Mojemu narcisoidnemu prijatelju: "Hvala, ker si bil moje toksično ogledalo"

Rob Collins je za Tiny Buddha razkril svojo najbolj nenavadno, zmedeno in frustrirajočo izkušnjo z zdaj nekdanjim prijateljem. Hkrati se je prav ta izkušnja izkazala kot velik katalizator za osebnostno rast.

"Videl sem se jasneje, ko sem opazoval vedenje nekoga, ki je v nekaterih pogledih zelo podoben meni. Zame je bila to najčistejša demonstracija fraze 'Drugi so tvoje ogledalo'. Ta oseba – recimo ji Simon – je bila neverjetno toksična. Globoko me je užalil, me zasul s krutimi zmerljivkami in uporabljal gaslighting, manipulacijo in prelaganje krivde, da bi izkrivil resničnost. Včasih je nadzor prikril v lažno sočutje, se pretvarjal, da pomaga, medtem ko me je subtilno spodkopaval," je pisal.

"Svoje negotovosti je name projiciral tako vztrajno, da sem začel dvomiti v lastno prisebnost – spraševal sem se, ali sem res tako grozen, kot je trdil. Na srečo sem trenutno psihično v dobri formi. Jasno pa vidim, kako bi Simon lahko uničil nekoga bolj ranljivega. Pravzaprav vem, da je za seboj pustil sled prekinjenih odnosov. Ljudje ga zapuščajo na vseh straneh – v trenutku, ko se mu približajo, se njegova toksičnost poveča. V najslabšem primeru je bil Simon absolutno gnusen. Izpolnjuje skoraj vse karakteristike narcistične lastnosti. Ne prenese niti blage kritike. Ko sem mu ponudil nežne, konstruktivne povratne informacije, je njegov ego izbruhnil in se odzval s šokantno zlobo. Trdi, da si želi samoizboljšanja, toda ko se pojavijo resnične priložnosti, se njegov ego zabarikadira. Rast je blokirana pred vrati, še preden bi se lahko karkoli zgodilo."

• Preberite si tudi: 5 manipulativnih taktik, ki jih narcisi neprestano uporabljajo 

Kljub vsemu čutim sočutje

"In kljub vsemu temu čutim globoko sočutje do njega. Prebral sem dovolj o narcisih, da razumem, od kod izvira takšno vedenje. Preživlja pekel: izgubo službe, depresijo, uživanje drog. Bil sem v strašljivo podobnem položaju. Zato me empatija močno preplavi. Čeprav je bil pošasten, v njem vidim delčke sebe. Po večkratnem spopadu z njim sem poskusil še zadnjič. Takrat sem že vedel, da je izogibanje narcisom običajno najmodrejša pot – le redko se spremenijo – vendar sem mu ponudil še zadnjo oljčno vejico. Trajalo je manj kot en dan. Prelomil jo je na pol in mi jo vrgel nazaj v obraz."

Simonu se je zdelo, kot da je Rob nekakšen neznosen agent resnice.

"Njegova duša preprosto ni dovolj odprta, da bi vzdržala mojo prisotnost. Daleč sem od popolnosti, a sem trdo delala na sebi. Trudim se ostati skromen, samorefleksiven in usmerjen v rast – in to je kot kriptonit za nekoga s tako krhkim, napihnjenim egom. Zdaj je Simon blokiran. Ponosen sem, da sem poskusil. Ni delovalo. In zaradi lastnega dobrega sem morala oditi. Žaloval sem za prijateljstvom, ki bi lahko bilo. Ker, verjeli ali ne, Simon v izobilju premore tudi odrešilne lastnosti. Je briljanten, ustvarjalen, karizmatičen. Zdi se, da mu je mar za druge – čeprav se sprašujem, ali to izvira bolj iz ega kot empatije. Kaj dobrega je torej iz vsega tega kaosa izšlo? Opazovanje Simonovih najslabših lastnosti mi je pomagalo preučiti svoje."

• Preberite si tudi: Priznani psiholog o bosanskih moških: "Oni ne jokajo, dokler ne izginejo" 

Nisem narcis, a tudi jaz imam ego 

"Ne razumite me narobe – precej prepričan sem, da nisem narcis in mislim, da nisem bil nikoli tako zloben kot Simon," s samorefleksijo nadaljuje Rob, potem pa razkrije: "Ampak. tudi jaz sem že izbruhnil. Še posebej, ko je bil moj ego prizadet. Ko sem bila še odvisen od drog, sem se uničujoče sprl z enim od svojih najstarejših prijateljev – recimo mu Anton. Bil je zelo zaskrbljen zaradi mojega vedenja. Imel je majhnega sina in mi ni zaupal – z dobrim razlogom. Obljubil sem mu, da na fantovskem dopustu ne bom jemal drog, nato pa sem to vseeno storil. Izdal sem njegovo zaupanje. Kasneje, ko sva se poskušala dogovoriti za srečanje, je Anton storil nekaj neverjetno težkega: rekel mi je, da nisem dobrodošel pri njem doma. Ni mogel tvegati, da bi imela pri sebi droge – v primeru, da bi jih njegov sin našel." 

Anton je situacijo takrat poskušal rešiti s prijaznostjo in skrbnostjo, a to je strlo Robov ego.

"Moj najboljši prijatelj je mislil, da sem nevaren za njegovega otroka. Eksplodiral sem. V izbruhu besa sem svojemu najboljšemu prijatelju rekla, naj 'se j***". To je končalo petnajstletno prijateljstvo. Že tako sem bila depresiven, po tem pa sem se pogreznil v samomorilske globine. Globoko v sebi sem vedel, da sem kriv – a moj ego tega ni mogel prenesti. Obtoževati Antona je bilo lažje kot se soočiti s samim seboj," prizna Rob.

"Leta ni hotel govoriti z mano. Sčasoma sva se pobotala, ampak nekaj je umrlo. Toplina je izginila. Držal me je na razdalji, kar je bilo razumljivo. Zdaj se sploh ne pogovarjava več. Jasno je, da je spet obupal nad mano. To me še vedno boli, ampak to sprejmem." 

Prepoznavanje v drugem

"Torej, ali zdaj razumete, zakaj sem čutil povezanost s svojim novim prijateljem Simonom? Ko sem ga pred kratkim opazovala, kako je izbruhnil, je v meni prebudilo nekaj prvinskega. Spomnilo me je na moje najhujše trenutke. In nikoli več nočem iti tja. Želim obvladati sebe; zgraditi čustveno inteligenco; nehati dovoliti, da moja nestanovitnost škoduje ljudem. Simon mi je pokazal, kako hudo je lahko, ko se vrtiš v spirali – in to je grozljivo. Vse življenje se borim s čustveno nestanovitnostjo. Ne izgubim živcev kar tako, ko pa se zgodi, je to eksplozivno. Besede so moj meč, in ko zamahnem brezskrbno, je škoda brutalna. Kar me pripelje do resnice, v katero sem prišel do prepričanja: Močni moški nimajo manjka sposobnosti uničenja – obvladajo jo. Hodijo z mečem v nožnici in ga izvlečejo le, ko je to nujno potrebno. To je zadržanost, ne šibkost. To je čast. To je pot gospoda, plemenitega bojevnika. Moje rezilo je moj glas – oster, a najboljši je, če ga držimo pod nadzorom. Šibki moški se ob najmanjši rani burno odzovejo. In jaz nočem biti šibek človek. Srečanje z nekom, ki je tako poškodovan kot Simon, mi je razjasnilo moje poslanstvo. Moram se še naprej zdraviti. Moram se znebiti najslabših delov sebe. V njem sem videl svojo senco – popačeno in pretirano. To me je spravilo v grozo. In hkrati navdihnilo, da sem se dvignil nad to."

Proces okrevanja ni končan

Rob je začel hoditi na psihoterapijo.

"Pretekli mesec je bil poln osebnostnega razvoja. In od vseh ljudi se moram za to zahvaliti prav Simonu," zaključuje svoj zapis.

"Je Simon obsojen na to, da ostane toksičen? Morda. Znanstvena literatura pravi, da možnosti niso dobre. Ampak to ni več moje breme. Ni hotel moje pomoči. Svoje dobro počutje moram postaviti na prvo mesto. S tem, ko sem postavil meje in se od njega umaknil, sem se zaščitil pred prihodnjo bolečino. In s tem sem pridobila večjo empatijo do tistih, ki so nekoč mene postavili na distanco. V meni so videli nekoga kaotičnega, nevarnega, čustveno uničujočega. Želim si, da bi lahko videli, koliko sem se spremenil v zadnjih desetih letih. Vendar spoštujem njihovo odločitev, da ohranijo distanco. Preteklosti ne moremo spremeniti. Nekateri mostovi so preveč uničeni, da bi jih kdajkoli obnovili." 

Rob Collins za Tiny Buddha

• Preberite si tudi: Klinična psihologinja o tem, kako ravnati s toksičnimi ljudmi, ki vpijejo: 'Sploh veste, kdo sem jaz?'