Zadnjič sem spet obstala v dvigalu na RTV. Nekje med prvim in drugim nadstropjem. Ujeta za grozovitih 20 minut.
Če bi že lahko izbirala, v katerem mehanizmu bi bila ujeta, bi to zagotovo bil radijski sprejemnik ali bankomat. Tudi avtomat za kavo ne bi bil slaba izbira. Vse, samo ne naše službeno dvigalo, kjer dolgo čakaš, da se sploh kaj zgodi.
Ko sem bila majhna, je v spalnici nasproti mene dremal tudi ogromen televizor in na vsake toliko pomežiknil s krvavordečimi očmi. Ko si ga ugasnil, je spodaj na aparatu žarel gumbek, dovolj, da sem verjela, da so volčje oči. Za čuda sem bila tudi prepričana, da v njem živijo ljudje, kadar je prižgan. Da napovedujejo program, ko pritisneš gumb, ali vodijo Križ kraž. Precej časa je preteklo, da so me prepričali, da tako majhna Metka Centrih Vogelnik žal ne obstaja. Kaj šele mini Miša Molk.
Večkrat pomislim, ali tudi današnji otroci verjamejo, da v mobilnikih delajo ljudje. Ali še bolje, v bankomatih. Vtipkaš PIN, poveš, koliko potrebuješ, in že mini bančnik v avtomatu sortira tvoj denar.
Nekatere države bi zdaj rade denar kar odpravile. Lani je Modi v Indiji povzročil pravo paniko, ko je iz obtoka začel umikati bankovce za 500 in tisoč rupij. Pri nas sploh ne vem, kako je videti bankovec za 500 evrov. Če sem iskrena, tudi tistega za 100 bolj redko vidim, verjetno zato, ker ima moj račun limit.
A v bodoče bomo tako ali tako plačevali zgolj še z mobilnikom in digitalnim denarjem. O bitcoinih se vse več govori tudi pri nas, Italijani prihodnje leto sploh ne bodo več kovali drobiža za dva centa, Finci tega ne počno že vrsto let.
Zadnjič so potem potrebovali dolgih 20 minut, da so me rešili iz dvigala.
Upanje obstaja, da se podobe nesreče ne bodo več dogajale, ko enkrat ukinejo denar in bankomate in dvigala za transport ljudi. Saj tistih krvavordečih oči, ki žarijo v temi naše spalnice, tudi dolgo ni več.
Mojca Mavec
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču