Monika Kuntner: Pomoč psov pri učenju otrok s posebnimi potrebami

Monika Kuntner: Pomoč psov pri učenju otrok s posebnimi potrebami (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
21. 3. 2017

Pri učenju otrok s posebnimi potrebami, čustveno-vedenjskimi težavami in učnimi primanjkljaji vključuje inovativne pristope – tudi učenje s pomočjo psa je zelo priljubljeno in učinkovito.

Med podiplomskim študijem je priljubljena pedagoginja z ljubljanske Osnovne šole Jožeta Moškriča spoznala kolegico Mojco Debevc, učiteljico in terapevt­ko Pasje enote terapevtov Zavoda Pet, ki ji pri delu z učenci pomaga tudi psička Tessa. Mojca in Tessa sta jo tako navdušili, da je Monika Kuntner razmišljala le še, kako bi kaj takega omogočila tudi 'svojim otrokom', kot imenuje in tudi obravnava svoje učence.

»Da je to res dobra in koristna metoda, je bilo treba najprej prepričati vodstvo in učiteljski zbor. Pred dobrimi tremi leti sta na našo uvodno konferenco prikorakali Mojca in Tessa, prikazali svojo dejavnost in takoj očarali celoten učiteljski zbor. Pomembno je, da vsi vedo, zakaj se kuža sprehaja po šoli, da to podpirajo. In res so nam naklonjeni vsi po vrsti in tudi ravnateljica je to res lepo sprejela.«

Monika je za inovativen pristop takoj dobila zeleno luč in k sodelovanju povabila terapevtski par vodnik-pes Zavoda Pet. S pomočjo učiteljic je oblikovala dve skupinici učencev z učnimi in/ali čustveno-vedenjskimi težavami, saj so ocenile, da imajo otroci s posebnimi potrebami na šoli že ustrezno organizirano in kakovostno učno pomoč.

Kužku berejo in zaupajo občutke

V prvi skupini učenci izvajajo dejavnosti s pomočjo psa – Berem za PET.

»Na teh urah otroci berejo kužku. Kuža leži, posluša, ne kritizira. Pomembno se mi zdi, da so otroci tu zelo motivirani za branje, da samoiniciativno prinašajo slikanice in izražajo željo po branju kužku. Vedeti moramo, da gre za otroke, ki imajo odpor do branja in slabšo tehniko, saj prebranega v glavnem ne razumejo, ker so osredotočeni na prepoznavanje posameznih črk. No, doslej so vsako leto prav vsi napredovali, učiteljice so jih izredno pohvalile in vsi so opravili tudi bralno značko.«

V drugi skupini otrok pa inkluzivna pedagoginja izvaja terapijo s pomočjo psa, s katero uri oz. krepi socialne veščine učencev. Za vsakega učenca posebej oblikuje cilje, doseganje teh sproti vrednoti in ure načrtuje tako, da vsaj del dejavnosti obsega cilje vseh udeleženih otrok. »Pomembno je, da otroke dobro poznam, da se o njihovih posebnostih pogovarjam z njihovimi učiteljicami, pravočasno dobim informacije glede stanja, morebitnega napredka in si s temi informacijami pomagam pri načrtovanju posameznih dejavnosti.«

Srečanja s skupinama potekajo skozi vse šolsko leto, dvakrat mesečno. »Kuža je sam po sebi velik motivator, otroci so v njegovi družbi bolj sproščeni in dovzetni za delo. Kužek je tisti, ki nečesa ne ve, ne pozna, zato njega učimo, njemu dopovedujemo, njemu beremo. Otrok naučene veščine ponotranji in to postane del njega tudi v razredu.«

Le kuža 'razume' sičnike in šumnike

Prvo leto izvajanja inovativnega projekta izobraževanja, ki ga podpira tudi MOL, je bila v skupini za urjenje socialnih veščin tudi sedemletna deklica z avtizmom in čustveno slepoto. Imela je velike težave z govorom, govorila je zelo nerazločno, ni izgovarjala sičnikov in šumnikov ter glasov r in l.

»Obiskovala je logopeda, skupaj sva izvajali vaje za govor, doma se je mamica izjemno trudila z njo. Potem pa je na eni izmed naših ur deklica izrazila željo, da bi brala psički Avši. Začela je brati, psička jo je drezala in deklica je to razumela kot spodbudo, naj nadaljuje z branjem. V nekem trenutku je med branjem izgovorila vse glasove, ki jih prej nikoli ni mogla: s, š, c, č, z, ž, I in r. Obe z Avšino vodnico Nino Mitrič sva presenečeno obnemeli in začeli jokati od ganjenosti,« pripoveduje Kuntnerjeva in dodaja, da je deklica od tistega trenutka dalje sičnike in šumnike ter glasova l in r povsem normalno uporabljala. »Jokala je tudi mama.« Deklici se je s sistematično in kontinuirano terapijo s pomočjo psa ne le izboljšal govor, ampak je ob kužku začela doživljati tudi občutja ugodja, zadovoljstva in sreče, kar je za otroke z avtizmom precej težko. Zato so njeni starši razmišljali, da bi ji kupili psička.

Jaz zmorem, meni gre!

Otroci s čustveno-vedenjskimi težavami imajo lahko težave z vzpostavljanjem odnosov s sošolci, z upoštevanjem avtoritete, spoštovanjem pravil, postavljanjem mej, doslednostjo ... in v razredu ni veliko priložnosti, da bi bili pohvaljeni. Pri urah terapije s pomočjo psa pa so večkrat deležni pohval in spodbud: »Skupine so majhne, večkrat pridejo na vrsto, večkrat jih lahko pozitivno izpostavimo, pohvalimo, ko naredijo kakšno dobro stvar. Otrok tako krepi samozavest, samopodobo. Vidi, da zmore.« V vsaki izmed skupin je od pet do šest otrok, starih sedem in osem let, ki jih skrbno izberejo njihove matične učiteljice: »Tukaj mora biti dobro timsko sodelovanje z učiteljicami, tako da otroke vključujem na osnovi njihovih opažanj in skupaj določimo, kateri otroci bi bili najboljši kandidati za skupino. Pomembno je, da njihov napredek sproti spremljamo in evalviramo.«

Da bi kosmata inovacija postala pogostejša praksa

Monika Kuntner, mag. prof. inkl. ped., je tudi asistentka na podiplomskem študiju Inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, kjer želi študentom prenesti čim več praktičnih izkušenj in jih pripraviti na dan, ko bodo vstopili skozi vrata učilnice: »Ko sem sama začela delati, nisem imela nobenih pripomočkov, nastajali so nekako sproti. Terapija s psom terja ure in ure priprav, saj v vsako dejavnost vključujem psa. Želim si, da bi naši študenti spoznali tudi take, neklasične metode poučevanja in jih nekoč tudi uporabljali«.

Čeprav so dejavnosti in terapije s pomočjo psov tudi pri nas že precej uveljavljene v bolnišnicah, domovih za starejše, vrtcih in šolah, pa je terapija s pomočjo psa na način, kot jo izvaja Kuntnerjeva, precejšnja redkost, saj gre za celoletno delo zaključene skupine, v kateri vrednotijo napredek pri zastavljenih ciljih za vsakega posameznega učenca. In doslej so po izkušnjah Monike Kuntner in njenih sodelavk z Osnovne šole Jožeta Moškriča napredek dosegli prav vsi vključeni otroci.

Slavka Brajović Hajdenkumer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri