Mojca Senčar: Bolniku ne smeš vzeti upanja

Mojca Senčar: Bolniku ne smeš vzeti upanja (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
25. 5. 2017

Upokojena zdravnica Onkološkega inštituta in dolgoletna predsednica združenja Europa Donna je občudovanja vredna in plemenita ženska, ki izžareva pozitivno energijo in ohranja neizmerno voljo do življenja, hkrati pa se zaveda lastne minljivosti.

Kot zdravnica se je redno srečevala z bolniki, ki so se bojevali z rakom, in jim poskušala pomagati. Toda ko je pred 36 leti prvič zbolela za rakom na dojkah, je resnično razumela njihove stiske. Čeprav se ji je bolezen ponovila, še vedno pomaga ženskam, ki se spopadajo z rakom na dojkah, saj se zelo dobro zaveda, kaj najbolj potrebujejo.

Ko sva se dogovarjali za intervju, ste me prosili, ali se lahko dobiva dopoldne, ker imate zjutraj telovadbo. Imate vsak dan telovadbo?

Vsako jutro grem v fitnes. Obiskovati sem ga začela prvi dan po upokojitvi. Enkrat na teden pa vodim tudi s skupino starejših žensk, ki imajo raje telovadbo kot fitnes.

V nekem intervjuju ste omenili, da je poleg red­ne telesne vadbe pomembna tudi umovadba. Kako skrbite za umovadbo?

Rešujem križanke in rada berem. Zelo pogosto predavam po Sloveniji v okviru Europa Donne in obiskujem različne dogodke.

Nekoč ste dejali, da je zelo pomembno soočanje z lastno minljivostjo. Kako ste se soočili z njo?

Bolezen me je prisilila v to. Zbolela sem pri 41 letih. Pred tem sem bila zdrava, rada sem delala, hodila sem v hribe, poslušala glasbo in preživljala čas z družino. Potem pa se je nenadoma pojavila bolezen. Takrat sem se morala prvič srečati iz oči v oči s smrtjo in razmišljati o svoji minljivosti.

Koliko vas je bolezen spremenila?

Na življenje gledam popolnoma drugače. Preoblikovala sem svojo lestvico vrednot in odkrila, kako malo stvari je v življenju pomembnih. Pomembno je, da si zdrav, da lahko delaš in skrbiš zase. In da se znaš veseliti vsakega trenutka. Zavedam se, da je vsak trenutek dragocen in da se noben trenutek ne povrne.

Dolgo ste delali na Onkološkem inštitutu. Zakaj ste se odločili za študij medicine?

Že v otroštvu sem se odločila, da bom zdravnica. Želela sem postati kirurginja in na mariborski gimnaziji sem se potrudila, da sem maturirala z odliko, ker je bil takrat vpis na Medicinsko fakulteto omejen. Če bi danes izbirala, bi spet študirala medicino in delala kot specialistka anesteziologije na Onkološkem inštitutu. Z neizmernim veseljem sem opravljala svoje delo. Velik privilegij je, da lahko stojiš ob strani ljudem takrat, ko jim je najhuje.

Delo na Onkološkem inštitutu je bilo najbrž zelo zahtevno. S katerimi izzivi ste se srečevali pri svojem delu?

Ni bilo preprosto, saj kot mlada zdravnica nisem bila povsem pripravljena na svoje delo. Vse sem vedela o zdravljenju telesa, popolnoma nič pa nisem vedela o tem, kaj doživljajo ljudje z boleznijo, ki je takrat veljala za smrtno in je bila tabu.

Zelo me je potrlo, da nisem znala pomagati bolnicam, ki so se spopadale z rakom na dojkah. Nisem razumela njihovih stisk, zato nisem vedela, kako naj jim pomagam in kako naj se pogovarjam z njimi. Pozneje sem se naučila, da se je treba vsakemu bolniku približati na njemu primeren način in da se je z vsakim bolnikom treba pogovarjati drugače. Ljudje smo butična bitja – kar enemu pomaga, drugemu škodi.

Moji prvi bolniki so bili prikrajšani za moj osebni, empatičen pristop, ker sem se morala to naučiti. Ko sem po 17 letih dela zbolela za rakom na dojkah, sem precej bolje razumela, kako se počutijo bolniki. Takrat sem dojela vse strahove in težave, ki se pojavijo, ko moraš začeti razmišljati o svoji minljivosti. Bolniki so začeli povsem drugače gledati name, saj nisem bila več le njihova zdravnica, ampak sem postala ena izmed njih.

Ko ste izvedeli za diagnozo, ste se menda počutili, kakor da bi padli v črno luknjo. Kako vam je uspelo spet videti svetlobo?

