Goste iz tujine radi povabimo v Postojnsko jamo. Ker je to formula za uspeh. Izkušen vodnik bo našteval neverjetne podatke, v ozadju pa bo impresivna kulisa stalagmitov in stalaktitov. Z malo sreče vas bo navdušila tudi človeška ribica. "Tako skromno bitje, le kdo ima lahko tak simbol?" boste morda rekli. Nihče. Samo Slovenci. Zdi se, da ni bitja, ki bi znalo bolje izražati slovensko naravo.
Tudi Slovenci smo mojstri preživetja. In ponosni na to. Tu na stiku Panonske nižine, Alp in Sredozemlja je preživelo skoraj dva milijona ljudi. Dovolj za nekaj manjših mest in devetdeset sedežev v parlamentu. Če pridete k nam, bo na tablah sicer pisalo Welcome to Slovenia, a zdi se, da je nekdo pozabil na drobni tisk ob robu: Dobrodošli v deželi pesnikov in pisateljev. Slovenci gradimo svojo identiteto na velikih kulturnikih. V Evropi boste težko našli deželo s toliko spomenikov literatom, in to je lep kompliment, če pomislimo, da je šlo tod mimo kar nekaj znamenitih vojakova.
Pa poglejmo od blizu nekaj lastnosti povprečnega Slovenca. Da bo po bontonu, recimo, da je ženskega spola. Nikakor nočemo zapostaviti naših fantov, a smo v krajih, kjer so ženske v večini, in enostavno verjamemo, da vse naše kvalitete tako lepo pridejo do izraza ravno pri njih. Kaj vse so že zapisali o Slovenki. Prelepa, žlahtna rožica. In pridna, s pravšnjo mero strasti in morale. Z več kot sto tisoč gesli Slovarja slovenskega knjižnega jezika ji boste lahko rekli marsikaj lepega, razen Ljubim te! Slovenci smo še vedno malo okorni pri izražanju ljubezni. Pri nas se "imamo radi". Tako kot imaš rad rože, gore in hitre avtomobile. Ljubim te zveni preveč literarno.
Slovenci smo večinoma sicer katoliki, a delovne navade so protestantske, in ko bo zmanjkalo dela na domačem vrtu, bomo z veseljem preštihali še onega v raju. In kot rečeno na začetku: smo skromni. Že na začetku nam je bilo jasno rečeno, da ne odraščamo v pravljici za sedmimi gorami in vodami, nikakor ne, čudovita narava je pri nas za vsakim vogalom. In tu šteje še nekaj pomembnega: tišina. To vedno prevzame vsakega tujca: mir in tišina (razen brnenja kolon na avtocesti).
A tudi slovenska vljudna zadržanost se zadnja leta spreminja, ko na ulici neprestano srečujete ljudi, ki rjovejo v svoje mobilnike. Pri pogovoru je pri nas hitro vse po domače in smo si na ti. Sploh, ko sklepamo posle. Slovenski poslovneži imajo še eno posebnost: vse najraje uredijo med seboj. Če je kje težava, Janez pokliče Jožeta, Jože pa Števeka in sploh ni potrebno, da bi nam kak tujec solil pamet.
Naša glasba verjetno nikoli ne bo svetovna uspešnica, ako smo enkrat dobre volje, zapojemo tisto o veselju. Da veseeeelje je pri nas, kar boste zlahka preverili v vsaki gostilni (in teh ni malo!). Ob vinu Slovenec gleda v oči. In ko dvignemo kozarec in rečemo, lepo je bilo z vami, pridite spet, to tako tudi mislimo. Saj vendar ne rečejo zaman, da smo eden od skritih draguljev Evrope.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
