Mojca Zaplotnik Jamnik: Bilo mi je 29 let, ostala sem sama s tremi majhnimi fantki

Ob 40. obletnici prvega jugoslovanskega vzpona na Everest, ko sta na vrh sveta stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, je morala večkrat odpreti skrinjico svojih pogosto bolečih spominov, a se je kljub temu odločila še zadnjič spustiti se v vrtinec misli ter čustev. Prepričala sem jo s knjigo, ki je med preživljanjem počitnic pod borovci nikakor nisem mogla odložiti. Pot, čtivo izpod peresa njenega pokojnega moža, katerega globoke misli odmevajo še desetletja potem, ko so bile napisane. Kdo je torej oseba, ki ji je Nejc posvetil ganljive besede? Njegov najboljši prijatelj, s katerim je kot alpinist desetletje delil svoje sanje, misli in stiske? Nejčeve besede niso pokopane pod plazom Manasluja, tokrat pa sem se na pot podala z Mojco, ki še danes živi po načelih, v katera sta nekoč skupaj verjela. In ja, morda bi Nejc 'na stara leta' alpinistični cepin le zamenjal za golfsko palico.

Mi zaupate, kolikokrat ste že prebrali knjigo?

Oh, velikokrat. Težko bi povedala točno številko, niti je ne berem od začetka do konca. Všeč mi je darilna izdaja, ki je izšla pred leti, v njej pa so strnjene najmočnejše Nejčeve misli. To večkrat vzamem v roke. Večkrat kot celotno knjigo.

Kje med vrsticami pa ga je mogoče najbolj občutiti?

To bi težko opredelila, saj niti knjiga sama ni nastala tako, češ, zdaj sedim in pišem. Tudi pisal je v različnih obdobjih svojega živ­ljenja, kot je nastajala, tako je vanjo vtkal tudi sebe. Jaz nanj gledam s svojimi očmi. Moje oči v odnosu do njega so drugačne kot oči koga drugega, ki knjigo bere.

Kdaj ste jo nazadnje listali?

Včeraj. (smeh) Pred intervjuji vedno vzamem v roke knjigo. Pogovori so namreč ved­no namenjeni njemu, ne meni. Njegove misli preberem vedno, kadar si želim stika z njim.

Je bilo branje knjige na začetku, takoj po smrti, morda boleče?

Niti ne, knjiga je nastajala med nama. Nejc je čutil veliko potrebo po pogovarjanju. Vse misli, ki so se mu podile v glavi, je delil z menoj, pogosto sva se pogovarjala pozno v noč. Ko je bila ura polnoč, se je odločil, da bi bilo fino narezati nekaj slanine in kruha, jih nekaj pokaditi in se pogovarjati. Še ko sva legla v posteljo, je govoril, jaz pa sem izdelala sistem, s katerim sem mu dala misliti, da ga poslušam, ko pa se mu je zazdelo, da ga ne poslušam, sem se zdrznila in točno vedela, kaj moram odgovoriti. Tako je lahko govoril naprej. Rad se je pogovarjal, in to veliko.

Ste sami kdaj razmišljali, da bi se lotili pisanja knjige?

Včasih mi kdo reče, da bi bilo lepo, ali me spodbudi k temu, a za zdaj ne.

Vsekakor je vaša življenjska zgodba vredna knjige. Marsikdo, ki izgubi partnerja, človeka, s katerim je najbolj intimno delil svoje sanje, vsakdan, le težko nadaljuje življenjsko pot.

Bilo mi je 29 let, ostala sem sama s tremi majhnimi fantki. Nimaš kaj razmišljati, ali ti je všeč ali ne. Boš zdaj te tri male fantke zamoril s svojo žalostjo in nesrečo? To ne pride v poštev. Poskušala sem se potruditi, da bi živeli tako, da bi bil tudi Nejc zadovoljen. Brez njega, a vendar. Zmoreš ali ne zmoreš? To ni vprašanje. Če imaš majhne otroke, se tega niti ne sprašuješ. Želiš, da ne bi čutili njegove odsotnosti, a to je neizbežno. Čutijo jo. A nisem mogla biti oče in mama v eni osebi, trudila pa sem se, da bi čas šel blago pot naprej.

Ste torej iz otrok črpali življenjsko moč?

Zagotovo. Se mi zdi, da starši to vedno počnemo. Sploh ko so otroci majhni, so odvisni od tebe. Čeprav pravimo, da otrok zahteva velik delež tebe, ti tudi neizmerno veliko da. Moč je zagotovo prišla od otrok, mislim pa, da tudi od Nejca.

Nekaj let po Nejčevi smrti ste našli moč za zagon lastnega kozmetičnega salona.

S kozmetično dejavnostjo sem se začela ukvarjati nekaj let po Nejčevi smrti, saj je bil vsak vir dohodka več kot dobrodošel. Stranke sem sprejemala kar doma, saj sem bila tako vedno na voljo fantom. Otrokom se porajajo številna vprašanja, starši pa moramo biti na dosegu roke, da lahko nanje odgovorimo. Če nas ni, ga lahko otrok zastavi napačni osebi. Fantje so rasli, bili so pridni in želela sem si nekaj zase, za svojo dušo. Odločila sem se za kozmetiko. Iz veliko vidikov mi je poklic pomagal, tako po finančni kot po duševni plati.

Nejc vam je s poti prinesel tudi številne spominke, med drugim tudi kamenček z vrha Everesta. Kje jih danes hranite?

Še vedno imamo njegov kamenček pa orglice, ki smo mu jih dali pred odpravo na Manaslu. Imamo tudi fotoaparat, ki ga je nosil, ko ga je zasul plaz. Sliko, knjige v vseh izdajah. Na kaminu v dnevni sobi pa je tudi mali oltarček. Kipar Miha Kač, ki je izdelal Nejčev kip pred planinskim društvom v Kranju, nam je po naročilu izdelal tri majhne kipe. Pri tem kipcu prižigam svečke, kadar se tako odločim.

Vsak bralec Poti lahko med vrsticami izlušči načela, po katerih je Nejc živel.

Knjiga temelji na najinih skupnih razmišljanjih. Oba sva razmišljala o tem, kako bodo fantki odrasli. Predstavljala sva si, da bova takrat odpotovala v Nepal, tam pomagala ljudem, revnim, ki potrebujejo pomoč. Kar se tega tiče, sva bila popolnoma skladna. Ta načela so najina, so skupna.

Navdušil me je njegov pogled na alpinizem. Popolni laiki smo prepričani, da gre za precej bolj individualni šport, v resnici pa je še kako ekipni.

Velike odprave so sestavljali ljudje, ki so delali za skupen uspeh, ne za Janeza, Miha ali kogarkoli drugega. Pomagali so drug drugemu, tisti, ki je bil ob ustreznih razmerah najbliže, je bil poslan na vrh. To je moč skupine.

Je to mogoče prenesti v današnje življenje?

To bi se moralo. Ljudje smo družabna bitja in potrebujemo drug drugega. Koncept druženja in pomoči je nujen v vsakdanjem življenju.

Vse prevečkrat dobimo občutek, da so naša dejanja le kapljica v neskončni reki.

Vsaka reka se začne s prvo kapljo. Vsaka kaplja je pomembna, a tega se mora zavedati tudi kaplja. Če se nam zdi, da je vse brez veze, nima smisla. Vsak izmed nas ima svoj mikrokozmus, v tem moramo narediti vse, kar lahko naredimo dobrega zase, za okolico, za bližnje. Najprej moraš imeti rad sebe, šele nato druge. Iz tega izhaja izkustvo imeti rad, šele nato lahko ljubezen deliš vesoljnemu stvarstvu. Ni treba, da delaš v tem duhu, dovolj je, da si to, kar si. Vse se samodejno širi od tebe navzven.

Verjamete v to, da ima vsak izmed nas svoje poslanstvo?

Absolutno! Drugače je življenje nesmiselno. Mora ga imeti in ga ima. Morda smo včasih le preveč površni in prehitri.

Vendar so le redki tako srečni, da ga tudi najdejo. Morda pa so le nekateri tako vztrajni, da ga iščejo. Če se odpreš, potem ga tudi najdeš. Pravijo: Če ti Bog zapre vrata, potem ti odpre okno. Vendar moraš opaziti, da je odprto, sicer je to zaman.

Se je vaš pogled na načela, ki ste jih nekoč delili, skozi leta kako spremenil?Seveda, človek se spreminja. Ni tako, da najdeš kalup in do konca življenja preždiš v njem. Človek se spreminja. Celoten svet, naše misli in čustva so v stanju kroženja. Ravnovesje med preteklostjo in sedanjostjo iščemo vsi.

Veliko je govora tudi o notranjem miru, Nejc ga je dolgo iskal v gorah, našel pa doma, v sebi. Razmišljate tudi o tem?

Ob tako velikih ciljih in ne nazadnje tudi zmagah, ki jih je Nejc dosegel, je človek upravičeno vznemirjen. Vznemirjen si že med pripravami, po uspehu, tudi neuspehu. Zato je notranji mir izredno pomemben. Velik del svojih misli in dejanj je tako posvetil miru. Moraš se umiriti, ne moreš biti le vznemirjen. Ni lahko, ko dosežeš vrh Everesta, vsi ti pojejo hvalnice, tudi sam kipiš od adrenalina. To je treba na neki način pomiriti in prav to je notranji mir. Da se na neki način skuliraš.

Ste tudi sami iskali notranji mir?

To bi zelo težko ubesedila z eno samo formulo, načinom. To je nekaj, kar v sebi sproti dograjuješ, brišeš in dodajaš. To ni notranji mir, kot ga dosežejo mistiki z meditacijo. Je uravnoteženost s samim seboj in svojim življenjem. S trenutkom, v katerem živiš. Nisem tiste sorte človek, ki meditira, sem pa veliko razmišljala o tem, kako najti ravnovesje med preteklostjo in sedanjostjo. Med izzivi, ki se ponujajo, in otročki, ki te potrebujejo. Ne nazadnje tudi med finan­čnim preživetjem.

Pri tem ste pravi zgled vztrajnosti.

Veste, kaj razmišljam? Pred kratkim sem bila na operaciji oči … Navajenost, da potrebuješ očala, se te tako močno oprime, da tudi ko imaš leče, še vedno iščeš očala. (smeh) Ljudje smo tako programirani. Ves čas bi nekaj preverjali, pogledali čez sto očal. Tudi jaz. Takšna pač sem. Po drugi strani tudi sama želim ob odličnih lečah pogledati še skozi očala, da bom še bolj točno videla. Smešno. Ne dojemam se kot vztrajno, temveč kot povsem običajno Mojco, ki ima zdajle z vami pogovor.

Vam je sicer udobno govoriti o preteklosti?

Moram reči, da je bilo letos, ob 40. oblet­nici vzpona na Everest, tega resnično veliko. Vabili so me na intervjuje, na televizijo … V resnici me to dobro obremeni. Moje življenje ni sladka zgodba, temveč je sestavljeno iz mnogo segmentov, vključno s pokojnim sinom Jakom. Ob obujanju spominov vse na novo privre na plano. S tem ni nič narobe. To je moja zgodovina, na katero sem ponosna z dušo in telesom, a vsak težek dogodek pospravim in držim v skrinjici ter odprem, kadar si to želim. Letos pa je bila ta skrinjica ves čas odprta, kar je bilo zame precej naporno. Moja soigralka pri golfu je to opazila, češ da zdaj me pa res vidi v vseh časopisih, verjetno je to zame zelo naporno. Bila je ena redkih, ki so uvideli, kako naporno je to zame.

Kako pomembno je, da imate sopotnika, s katerim lahko govorite tako o preteklosti kot tudi sedanjosti?

Zelo! Zelo se imava rada in zelo se imava lepo. Mojega moža med prijatelji kličemo Mišo. Tudi sam je nekoč plezal skupaj z Nejcem, bila sta prijatelja, in mislim, da se tudi v njem skriva kanček Nejčeve energije. Na neki svoj način.

Videla sem, da veliko potujete.

Mišo je lani dopolnil 80 let, tako sva mislila malce manj potovati naokrog. Po vzponu na Mt. McKinley (danes Denali) je Mišo zelo nagnjen k pljučnim težavam v času, ko razsajajo gripe, zato vsako zimo 'pobegneva' v tople kraje, v Kenijo. Nekaj tednov preživiva v resortu, igrava golf in ne potujeva. Vsa družba je najine starosti. Dom upokojencev. (smeh) Rada imam tople države, samo, da je toplo vreme. Sneg mi je ljub le za božične praznike in novo leto, pa da grem nekajkrat na smučke, drugače pa so mi ljubše višje temperature.

Katera država se vam je najgloblje zasidrala v srce?

Čeprav imam rada tople države, pa je name v resnici najgloblji vtis naredil prav Nepal. Diha drugače kot južne dežele. Pred časom sva prehodila tudi Camino, izjemno lepo potovanje. Morda prav zato, ker je bilo tako močno doživeto. Doživljaš vsak meter dežele v sebi. Najlepši mi je Nepal, najraje pa čas preživljam v južnih deželah. (smeh)

Že dve desetletji ste tudi navdušena golfistka. Kaj vas pri golfu tako močno privlači?

Golf je igra telesa in duha. Ves čas razmišljaš, kaj boš naredil s palico in žogicami. Si v naravi, v zelenju. Zelena barva igrišč in urejenost me pomirjata. Rada imam golf. Pomemben je tudi družaben vidik golfa. Na igrišču se družiš s prijatelji, in ko si enkrat star, prijatelje nujno potrebuješ, čeprav jih na starost najhitreje izgubiš. Najsi bo zaradi smrti ali drugačnih navad. Golf je druženje v naravi, povsem drugače kot posedanje in kvantanje. Po štirih urah se ti prevetri tudi um, zato se misli vrtijo drugače kot v zaprtem prostoru.

Kako dobri ste na golfskih zelenicah?

Moj hendikep je 19.6. (smeh)

Kadar govorite o golfu, se vam oči kar zasvetijo.

Dokler ne znaš igrati golfa, misliš, da je čisto brez veze. Moji sinovi so se šalili, češ, Mici, to je za stare in debele ljudi. (smeh) Ko pa so poskusili tudi sami, so postali zasvojeni. Golf ni le šport za mlade, je igra koncentracije, ki zahteva zbranost. Ko je moj Jaka preminil, mi je golf pomagal, da sem njegovo odsotnost odmislila. Misli so ob golfu bolj zbrane na nekaj drugega kot na žalost.

Mislite, da bi tudi Nejc, če bi bil še med nami, prijel v roke palico za golf?

Mislim, da bi. Ko enkrat to igro spoznaš, jo vzljubiš, tako kot lahko vzljubiš gore. To te vleče in komaj čakaš, da greš spet na igrišče. Zagotovo bi vzljubil golf. Morda sem preveč domišljava pri tem, a kolikor ga poznam, mislim, da bi.

Premalo objemov

"Mir, počasnost, upočasnitev, to so vrednote, ki jih pogrešam. Vse preveč drvimo. Premalo je osebnega stika, objemov, časa, ki ga ljudje posvetijo sebi in drug drugemu. Preveč je vizualne komunikacije, ki odtujuje ljudi. Ljudje ob pogledu na Facebook profil mislijo, da imajo polno prijateljev, a to niso prijatelji. To dela medsebojne odnose skromne. V tem vidim veliko žalost za vse nas. Da se usedeš, pomeniš s človekom, da ga začutiš. Ga pogledaš v oči! To šteje, ne pa površni odnosi na družbenih omrežjih."

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"