Ko sem zbolela, je sin maturiral, hči pa je bila stara 13 let. Toda želela sem si, da bi dočakala tudi njeno maturo, in odločila sem se, da bom naredila vse za to. 36 let je minilo, odkar sem zbolela, čeprav se trenutno spopadam z metastatsko boleznijo, kar pomeni, da je bolezen napredovala.

Toda še vedno živim kakovostno in vem, da je tudi z napredovano boleznijo mogoče dobro živeti. Vsem ljudem, ki se spopadajo s takšno boleznijo, polagam na srce, naj se ne izogibajo uradni medicini. Uradna medicina nam lahko pomaga pri zdravljenju kronične bolezni, kot je rak. Toda poiščejo naj tudi komplementarne metode, ki jim zaupajo in jim pomagajo, da živijo kakovostno.

Pomembno je dobro skrbeti za svoj imunski sistem, zato je treba premišljeno jemati prehranska dopolnila. Nujno potrebna je redna telesna aktivnost. Pomembno vlogo igrajo tudi zdrava prehrana, dobra volja, druženje in zaupanje, da se bo stanje izboljšalo. Treba se je posvetovati s strokovnjaki, kako je mogoče olajšati stranske učinke zdravil.

Ob agresivnem onkološkem zdravljenju, ki ima številne stranske neželene učinke, je bolnikom treba pomagati pri lajšanju stranskih učinkov. Po določenem zdravilu sem imela močne stranske učinke, zato sem si pomagala z dovoljenimi pripravki iz konoplje.

Kako ste se počutili, ko se je bolezen ponovila? Ste se kdaj vprašali, zakaj se je to zgodilo vam?

Tega se nisem nikdar spraševala. Opogum­ljam pa ženske, da uporabijo vse sistemsko zdravljenje, ki jim ga omogoča medicina. Ko sem prvič zbolela, sem imela 'dobro' obliko raka, kar pomeni, da je bil rak majhen, vendar mi takrat niso določili hormonskih receptorjev in zaradi tega nisem dobila sistemskega zdravljenja.

Če bi takrat dobila antihormonsko zdravilo kot sistemsko zdravilo, verjetno ne bi prišlo do metastatskega razvoja bolez­ni. Vsem bolnikom, ki jim svetujejo sistemsko zdravljenje, priporočam, naj ga sprejmejo. Rak na dojkah je posebne vrste bolezen.

Četudi je rak v začetni fazi, lahko nekaj celic uide v krvni obtok in ob oslabljenem imunskem sistemu lahko nastanejo metastaze. Ko mi je padla imunska odpornost, so se speče celice prebudile in ustvarile metastaze.

Kot zdravnica imate veliko znanja o zdravljenju raka. Vam je znanje koristilo, ko ste se znašli v vlogi pacientke?

Zagotovo mi je pomagalo. Tudi ko sem delala v Europi Donni, sem bila dobro seznanjena z napredkom medicine. Pomembno je, da sem imela kot zagovornica bolnikov dobro znanje in lastne izkušnje.

Nekoč bolniki niso bili ozaveščeni. Danes pa si želim, da bolnik ve čim več o svoji bolezni. Dobro izobražen bolnik se lahko spoprime z boleznijo in lahko sodeluje pri svojem zdravljenju. Danes ljudje najdejo veliko informacij na internetu. Toda kadar zbolijo, so v drugem čustvenem stanju, strah jih je in nekritično sprejemajo informacije, zato je pomembno, da jim zagovorniki bolnikov pomagamo in svetujemo.

Ženskam, ki se spopadajo z rakom na dojkah, ste vedno pripravljeni pomagati, saj je vaša telefonska številka javno objavljena v okviru združenja Europa Donna.

Tako je. In ljudje tega ne izkoriščajo. Kadar si v stiski, potrebuješ pomoč takoj, ne pa pozneje. Največja stiska se pojavi, ko so ljudje seznanjeni z diagnozo in imajo občutek, da se jim je zrušil svet, čeprav zaradi te bolezni ne boš nujno takoj umrl, kar dokazujem tudi jaz.

Toda to so zelo hude stiske in še tako dobra strokovna pomoč ne more nadomestiti pomoči nekoga, ki sam hodi po trnovi poti zdravljenja raka. Z veseljem pomagam, ker vem, s kakšnimi težavami se ženske spopadajo. Zadovoljna sem, če jim lahko v črni luknji prižgem lučko.

