Mojca Pristavec Đogić: Kronična prostovoljka

31. 5. 2020 | Vir: Story
Deli
Mojca Pristavec Đogić: Kronična prostovoljka (foto: Foto: Osebni Arhiv)
Foto: Osebni Arhiv

Mojca Pristavec Đogić, lahko bi ji ljubkovalno rekli kar kronična prostovoljka, je bila v prejšnjem svetu predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Notranje Gorice, vodja ekipe Prve pomoči Občine Brezovica, članica ekipe za nudenje psihosocialne pomoči žrtvam nesreč ter članica Zavoda Creatus.

V trenutni krizi zaradi koronavirusa je predvsem srčen človek, ki se je spet odzval na trenutne razmere in priskočil na pomoč ljudem, ki pomoč najbolj potrebujejo. Mojci je bilo prostovoljstvo položeno že v zibko, saj je bil član Rdečega križa tudi njen oče. Resneje in bolj angažirano se je s prostovoljstvom začela ukvarjati leta 2012, ko je po zaključku projekta v okviru Evropske unije poskrbela za nemoteno in še bolj učinkovito zbiranje sredstev za pomoči potrebnim.

Ko je zaradi koronavirusa skoraj popolnoma prekinila dejavnosti, ki jih je s pomočjo drugih prostovoljcev in seveda tudi tesnih prijateljev izvajala, se je Mojca v okviru Rdečega križa in občinske civilne zaščite hitro odzvala na trenutno krizo. Najprej je sredi marca merila temperaturo osebam, ki so želele v času najstrožjih omejitev gibanja vstopiti v našo državo. Spominja se, da je imela takrat neprijeten občutek, da se odpravlja v sam krater izrednega stanja. Vendar pa se je zavedala, da nekdo pač mora iti.

Deležna je bila le osnovnega usposabljanja glede ukrepov preprečevanja širjenja SARS-CoV-2, zato je več informacij našla na spletu. Poiskala je najnovejše raziskave in analize, ki so bile do takrat opravljene, in tako o samem virusu izvedela več, kot je bilo takrat mogoče zaslediti v domačih medijih.

Pravi, da je imel kitajski vojaški general in teoretik Sun Tzu še kako prav, ko je zapisal: “Da bi lahko premagal sovražnika, ga moraš najprej poznati.” Mojca se je oborožila z informacijami in tako postala močnejša, kar je vodila tudi do manjšega občutka strahu. Informacije je poiskala na relevantnih virih verodostojnih inštitucij in ni pustila, da bi ji do živega prišle informacije anonimnih avtorjev na blogih in forumih ter medijev, ki več časa porabijo za to, da si izmislijo naslov, ki bo pritegnil čim več pozornosti, kot pa za samo vsebino.

Hudomušno in zelo resnično razloži, da informacijam nekoga po imenu Komandos1984 ali Zvončica sreče 13 brez preverjanja nikakor ne smemo verjeti. Žal je vse več tudi takih, ki nepreverjene, lažne in škodljive informacije morda tudi nevede delijo s pravim imenom in priimkom. Sveta, kjer krožijo take informacije, se Mojca boji bolj kot samega koronavirusa.

Zadnji mesec dni Mojca pred živilskimi trgovinami in lekarnami v svoji občini Brezovica med 8. in 10. uro, ko se tam zberejo za virus najranljivejše skupine prebivalcev, deli maske. Poleg tega z ekipo nakupuje ter dostavlja hrano in zdravila tistim, ki zaradi karantene ali ogroženosti trenutno ne morejo sami do nujnih življenjskih potrebščin. Pri tem ves čas tesno sodeluje s štabom civilne zaščite in Občino Brezovica.

Mojca razloži, da je v zadnjem mesecu zabeležila več kot 100 prostovoljnih ur. Ve zato, ker vsako uro tudi zabeleži, saj morajo za evidenco in nadzor vsako dobro opravljeno delo zabeležiti v poročilu. Poleg dela na terenu gre torej v prostovoljstvu veliko časa tudi za koordinacijo in načrtovanje pomoči. Kot rada reče, je to, kar se pri njenem delu vidi na zunaj, pravzaprav le vrh ledene gore. Najraje se projektov loteva s prijateljico Barbaro Krajnc, kajti njeno delovanje je ravno zaradi njunega dopolnjevanja učinkovitejše, kot bi bilo sicer.

Ker pa nesreča ne počiva niti v izrednih razmerah, se mora tudi med koronakrizo odzivati na nesrečne dogodke. Na pomoč je priskočila tudi pred nekaj tedni, ko je požar paru iz Ljubljane odvzel vse, razen oblačil, ki sta jih imela na sebi. Mojca je odločna, da je treba takim ljudem pomagati takoj, zato da vedo, da v tako hudi stiski niso ostali prepuščeni sami sebi. Odločena je, da besed zahvale ne potrebuje, saj največ povedo prav oči posameznikov, ki jim priskoči na pomoč. Te povedo vse in prav ta občutek je tisto, kar Mojco žene že leta in leta in jo bo gnalo do konca življenja, tudi po koncu krize zaradi koronavirusa.

S trenutnimi neznanimi razmerami se poleg Mojce pogumno soočajo tudi njena družina in bližnji. Mojčinim domačim na začetku pandemije ni bilo enostavno, ko je odhajala na teren. A ima neizmerno srečo, da jo razumejo in podpirajo ter da so vsi okoli nje 'nagnjeni' k humanitarnosti in prostovoljstvu, za kar je neskončno hvaležna, saj pravi, da bi bilo težko vsakič oditi od doma s cmokom v grlu.

Svoje misli, občutke, strahove in nasvete pa Mojca rada prelije tudi v pesmi. Ponovno jih je začela pisati pred nekaj leti, saj ji dajejo terapevtsko pomoč pri soočanju z nemočjo, ki jo občuti ob pogledu na ljudi, ki trpijo in potrebujejo pomoč. Na pobudo bralcev poetičnih vrstic je v okviru Zavoda Creatus decembra 2019 izdala svojo zbirko poezij, ki je nastala na podlagi dolgoletnih izkušenj pri delu z ljudmi in je namenjena osebam, ki se znajdejo na dnu (zaradi ekonomske, socialne ali duševne stiske). Poleg poezije ji v težkih trenutkih pomoč ponujajo prijatelji in družina. Ko ji zmanjka energije, ko ne vidi konca in kraja, ji na pomoč pride prijateljica Barbara, ki ima vedno pripravljeno kakšno motivacijsko modrost. Zatočišče stran od ponorelega sveta najde tudi v naravi, najraje v družbi moža, hčere in njihove psičke Lexi. Pravi, da je v njihovi družbi svet spet lep.

Mojčino delo je vsekakor vredno hvale. Nesebično pomoč tistim, ki pomoč najbolj potrebujemo, tudi in sploh zato, ker s tem ogrožajo sebe in za to ne dobijo nobenega plačila, ne smemo vzeti kot samoumevne. Vsak prostovoljec si zasluži hvalo in zahvalo. Svet brez prostovoljcev ne bi bil enak. Poleg gasilcev, brez katerih bi bilo uničeno precej več življenj in premoženja, na osnovi prostovoljstva delujejo tudi številne druge dejavnosti. Sem spadajo različne umetniške stvaritve, skrb za okolje, za starejše ali osebe z invalidnostmi, za umirajoče, za planinske poti in varnost planincev …

Pri prostovoljnih humanitarnih dejavnostih stvari nikoli niso črno-bele, sivina pa ima neskončno odtenkov. A če se skupaj najdejo ljudje, ki se tega zavedajo in so pripravljeni na kompromise in moč argumentov, potem je mogoče skupaj doseči tudi čudeže. Zato Mojca vsakomur, ki čuti, da je poklican za 'nekaj več', svetuje, naj poišče dejavnost, ki bo izpolnjevala njega in hkrati bogatila skupnost. Mojca prisega, da je korist obojestranska. In mi ji vsekakor verjamemo. Hvala, Mojca in hvala, prostovoljci.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju