Motnje hranjenja in njihova povezanost s čustvi

Pred kratkim je Slovenijo obiskala Sarah Wilson, avtorica knjižne uspešnice: Adijo, sladkor! Knjiga me je navdušila, tudi njeni nasveti, kako opustiti sladkor 'po stopničkah', kako nadomestiti željo po sladkem, njeni recepti so se mi zdeli obetajoči, zato sem simpatično avstralsko učiteljico zdravega življenja preprosto morala spoznati, ko je prišla v Slovenijo.

Odvisna od sladkorja

Sarah je bila nekoč odvisna od sladkorja. Vsak dan je zaužila 25 do 30 žličk sladkorja, pa se tega ni niti zavedala. Zbolela je za avtoimuno boleznijo, ki je v Evropi zelo pogosta, hashimotovim tiroiditisom, ki prizadene ščitnico. Menstruacija se ji je ustavila, imela je zgodnjo menopavzo. »Opravila sem veliko krvnih preiskav za ščitnico, a zdravniki niso ugotovili, kaj je narobe. Rekli so mi, da nikoli ne bom imela otrok. Srce se mi je skoraj ustavilo.« Našla je naturopata, ki ji je razsvetlil srž zdravstvene težave: preveč sladkorja. »Bila sem presenečena. Mislila sem namreč, da živim zdravo,« je povedala Sarah. »Uporabljala sem med in se trudila prehranjevati zdravo, in ko mi je naturopat rekel, da bi morala spremeniti prehrano in opustiti sladkor, sem bila močno presenečena.

Začela sem se izobraževati glede svojega zdravja in prehrane, spremenila sem življenjski slog in šla živet v leseno hišo sredi gozda ter ugotovila, da v resnici pojem od 25 do 30 žličk sladkorja na dan! Sladkor je namreč povsod – ne le v sadnih, tudi v navadnih jogurtih, kruhu, omakah, juhah, ki jih kupimo v trgovini ... Veliko sem raziskovala, govorila z največjimi prehranskimi strokovnjaki ter ugotovila, da večina znanosti o prehrani ni 'zlati standard' znanosti. Zavedati se moramo, da veliko ljudi v zvezi s svojo prehrano ne govori resnice. Ko jih torej nekdo vpraša: 'Kaj jeste za zajtrk?', večina ljudi ne odgovori iskreno. Poleg tega ne moremo postaviti v eno sobo pet otrok s čokoladicami in v drugo pet otrok s korenčki, da bi naredili 'verodostojno' študijo. Torej, večina znanosti o prehrani je precej težavna in približno 90 odstotkov znanosti o prehrani ni trdno zasnovana znanost.

Zato moramo biti zelo previdni, ko v časopisu preberemo: 'Maslo je slabo' ali: 'Če jeste robide trikrat na dan, boste živeli sto let', ker je poleg tega pomembno vedeti, da večino raziskav o prehrani financira industrija hrane, večinoma proizvajalci, ki delajo s sladkorjem – nekje med 70 in 80 odstotki raziskav o sladkorju je opravila Coca-Cola ali Pepsi, ker je v njihovem interesu, da imajo dobre rezultate. Moj nasvet je: začnite se učiti, komu lahko zaupate in komu ne. Najbolj preprost nasvet pa je, da se vrnemo k prehrani, kakršno so imeli naši dedki in babice. In tukaj v Sloveniji imate zelo dobro hrano. Imate zelo dobra živila. V primerjavi z večino Evrope imate zelo dobro zelenjavo in sadje, zato je pri vas to izvedljivo, obenem je pri vas zdaj zaznati veliko spoštovanje, celo ponos do lokalne prehrane.«

Zdravje se vrača

Ob pogovoru s Sarah preprosto vidimo, da njena teorija deluje, saj sogovornica prekipeva od energije, njeno telo je čudovito in pri triinštiridesetih deluje veliko bolje, kot je delovalo pri šestintridesetih. Ozdravila se je bolezni, preskočila iz nekakšne telesne otopelosti na zdravo in lepo telo, ki prekipeva od energije in ki bi lahko imelo otroke, čeprav je bilo pred sedmimi leti tega nezmožno. Ko je Sarah ugotovila, koliko sladkorja poje in kje vse se skriva, je po nasvetu naturopata ta živila postopno izločila s svojega jedilnika. »Že po dveh tednih sem se začela počutiti bolje.

Potem pa je seveda trajalo leta in leta, da sem se začela počutiti veliko boljše. Šla sem skozi menopavzo in jo prešla – če želim imeti otroka, zdaj lahko zanosim. Veliko ljudi poznam, ki so z opustitvijo sladkorja pozdravili diabetes, težave s holesterolom, policistične jajčnike. Veliko žensk se lahko pozdravi in zanosi, če opustijo sladkor. Ker sladkor povzroča vnetje. Naša telesa so vneta. In zdaj vemo, da gre pri veliko boleznih za vnetje. Obstaja več stvari, ki lahko zmanjšajo vnetja, toda če bomo jedli manj sladkorja, lahko že brez zdravil in dragih pripravkov naredimo ogromno.«

Ko je nekaj prepovedano ...

Čeprav vemo, da nam sladkor dela več težav kot koristi, Sarah predlaga počasno opustitev, počasne spremembe: »Ker se drugače ne bo zgodilo. Preprosto se ne bo zgodilo. Ko mi bo nekdo rekel, da se ne smem dotakniti sveže prepleskane klopi, si bom od vsega, kar si v tem hipu želim, najbolj želela le to, da se dotaknem klopi. Takšni smo ljudje. Obenem moramo biti razumevajoči in sočutni, zlasti ko gre za družine. Družine se zelo težko prilagodijo.«

Med sladkorjem in čustvi ...

... je neka sladko-grenka povezava. Hočemo sladkor, da pomirimo svoja čustva, in potem smo le še bolj zaskrbljeni ... »Sladkor in zaskrbljenost sta zelo povezana. Zdaj že vemo, da je zaskrbljenost povezana s trebuhom. 80 odstotkov serotonina je v našem trebuhu. In sladkor uničuje oblogo našega želodca. Torej, gre za zelo ozko povezavo,« Sarahino razmišljanje dopolnjuje Darja Poljanec, spec. psihoterapije transakcijske analize in logoterapije. Po sladkorju lahko hrepenimo tudi, ko smo žalostni. »Ker hočemo tolažbo ali nagrado. Če to lahko opazite v sebi, raje pojejte kaj drugega. Morda sir.

Moj trik je, da prepoznam svoje stanje in grem v tem primeru na sprehod ali pokličem prijateljico. Treba je preklopiti miselnost. 'Ne potrebujem hrane, temveč potrebujem tolažbo.' Torej se vprašamo, kaj drugega lahko naredimo, namesto da posežemo po hrani,« še razloži Darja Poljanec in nadaljuje: »Ko čutimo neprijetna čustva, želimo samo, da bi izginila, da bi jih nekako otopili/omilili. Pri svojem delu se velikokrat srečujem z osebami, ki si ne dovolijo čutiti jeze, žalosti, nemoči ... Še vedno je zelo zakoreninjeno prepričanje, da določena čustva niso primerna, da jih je bolje zadržati zase.

Predvsem jeza je čustvo, ki je lahko za marsikoga zelo ogrožujoče, saj je povezana z vrsto negativnih asociacij. Sama večkrat slišim, kako poskuša nekdo pomiriti otroka, ki je jezen, češ, ne jezi se, tega ne počnejo pridne punčke, pridni fantki. Žal se to potem lahko pozneje v odrasli dobi odrazi v nezmožnosti soočanja s svojimi čustvi in tendenco, da bi izginila. In nezdrava hrana, ki nam prinaša (tudi) občutke zadovoljstva, je pač lahko ena od oblik spopadanja s svojimi stiskami, čutenji. Vsi vemo, da se po nekaj koščkih čokolade počutimo bolje.«

Jemo nezdravo, da otopimo čustva?!

Darja Poljanec, ki je strokovna delavka v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA, pravi, da uživanje nezdrave hrane vendarle nima vedno tudi psiholoških tendenc, da se ob nezdravem prehranjevanju želimo samo čustveno otopiti. »Nenehno hitenje, pomanjkanje časa in ciljno naravnane marketinške akcije (ki nam želijo določiti, kaj potrebuje naše telo) velikokrat vodijo k nekritični presoji, kaj je dobro za naše telo. Ob tem se morda tolažimo, da se jutri začnemo bolj zdravo prehranjevati, a velikokrat ta jutri nikoli ne pride. Ironija je v tem, da v primerjavi z večino preostalega sveta živimo v preobilju vsega: hrane, materialnih dobrin, informacij, a še vedno ne znamo ali ne zmoremo zadosti poskrbeti zase in za svoje zdravje. Je pa mogoče čas za razmislek in obisk strokovnjaka, če veliko posegamo po nezdravi hrani, predvsem po sladkorju dlje časa oziroma če postajamo anksiozni ob misli, da nimamo dostopa do sladkega,« opozarja strokovnjakinja.

»Vsi želimo čutiti samo prijetna čustva«

»Vsi želimo čutiti samo prijetna čustva, ne želimo čutiti jeze, žalosti itd. In hrana, predvsem t. i. nezdrava hrana, nas popelje v ugodje, v prijetno razpoloženje. Raziskave v zadnjem desetletju kažejo, da sladkor vpliva na iste centre v možganih kot droga, torej na centre za zadovoljstvo in nagrajevanje. Daje nam občutek ugodja, pomirjenosti, zadovoljstva ... Torej daje nam občutke, ki so visoko na naši lestvici kakovostnega življenja. Žal so ti občutki kratkotrajni in telo zahteva nov vnos in tako se znajdemo v začaranem krogu,« opozarja specialistka psihoterapije transakcijske analize in logoterapije.

Kaj ima hrana s tem?!

Zakaj se zatekamo k hrani, namesto da bi pomirili svoj nemir, žalost, jezo, strah – čustvena stanja, ki si jih ne želimo? »Osebe, ki imajo motnjo hranjenja, zlorabljajo hrano, ker se ne zmorejo ali ne želijo soočiti s svojimi stiskami. Použijejo ogromne količine hrane. Ob tem se niti ne zavedajo okusa ali celo vrste hrane, bolj je pomembno, da nekako omilijo svojo notranjo napetost. Zato tukaj ne gre za hrano, okuse, temveč je hrana zgolj orodje za soočanje z neprijetnimi notranjimi procesi.

Ko hrana ni več 'hrana'. Motnje hranjenja so posledica notranje stiske, močne psihološke vezi s hrano in nesprejemanja telesa ter način samopomoči v brezizhodni situaciji. So avtodestruktiven poskus (napad nase z zlorabo hrane, telesa) reševanja lastne stiske. Hrano torej uporabljajo za otopitev svojih čustvenih doživljanj, stisk in praznine. Zanje pomeni hrana nadomestek, saj se s tem, ko se ukvarjajo s hrano oziroma z rituali, povezanimi s hranjenjem, ne soočijo s sabo in svojimi stiskami. Tiste naše uporabnike, ki imajo (tudi) težave s pretiranim vnosom sladkorja, največkrat obravnavamo individualno, saj so večkrat razcepljeni med obdobji, ko uživajo zelo zdravo in biohrano, ter obdobji prenajedanja, ko jim ni pomembno, kaj zaužijejo, temveč samo, koliko pojesti, da ublažijo napetost.«

Ko nam spodrsne ...

Čeprav o zdravi prehrani vemo veliko in se ukvarjamo s svojimi čustvi, nam torej lahko spodrsne. Darja Poljanec se strinja: »Seveda, vedno obstaja možnost recidiva. Kljub vsemu smo vsi zgolj ljudje, s svojimi slabostmi, z dobrimi nameni in morda preveč visokimi zahtevami. Ampak, tudi če nam 'spodrsne', imamo izkušnjo, da nam je pa za določeno obdobje uspelo. In to je lahko potem odlična motivacija za naprej. Kot je rekel utemeljitelj logoterapije dr. Viktor Frankl: Iz ruševin se najbolje vidijo zvezde.«

Kako vzgajati otroke?

Sarah Wilson pravi, da moramo biti kot starši skrbni. »Pomembno je poskrbeti, da otroci s sladkorjem niso zasvojeni. Da znajo prisluhniti telesu, kaj potrebuje.« Darja Poljanec dodaja: »Veliko vlogo igra primarna družina, njene prehranjevalne navade, odnos do nezdrave prehrane. Težko bomo prepričali otroka, da kokakola ni zdrava, če jo starša redno pijeta. Otroci se vzgajajo takrat, ko jih ne vzgajamo, torej z zgledom. Otrok svoja starša doživlja kot osebi, ki vse znata, ki sta nezmotljiva (seveda se to v adolescenci bistveno spremeni). In težko pričakujemo od otroka, da se bo obnašal 'prav', če mi tega ne počnemo.«

Sladkarije enkrat na teden

Vse več slovenskih družin se odloča za sladkarije enkrat na teden. Otroci lahko torej vse sladkarije, ki so jih dobili čez teden, dajejo v 'sladko košarico', na 'sladki dan' pa jih lahko pojedo toliko, kolikor želijo. Starši pravijo, da se otroci velikokrat sploh ne spomnijo, da je 'sladki dan', če pa se, po navadi ne pojedo veliko sladkega (oz. nikoli vsega, kar se je čez teden nabralo od darilc dedkov, babic, sosed, prijateljev ...), saj njihova telesa prej rečejo stop. Sarah Wilson pravi, da zato, ker niso več odvisni od sladkorja in znajo telesu prisluhniti.

Potrebne so akcije

»Narediti bi bilo treba več preventivnih akcij in izobraževanj, tako na ravni zdravstva kot tudi vzgoje in izobraževanja ter širše javnosti, ki bi ozaveščale o škodljivi in nesmotrni rabi sladkorja. Akcij, kot jih imamo o škodljivosti alkohola, nikotina ... Sladkor je sladek, zbuja (vsaj začasno) prijetne občutke, a žal tudi odgovoren za vrsto bolezni in težav,« zaključuje sladek pogovor Darja Poljanec iz Muze, svetovalnice za motnje hranjenja, ki bo prihodnje leto praznovala že 20 let aktivnega delovanja.

Besedilo: Petra Arula
Fotografije: Shutterstock, Aleksandra Saša Prelesnik, Igor Zaplatil 

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del