Vasja Jager (Janina kolumna): Odrešeniki

Vir: Jana
22. 11. 2016

Monty Python so svoj čas posneli slaven skeč, v katerem trije modreci z vzhoda ob božiču zgrešijo štalo in namesto Marije presenetijo razdraženo kmetico z vreščečim dojenčkom.

Ko trojica v ekstazi pada na kolena in se klanja (napačnemu) Odrešeniku, jih robata babura gladko spodseka: »On že ni Mesija, temveč zelo poreden fantič.« Kar načeloma drži tudi za vrsto takšnih in drugačnih odrešenikov, ki jih narod danes povzdiguje v višave. Vem, o čem govorim – skoraj sem bil eden od njih.

Že odkar sem se pred leti z vsemi praskami v duši privlekel izza Halarjevega brega v Ljubljano, sem hrepenel po priznanju. Bil sem ranjeno revše, ki je želelo biti nekaj posebnega. Pa sem se koruzil po časopisu, se bodel s psihopati, kopal po krivicah in korupciji, pozival na barikade in štel všečke pod objavami na Facebooku. Ko danes pomislim na svoje početje in razloge zanj, me preplavita gnus in sram. Prelomilo se je po kandidaturi za predsednika protikorupcijske komisije. Nekega dne je k meni v pisarno na Večeru prišel starejši možak in kratko malo oznanil, da se bo počil, če mu ne bom pomagal razrešiti družinskih težav. Oblila me je zona: prišel je po odrešenika, našel pa še enega izgubljenca. Takrat sem spoznal, da nimam nobene pravice, da se delam norca iz drugih. In nobene moči, da jim pomagam. Edini, ki sem ga lahko odrešil, sem bil jaz sam.

Verjemite mi torej, ko vam rečem, da ne verjemite nikomur drugemu kot sebi. In ne sledite glasovom drugih, temveč tem, ki prihajajo iz vašega srca – tudi če vas vodijo v samoto. Pa vas na koncu ne bodo; na koncu vas bodo pripeljali do ljudi, kot ste sami: do takšnih, ki vedo, da smo v svojem bistvu vsi še zmeraj poredni fantiči in dekleta, ki bi si včasih zaslužili dve po riti. Tisti, ki sami silijo v ospredje, pa so tisti, ki bi morali ostati najdlje v ozadju.