Pomagam jim pri izbiri oblike zdravljenja, pri lajšanju stranskih učinkov in pri vrnitvi v normalno življenje. Nisem zagovornica podaljšanega bolniškega staleža po zdravljenju bolezni v nedogled, če tega ne zahteva samo zdravljenje. Jaz sem bila operirana junija, jeseni pa sem že delala vse do svoje redne upokojitve. Če rad oprav­ljaš svoje delo, je to terapija, ker imaš občutek, da si po bolezni nekaj vreden.

Bolezen prizadene tudi družino. Kako ste s svojo boleznijo seznanili svoje otroke?

Sin je bil star 18 let, ko sem zbolela, in na pravi način sem mu povedala za bolezen. Hčerki, ki je bila takrat stara 13 let, pa sem povedala tako, da nisem omenila besede rak in še danes to obžalujem. Rekla sem ji, da imam bulo in da bom operirana na Onkološkem inštitutu.

Čez 20 let mi je priznala, da je v šoli prišla k njej sošolka in ji povedala, da imam raka. Ženskam svetujem, naj se o bolezni pogovorijo s svojimi otroki njihovi starosti primerno, vendar s pravimi besedami. Otroci tega ne odpuščajo. So seznanjeni z našo boleznijo, nam stojijo ob strani. Otrok ne moreš pretentati, ker opazijo, da se nekaj dogaja v družini. Slišijo, da mama in oče šepetata, vidijo, da je mama objokana in zaskrbljena. Vedno je treba povedati iskreno, kaj se dogaja. S prikrivanjem namreč ne obvarujemo otrok.

Je bolezen preizkušnja tudi za zakonsko zvezo?

Zveze, ki so bile dobre pred boleznijo, lahko bolezen celo okrepi. Zveze, ki so bile že pred tem krhke, pa lahko bolezen uniči. Večkrat opazim mlade bolnice, ki ostanejo same z otroki in se same borijo z rakom. To so hude stvari, ampak takšno je življenje.

Ste bili od nekdaj borka in optimistka ali pa je na to vplivala bolezen?

Rodila sem se kot pozitivno naravnana oseba. V vsaki stvari poskušam najti nekaj dobrega. Verjamem, da je tudi v vsakem zlobnem človeku nekaj dobrega, vendar tega ne znamo poiskati. Tudi v smrti je nekaj dobrega. Ne dovolim si zdrsniti v negativnost. Ljudje se sploh ne zavedajo, da se zaradi slabe volje, zavisti, jeze in sovraštva izločajo hormoni, ki oslabijo imunski sistem.

Se vam zdi, da smo v Sloveniji dovolj ozaveščeni o raku?

V veliki meri smo detabuizirali raka, vendar je danes nov tabu smrt. Slovenci se o tem ne pogovarjamo. Nekoč so ljudje na deželi umirali doma. To je bil poseben obred in ob umrlem so bedeli. Danes je to velik tabu. Ljudje si ne upajo govoriti o smrti in ne vedo, kako naj pristopijo k človeku, ki se poslavlja. Morali bi se pogovarjati o smrti, ker je vse več kroničnih bolnikov in starejših ljudi.

Pogovarjati bi se morali tudi o tem, kako pomagati ljudem, ki se poslavljajo. Pomembno je, da ne ostanejo sami, da ne trpijo in da jim pomagamo lajšati bolečine. Strokovna in politična javnost bi morali poskrbeti za dobro paliativno oskrbo in da bi imeli vsi ljudje možnost, da do konca življenja živijo človeka vredno življenje, nato pa se na človeka vreden način poslovijo.

Kako je treba bolnika soočiti s smrtjo?

Izjemno pomembno je, kako se pogovarjaš z bolnikom. Z njim moraš komunicirati na njemu primeren način, z empatijo in s spoštovanjem. Nikoli ne smeš lagati, vendar je pomembno, da bolniku nikdar ne odvzameš upanja. Treba je znati poslušati človeka, saj tako odkriješ, kaj želi slišati. Vedno je treba povedati resnico. Opažam, da smo dandanes nehali razmišljati o sočloveku. Vsak človek, ki ima možnost, da drugemu pomaga, je to dolžan narediti. Moja vest zahteva od mene, da delam z ljudmi, ker imam znanje in izkušnje. Ljudje, ki potrebujejo pomoč, tega ne izkoriščajo.

Vaša volja do življenja je občudovanja vredna. Kaj vas v življenju radosti?

Radosti me vsak dan, ki sem ga zmožna preživeti tako, da poskrbim zase, kljub bolezni. Rada hodim na Šmarno goro in se znam veseliti majhnih stvari. Sprejela sem, da zaradi starosti in bolezni nimam več toliko moči kot nekoč. Toda dokler živim tako, kot trenutno živim, je to življenje vredno živeti. Izjemno rada sem opravljala svoje delo in predvsem imam rada človeka. 

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo