Monika Žagar (pisateljica): Vsaka posvojitev je zgodba zase

Monika Žagar (pisateljica): Vsaka posvojitev je zgodba zase (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
31. 7. 2018

Presunljiv roman Košček čokolade v pasji dlaki, ki je nastal izpod peresa Monike Žagar, prikazuje najrazličnejše izzive, ki jih prinašajo mednarodne posvojitve.

Prvoosebna pripovedovalka Paula se namreč s partnerjem odloči za posvojitev dveh deklic iz Rusije. Avtorica Monika Žagar, ki je po diplomi na Filozofski fakulteti nadaljevala študij na Berkeleyju, kjer je doktorirala iz skandinavistike in literarnih ved, je knjigo posvetila vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spreminjajo v srečo.

Osebna izkušnja posvojitve

Ideja za roman, ki ga, med drugim, odlikuje sposobnost glavne protagoniste Paule, da se ne utaplja v samopomilovanju, ker nima bioloških otrok, se je porodila iz avtoričine želje, da ustvari lik mame, ki ni obremenjena z najrazličnejšo prtljago. »Premišljevala sem o tem, kakšno mamo si otroci želijo. Seveda so otroci in njihove želje zelo različne, in predvsem bi rekli, da svojo, a verjetno si vsi želijo, da so varni in ljubljeni, da so slišani in da se jim starši posvečajo. Samopomilovanje in melanholija staršev sta zelo obremenjujoča prtljaga, zlasti ker lahko pri otroku sprožita občutek, da je navaden nadomestek za prvega, ki ga (zdaj) ni. Vsi poznamo zgodbe, ko prvorojenec umre, naslednjega pa starši nehote primerjajo s prvim.«

Roman, ki se dotika problematike posvojitve otrok, je napisala iz različnih vzgibov. »Osebna izkušnja posvojitve je seveda pripomogla k pisanju tega romana, saj sva z možem hčerko posvojila v devetdesetih letih iz Rusije. A močan vzgib je bilo tudi opazovanje družin na splošno – zakaj so nekatere kakovostne, druge pa ne, ne glede na to, kakšne so. Včasih se mi zdi, da se biološke družine poveličujejo še takrat, ko so več kot očitno disfunkcionalne in so otroci zanemarjeni in trpinčeni. To se mi preprosto ne zdi prav. Veliko znanja o posvojitvenih družinah sem si nabrala tudi med pripravami na predavanja. Več let sem namreč dodiplomskim študentom na Univerzi v Minnesoti predavala o mednarodnih posvojitvah. Šlo je za dobro obiskane seminarje, kjer smo začeli z literaturo, torej s spomini posvojencev in redkeje posvojiteljev, nadaljevali smo z akademskimi članki s področja sociologije, psihologije in antropologije. Ker so seminar vpisali tudi posvojenci, sem izvedela veliko različnih zgodb.«

Spoznala je veliko parov, ki so se odločili za posvojitev, kar je pripomoglo k pisanju romana, v katerem se z različnih vidikov in z veliko empatije loteva problematike posvojitve otrok. »Urbana Minnesota je odprtega duha in to se izraža tudi v raznovrstnosti družin. Najbolj so me navdušile družine, ki so imele biološke in posvojene otroke ter posvojiteljske družine, ki so načrtno posvojile otroke, za katere se ni nihče zanimal. Šlo je za otroke s prirojenimi hibami. Z avtorico knjig o mednarodnih posvojitvah Cheri Register, ki je mati dveh deklic, posvojenih iz Južne Koreje, sva se spoznali, ko sem jo povabila na seminar. Pozneje sva postali dobri prijateljici.«

V romanu so poleg razmer, iz katerih je otrok prišel, in prilagajanja otroka na nove starše ter obratno predstavljeni tudi uradni postopki posvojitve. Pisateljica se je z njimi seznanila na podlagi osebnih izkušenj med postopkom posvojitve hčerke v Rusiji, in pripovedovanj drugih posvojiteljev. »Obstajajo tudi spletni akademski forumi za ljudi, ki se ukvarjajo s posvojitvami, osebno ali profesionalno, in tudi ti so mi služili kot viri, saj se ljudje tam pritožujejo nad postopki in predlagajo izboljšave. Postopki so pikolovski, a njihov namen je, da ščitijo otroke.«

Zapuščeni otroci so se me dotaknili

Monika Žagar je bralce pred leti navdušila s prvencem Dva brata, trije svetovi, biografskim romanom o družini, ki jo je po drugi svetovni vojni razdelila ideologija. Pravi, da v otroštvu ni želela postati pisateljica, vendar ji je po glavi rojilo veliko norih, zanimivih in nezanimivih zadev. »Tudi takih, da je treba najprej delati, kot da pisanje ni delo, da je treba imeti štal'co, poravnati položnice in počistiti stanovanje. Za prejšnje generacije ženskih pisateljic je dokazano, da so skoraj vse začele pisati pozneje, ko so vse te 'zunanje' obveznosti poravnane. Razen izjem, seveda. Zdaj je res drugače! Po objavi moje prve knjige Dva brata, trije svetovi v avgustu leta 2015 sem rutino vsakodnevnega pisanja preprosto nadaljevala. Očitno mi je pisanje postalo veliko veselje in užitek. Pri pisanju romana Košček čokolade v pasji dlaki so mi prišli prav akademski zapiski in pripombe študentov, osebni dnevnik in korespondenca. Seveda pa so se mi zgodbe pletle po glavi že dolgo. Rada bi, da bi se na splošno o posvojitvah več razmišljalo, saj so legitimna, pozitivna in v glavnem uspešna oblika ustvarjanja družine. Posvojitvene družine pravzaprav rešujejo težave bioloških družin, saj so te odpovedale.«

Roman odpira tudi vprašanje, ali so mednarodne posvojitve neka oblika kolonizacije. »Mednarodne posvojitve so v tem kontekstu občutljiva zadeva zaradi tega, ker je definicija družine po svetu različna, razlika med bogatimi in revnimi pa vse večja. Dejstvo je, da se v glavnem dogajajo enosmerno, iz vseh delov sveta v zahodno Evropo in v ZDA, ki si jih lahko privoščita. A vsaka posvojitev je svoja zgodba in zagotovo je na koncu najpomembnejše to, da ima otrok možnost odrasti v stabilni in ljubeči družini, ki mu daje ljubezen, podporo in izobrazbo. Zadržke do mednarodnih posvojitev, ki prihajajo z različnih naslovov, in jih podrobno obravnavajo nekatere scene v knjigi, so zelo glasno izražali moji študenti, posvojenci iz Južne Koreje v ZDA. Bili so najglasnejši nasprotniki mednarodnih in tako tudi medrasnih posvojitev. Veliko se oglašajo in objavljajo, imajo svoja društva, veliko se jih je preselilo nazaj v Korejo, kjer lobirajo za spremembo zakonodaje v zvezi s posvojitvami na tuje,« pravi Monika Žagar, ki je dolgo živela v Združenih državah Amerike, zdaj pa je spet v Ljubljani. »Dolgo sem vzdrževala stik s Slovenijo, tudi s tem, da sem se oglašala v Razgledih in pozneje v reviji Ampak. Vsi uredniki so me spodbujali, naj več pišem, naj pišem bolj literarno, a sem se na koncu za nekaj let posvetila akademskemu pisanju člankov in knjig. Zagotovo je na moje pisanje vplivalo univerzitetno delo v ZDA, kjer sem predavala književnost, od sag do modernih tekstov, od pravljic do kriminalk.«

Zanjo je pomembno, da sočustvuje s svojimi liki, vendar doda: »Beseda sočustvovanje je mogoče premočna. Zagotovo poskušam pozitivne in negativne like razumeti in se spustiti v njihov svet. No, zapuščeni otroci so se me res dotaknili. Težko si predstavljam, da z njimi ne bi sočustvovali.«

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografija: Primož Predalič