne dni. Tudi pripravim ga najraje po maminem receptu, v veliki skledi, s krompirjem in trdo kuhanim jajcem, zabeljenim z vročo polivko iz slanine, kisa, olja, česna, ščepca soli in malo sladkorja. Sčasoma so se v moji kuhinji začeli nabirati tudi drugi recepti – regratova juha, regrat s polento, regrat, zabeljen z oljčnim oljem kot blitva – a še vedno ga imam najraje takega, kot ga je znala pripraviti mama.
Na svetu do danes nisem srečala naroda, ki bi tako cenil regrat kot prav Slovenci. Nekaj pesti divje solate s travnika je vedno tisti as iz rokava, če želiš presenetiti gosta iz tujine. Dvojina, solni cvet in čokolada s solnim cvetom so tri stvari, ki vedno vžgejo. Nazadnje sem pripravila regrat v solati za prijatelje iz Velike Britanije. Si lahko kar predstavljate, kako so zijali. Pri njih doma je to navaden plevel, sovražnik številka ena lepe angleške travice. Pa so potem pojedli celo skledo!
O, regrat. Lahko bi ti pela slavo, tako kot Neruda čebuli, morju in knjigi. Pomlad je tu in zagotovo se srečamo nekje, sklonjeni nad travo.
Mojca Mavec, televizijska voditeljica in popotnica
