Vsak od nas prav gotovo pozna koga, ki trpi za motnjami razpoloženja, pa naj pri tem za depresijo ali bipolarno motnje, ki lahko (ni pa nujno) vsebujejo tudi psihotične inserte. Ko je tem ljudje najhuje - to je prav tiste dni, ko so na dnu - jih 'normalni in zdravi' praviloma dojemamo kot še posebno šibke, brezvoljne in pesimistične posameznike, od katerih bi se najraje obrnili stran in zbežali proč, kolikor nas nesejo noge.
Da bi se v lastnih očeh za takšno reakcijo samoopravičili, se rado zatečemo tudi v sodbe. Obsojamo jih, da si niso sposobni organizirati življenja, da pretiravajo.
Vendar pa so spreminjajoča razpoloženja, težnja po samouničevanju, nenehni notranji boji in stanje obupa njihove stalnice. Vsakodnevna in gospodinjski opravila, vstajanje zjutraj, kuhanje kave, hoja, smehljanje bližnjim, ljubim, otrokom – od njih terja tako velik napor, da si tega 'zdravi in normalni' ne moremo niti predstavljati. V sebi nenehno tehtajo in tuhtajo, kaj in kako storiti, skozi njihove misli pa neprestano švigajo nasprotujoče si misli. Zaradi poteka bolezni in specifike delovanja njihovih možganov nimajo nadzora nad velikim številom informacij, ki švigajo čez njihove možganske vijuge.
Živeti s psihičnimi boleznimi je seveda naporno: zahteva celega človeka, veliko časa in ogromno energije.
Si sploh lahko predstavljate, kako je, če znotraj vas domuje vaš največji sovražnik? Neznana sila, ki vas trga od znotraj, je tja prišla nepovabljena. In večina nas si ne more niti približno predstavljati, koliko moči in poguma ti ljudje potrebujejo, da preživijo vsak dan. V resnici gre za izjemno močne posameznike, česar pa se seveda ne zavedajo niti oni sami.
In v tem boju so sami.
Kot bi ne bila dovolj huda že bolezen sama po sebi, jim situacijo otežuje še boj z okolico. Borijo se z ignoranco, nerazumevanjem in številnimi predsodki. Ker je njihova bolezen navzven nevidna, nje posledice pa so neotipljive, se njihova rado odzove s skepso. Večino ne zanima, kako se počutijo, zakaj se tako počutijo in kako sploh živijo. Nekateri so tudi polni predlogov, kako se spraviti k sebi ali pa jim nenehno prigovarjajo, naj pričnejo že enkrat na situacijo gledati s svetlejše plati. »Ne jej glutena, pojdi na jogo ali meditacijo,« so njihove pogoste instant rešitve tako kompleksnih problemov, ki so jim težko kos tudi največji strokovnjaki za tovrstna vprašanja.
Na drugi strani pa so ti ljudje, ki zares močno trpijo in jim naši (povsem neuporabni) predlogi prav nič ne pomagajo. Vse, kar v resnici potrebujejo od nas, je le nekaj pozornosti, ljubezni in vsaj kanček razumevanja. In vse to potrebujejo toliko bolj v trenutkih, ko so najbolj brez moči, ko jim je za vse vseeno in ko ne vidijo več smisla.
Če vas torej preveva popoln občutek nemoči in ne veste, kaj narediti in kaj reči, prav tako ne vidite več smisla, da bi ponavljali nekaj, kar ste že ničkolikorat povedali, pomislite za trenutek: kako je šele njim, ko so v stanju, v katerem se zdi nepredstavljivo in nemogoče, da bi opravili najbolj osnovne funkcije. Za to, da bi se izvlekli iz jame, v katero so padli, je potreben nadčloveški napor, velika odločenost in volja. Spoštujte to!
In bodite pozorni na to, koliko moči in poguma je potrebnega že samo za to, da živijo sami s sabo. Prej, ko boste to opazili in spoznali, prej bodo padli stereotipi in stigme. Manj kot jih boste obsojali in jim dajali nasvete, prej se bo zgodilo, da vas bodo sami prosili za pomoč. Stojte jim ob strani brez veliko puhlih besed, imejte jih radi in vsaj poskušajte jih razumeti. Ti ljudje niso nikakršne pošasti, še manj pa nekakšne uboge kreature. Da bi pod kaosom tistega, kar si niso sami izbrali in ni pod njihovim nadzorom, videli njihovo resnično moč, voljo in veličino, se moramo najprej znebiti naše nesenzibilnosti. Šele potem jih bomo zares videli! Takšne, kot v resnici so.
Junaki.
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
