Sram me je, ker nisem videla znakov, da me vara, vedeli so pa vsi drugi

"Samo zato, ker ima on afero, še ne pomeni, da se lahko tako dereš name," mi je rekla mama po enem od najinih neumnih prepirov, v katerem sem brez premisleka planila nanjo.

Bila sem šokirana. "Kdo ima afero???" sem panično vprašala. "Pa tvoj," je zmedeno in negotovo rekla mama.

Stekla sem v sobo v zgornjem nadstropju, kjer je spal - mačkast pod odejo. Skupaj sva bila 10 let, imela sva dva otroka, vendar se nikoli nisva poročila.

Bilo mi je neumno, da bi mu rekla mož, zato sem ga klicala še z bolj neumnim imenom - moj partner.

"Ali me varaš? Imaš kakšno drugo žensko?" sem kričala nanj.

Po tem dogodku sva še dve leti živela skupaj v grozno težkem odnosu, polnem gaslightinga, solz, laži in prešuštva, dokler se ni končno preselil k svoji ljubici.

To žensko moji otroci danes ljubkovalno kličejo 'mačeha'. 

Znaki ob poti, za katere sem bila slepa

Bilo je očitnih znakov, da ima moj mož afero. Klasične stvari: ostajanje pozno v službi, spanje 'pri prijatelju', ki ima hišo blizu njegovega dela, ker 'ni taksijev', ogromno časa na telefonu in podobno.

Jaz pa sem bila mama dveh majhnih otrok in sem bila 100 % osredotočena na njuno vzgojo. Ničesar nisem videla. Ne, ni šlo za to, da bi namerno mižala - preprosto nisem imela časa gledati v to smer. Dokler me niso mamini stavki prisilili, da sem pogledala, tisto, česar si ne bi želela nikoli vedeti.

Na primer, nekoč od njega sploh nisem dobila rojstnodnevnega darila. Kasneje sem izvedela, da je ljubici za rojstni dan kupil dizajnersko torbico.

Potem sem nekega dne v roke vzela njegov telefon, da bi poslala sporočilo, ker se je moj telefon izpraznil. Ravno v tistem trenutku mu je na Viber prišlo sporočilo od ljubice. Videla sem del besedila, ki se je začel z: "Ljubezen moja ..."

Pred očmi se mi je stemnilo. Vstopila sem v Viber, da bi našla sporočilo - ni ga bilo. Ugotovila sem, da je šlo med skrita sporočila. Vtipkala sem najbolj preprosto geslo '1234' in pred mojimi očmi so se prikazala vsa njuna sporočila.

V omotici sem z neverjetno hitrostjo prebrala skoraj vse, da bi prišla do datuma, ko sem rojevala najinega mlajšega otroka. Celo takrat si je dopisoval z njo.

Takrat smo bili v restavraciji in jedli. Samo vzela sem torbo, otroke in odšla. On je šel za nami, jaz pa sem se obrnila in mu rekla: "Ti ne greš z nami domov."

Seveda pa tudi jaz nisem šla domov - kot nek ranjen otrok sem šla k mami.

Bila sem popolnoma, popolnoma zlomljena. Gledala sem svoja otroka in razmišljala: Kaj bomo naredili? Kako bomo preživeli? Nimam službe, nimam načina, da preživljam sebe in otroke …

Dneve sem jokala.

Kasneje, ko sem ga soočila, je trdil, da je bila to samo enonočna avantura. In sem šla čez to, ker nisem vedela, kako naprej brez njega.

Potem pa sem mesece razkrinkavala znake, ki so bili povsod: kondomi v torbi za fitnes, njegov odhod z dopusta dva dni pred nami, ker 'se je nekaj pojavilo v službi', in podobno.

Rada bi zdaj tukaj napisala, kako sem bila pogumna, kako sem mu vse povedala v obraz, vzela otroke in zmagoslavno odšla. Pa nisem.

Še danes me zmrazi, ko se spomnim, kako sem se metala pred njegove noge in ga prosila: "Ne zapusti me, ne razbij naše družine." 

Kako mi je uspelo postati močnejša

Najprej sem se odločila, da grem v fitnes - na boks. Nehala sem dojiti in se posvetila svojemu videzu. Potem sem začela spletni posel, in eno je vodilo k drugemu, dokler se na koncu nisem tudi jaz odselila iz hiše, v kateri sem nekoč živela z njim.

Dolgo sem potrebovala, da sem dojela, da nisem jaz kriva za njegovo nezvestobo. To je bila naravna reakcija: ko sem izvedela, da me vara, sem krivila sebe.

Celo nekateri ljudje so mi pristopili in rekli: "Kaj si ti naredila, da je šel k drugi?"

Potrebovala sem leta, da mi je v glavo prišla očitna resnica: resnično nisem naredila ničesar, da bi ga prisilila, da me vara. 

Edino, kar sem naredila, je bilo to, da sem rodila najine otroke in da sem imela naravno potrebo, da so mi oni luna in zvezde, sonce in vse na svetu. Razen njih nisem videla ničesar.

Dolgo sem mislila, da bi ga morala pozdravljati z besedami: "Tako sem vesela, da si doma," namesto da bi mu podala jokajočega dojenčka in rekla: "Drži jo malo ti, jaz ne zmorem več …"

Ali pa da ne bi smela tako dolgo dojiti in spati v ločeni postelji? Ampak potem, ko sem končno jasno in brez vpliva vseh teh neumnosti spregledala, sem dojela, da ne potrebujem moškega, ki se zlomi v trenutku, ko ima njegova žena težke trenutke zaradi njunih skupnih otrok.

V takih trenutkih bi moral biti opora - ne pa se obrniti k prešuštvu. 

Srečanje z ljubico

Največje razsvetljenje pa sem doživela, ko me je poklicala njegova ljubica. Povedala mi je vse, odgovorila na vsa vprašanja … Rekla je, da je leta lagal tudi njej, dokler ni zavestno sprejela tega, da bo ljubica.

Srečali sva se in to je bila priložnost, da se primerjam z njo. Ugotovila sem, da je - kljub vsemu - pravzaprav prijazna ženska.

Ko se je preselil k njej, sem bila na nek čuden, morbiden način celo srečna.

Zdaj sem vsaj vedela, kam hodijo moji otroci in kdo je ta mačeha, s katero preživljajo čas.

Nekako mi je bilo celo lažje, ker sta ostala skupaj - ker potem moj zakon ni propadel zaman. Vsaj nekomu je z njim dobro.

Moji otroci vedo, kako sta se spoznala njihov oče in mačeha. Vedo, skozi kakšno agonijo sem šla, ko sem bila z njihovim očetom.

Najstarejši sin pogosto reče, da je srečen, da sva se ločila, ker sva zdaj končno oba srečna.

Vir: Stil Telegraf

Preberite si tudi: 63-letna Mirjana prevarala moža: "Tako hčerka kot sin sta plod skoka čez plot z istim ljubimcem"