Monika Ažman: »Prava medicinska sestra ima dušo.«

Slednja se najverjetneje skriva nekje vmes. A prav je, da medicinskim sestram damo glas. Ker brez njih celo najboljši kirurg ne more operirati. Ker so one tiste, ki bolnika na bolniški postelji vprašajo, kako se počuti. Ker brez njih zdravstveni sistem pade.

Monika Ažman je predsednica slovenske Zbornice zdravstvene in babiške nege – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. To strokovno organizacijo vodi leto dni, pred tem je bila osem let njena izvršna direktorica. Več kot 20 let je delala kot medicinska sestra, sedem let pa celo poučevala na srednji zdrav­stveni šoli. Njen življenjepis je impresiven, nobenega dvoma ni, da delo medicinskih sester pozna do obisti. A ko govori o svojem poklicu, je jasno, da jo odlikuje veliko več od bogatega znanja in izkušenj. Monika Ažman svoj poklic preprosto ljubi.

Z diplomo v žepu na mesec zasluži 900 evrov

Srečali sva se, ko je prišla s sestanka na Ministrstvu za zdravje in je bil težji del dneva že za njo. Naporen sestanek je moral biti, sem si mislila, zato sva začeli s politiko. Kak­šen je položaj medicinskih sester, kdo se bori za njihove pravice, boljše pogoje dela in višje plače? Zakaj tudi zbornica za svoje medicinske sestre ne stori več? »Položaj je takšen, kot je bil. Medicinske sestre se za svoje delo razdajajo. Razumeti morate, da svoj poklic rade opravljajo in da denar zanje ni motiv številka ena.« Uživajo visoko zaupanje ljudi, saj se po stopnji zaupanja uvrščajo na drugo mesto, takoj za gasilci. »Bolniki medicinske sestre doživljajo kot tiste, ki bodo pomagale. Ki bodo poskrbele zanje. Nam pa zagotovo manjka pogum.« Medicinske sestre v povprečju na mesec zaslužijo 900 evrov. Srednje medicinske sestre začnejo v 19. plačnem razredu, kar pomeni, da na mesec brez dodatkov zaslužijo 890 evrov bruto. Ja, bruto, prav ste prebrali. Napredujejo lahko do 34. razreda, kjer za javni sektor predpisana bruto plača znaša 1.600 evrov. 29. je začetni plačni razred za diplomirane medicinske sestre, ki z leti in dodatnim izobraževanjem lahko prilezejo do 44. razreda ali 2.380 evrov bruto mesečnega dohodka. »V svoji praksi še nisem spoznala medicinske sestre, ki bi bila bogata. Tako pač je v zdravstveni negi, pa tudi kuvert ne prejemamo. Če nam bolniki ali svojci podarijo kako vrečko kave, jo razdelimo med vse, tudi med zdravnike. V zadnjem času pa se nam vse pogosteje dogaja, da sestre zbiramo oblačila, in jih v bolnišnici hranimo za tiste bolnike, ki si čistih oblačil ne morejo privoščiti.«

Zastareli normativi

Medicinske sestre delajo po normativih iz leta 1982. Že sama letnica priča o tem, da so zastareli, da so spremembe nujne. In medtem ko so plače v domeni sindikatov, ki se z državo pogajajo za svoje člane in članice, so prav normativi v pristojnosti zbornice oziroma zveze. V praksi pa absurdi: država za zdravstveno nego na negovalnem oddelku v bolnišnici na dan plača 109 evrov. Za en dan nege v domu za starejše občane pa le 14 evrov. Za primerjavo: davkoplačevalci za oskrbo enega zapornika v koprskih zaporih plačamo 83 evrov na dan! »Medicinske sestre v domovih za starejše imajo hude obremenitve, ne morete si predstavljati, kako je leta in leta dvigovati in skrbeti za nepokretne oskrbovance. In tej medicinski sestri ob upokojitvi nihče ne bo priznal, da ima zdravstvene težave zaradi napornega dela.« V zbornici si prizadevajo, da bi ceno zdravstvene nege država poenotila in izenačila kadrovske normative za medicinske sestre v zdravstvenih in socialnih zavodih. Pogovori z ministrico tečejo.

Papirji, papirji in še enkrat papirji

Še ena stvar, ki duši delo medicinskih sester, je birokracija. »Razumem, da je treba podatke o bolnikih dokumentirati. A čisto vsak gostinski lokal ima dlančnike, medtem ko medicinske sestre ročno izpolnjujejo kupe papirjev, ker jih pač morajo.« Od vseh zaposlenih v zdravstvu je več kot polovica medicinskih sester. Po številu imajo torej premoč. »A ko bi morale nastopiti enotno, nas ni.«

»Medicinske sestre nismo sposobne stavkati«

Zakaj se pri pogajanjih ne zgledujete po zdravnikih, vprašam. Zdravniki so namreč s svojimi grožnjami in tudi stavkami dosegli, kar so hoteli. »Šli bodo iz javnega sektorja, to se bo zgodilo. A ne brez nas. Tega filma ne bo.« Medicinska sestra dela, da se počuti koristno, nadaljuje Ažmanova. Imajo drugačen motiv kot zdravniki. »Če moja kolegica zboli ali pa ima bolne otroke, jo bom nadomeš­čala, ker bolnika ne morem zapustiti. Brez debate. Zato se mi zdi, da medicinske sestre nismo sposobne stavkati.« Medicinske sestre so zadovoljne, če jim nekdo izkaže spoštovanje, vesele so vsake pohvale. »Morda tudi v lastnih vrstah ne storimo dovolj, da bi jih opolnomočili.« In morda bi se morale same bolj zavedati, kako pomembno vlogo imajo, kako pomemben del zdravstvenega tima so. Ob tem še to: ko je država obelodanila, da bo za skrajševanje čakalnih dob namenila dodaten denar, so ta denar pograbili zdravniki. Črno na belem imajo le zdravniki napisano, da bodo za dodatne operacije dodatno plačani, pa čeprav bi morali denar razdeliti med zdravstveni tim. In da ne bo pomote, zdravniki si ta denar zagotovo zaslužijo, a niso edini.

»Medicinska sestra ni poklic, za to delo si poklican«

Najštevilnejša skupina medicinskih sester v Sloveniji so tiste, ki so stare več kot 45 let. Močno jih primanjkuje. A kdo se bo razdajal za mizerno plačilo? »Tisti, ki to delo opravlja s srcem,« odgovori Ažmanova. »Prava medicinska sestra ima dušo.« Monika Ažman se je v poklic zaljubila že v ranih letih. Bila je bolehen otrok, suhljata deklica, ki je zaradi krive hrbtenice nosila steznik in veliko časa preživela v Ortopedski bolnišnici Valdoltra. »Imela sem modro mamo, ki me ni obravnavala kot bolnega in ubogega otroka. Nasprotno, spodbujala me je. Zdravnika sem takrat videla kot lik, ki je povezan z bolečino. Medicinsko sestro pa kot tisto, ki me tolaži, boža, neguje.« Odločila se je, da bo tudi sama medicinska sestra, trdno prepričana, da bo delo opravljala odlično. Po opravljenih diferencialnih izpitih se je vpisala v srednjo šolo in pozneje še na fakulteto. Vmes dvakrat rodila in končala faks. Potem pa pri 47 letih med intenzivnim delom na Zbornici šok: rak na dojki. »V tem hudem tempu sem zbolela. Rak na dojki ni več izjema, ampak žal postaja pravilo. A se nisem dala. Do četrte kemoterapije sem hodila v službo, potem je telo klonilo.« Raka si je zatipala sama, bil je precej razširjen. Najprej je prejela kemoterapijo, da so tumor omejili in zmanjšali, šele zatem operirali in čez slabi dve leti naredili še rekonstrukcijo dojke. »To so obsežne operacije, veste, a sem pet tednov po operaciji že smučala.« Hiperaktivna že od majhnega, iskriva, pogumna. Pa iskrena, človeška. Svojemu poklicu zapisana do zadnjega.

Besedilo: Maja Sodja
Fotografije: Igor Zaplatil, Shutterstock

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"