Muriel Barbery: »Resnica je nekaj, kar moraš usvojiti.«

Sama tega ni želela, ker se ji je zdelo malo pretenciozno, da bi ga poslala založbam. Po Eleganci ježa, ki je bil njen drugi roman in prvi, preveden v naš jezik, obenem pa svetovna uspešnica, prodana v več kot sedem milijonov izvodih, pa je doživela velikanski uspeh. Po njem so posneli tudi film. Ob izidu njenega drugega romana Življenje vilinov pri Mladinski knjigi sem imela čast z njo piti čaj in kramljati.

Medtem ko je bila na začetku prisotna zadrega, zdaj uživate v svojem delu.

Seveda, uživam v pisanju. Noro. Vse bolj, tudi če postaja težje. Z leti se zavedaš več stvari, izgubiš del svoje nedolžnosti. Si bolj ambiciozen, je več stvari, ki bi jih rad naredil, te pa so težke. Srečna sem, da lahko potujem po svetu, da me vabijo zaradi mojih knjig. Da lahko odkrivam nove dežele, kulture, nove ljudi. Včasih sem s kom ujamem bolj, lahko postaneva prijatelja in se potem spet srečava. V tem uživam. Vendar je zame javno življenje težko, ker sem sramežljiva.

Introvertirana?

Ne, ne introvertirana. Ne želim biti vidna. Ne želim biti v ospredju.

Eleganco Ježa sem prebrala dvakrat. Knjige Življenje vilinov še nisem končala. Treba je biti zbran, jo brati počasi.

Da, to knjigo je treba prebrati počasi. In če imaš čas in se lahko osredotočiš, jo hitro razumeš. Ampak ni preprosto.

Ko sem prebrala Eleganco ježa, sem jokala. Na neverjetno subtilen način ste povezali svoje junake ...

Ja. Vem. Tudi jaz sem jokala, ko sem pisala to zgodbo.

Kako se odločite, o čem boste pisali?

Ne odločim se. Nenavadno je. Gre za silo, ki se premika naprej in nazaj, in potem te najde. Ne morem se prisiliti, kdaj bo prišla, kaj bo prinesla. Včasih pridejo dnevi, ko inspiracije preprosto ni. Gre za zmes meditacije, sprehajanja v naravi, srečevanja ljudi. Med vsem tem pride ...

Bili ste profesorica filozofije 15 let. To je stresno. Delovanje v sistemu ...

Tako je.

Ne čutim vas kot osebo v sistemu.

Ne. To je bilo moje veliko trpljenje. Obenem pa sem vesela, da se mi je to zgodilo po 15 letih dela. Dobila sem občutek za realnost. In če ne bi tega storila, ne vem, ali bi se danes zavedala svoje sreče.

Vem. Razumem vas. Radi imate naravo in meditirate.

Zelo.

Meditirate vsak dan?

Ja, vsak dan. Vendar se ne zapiram v sobo. Sem počasna in meditativna oseba. Tudi pisanje je moja meditacija.

Živite v naravi?

Živim na podeželju. Pred dvema letoma sva s sedanjim možem kupila hišo, saj sem pogrešala naravo. Do takrat sva živela v Amsterdamu, ki je čudovito mesto – narava, voda, ptice, drevesa. Ampak to mi ni bilo dovolj. Hotela sem več stika z drevesi. Mirna jutra.

Živeli ste tudi na Japonskem ...

V Kjotu sem živela dve leti, in to je bila moja najboljša življenjska izkušnja. Roman Življenje vilinov se je rodil na Japonskem. Moja ideja o vilinih v tem bizarnem romanu je prišla z japonskih vrtov. Rodila se je ideja o likih v romanu, ki je prišla iz ljubezni do narave in umetnosti. To vse je prišlo iz Kjota. Vsak dan v čudovitih vrtovih. Vsak dan v templju. Bilo je sanjsko.

Veliko berete?

Da, vendar ne toliko sodobnih pisateljev. Berem pa veliko, predvsem klasike. Sveže ponudbe ne maram preveč. Berem tudi o umetnosti. Kupila sem že veliko knjig o umetnosti. Mislim, da bom nekoč bankrotirala zaradi knjig o umetnosti. (smeh)

Časopisi? Jih berete?

Ne berem veliko časopisov. V Franciji berem enega, ki se imenuje Le Monde Diplomatique. Všeč mi je tudi Courrier International. Vsak teden združijo članke z vsega sveta. Tako lahko bereš članke iz Guardiana, japonske, ruske članke.

Kaj pa televizijske novice? Kjer je samo slaba novica dejansko lahko novica?

Točno to je to. Kot kultura bomo zaradi tega umrli. Menim, da nas to absolutno ubija. Samo dobre revije in časopise berem. Ker imajo tam novinarji čas, da napišejo članek, se posvetijo temi. In tako dobim nekaj informacij. Te hitre novice pa nas ubijajo.

Zato, ker so apokaliptične.

In napačne ter neresnične. Ne v smislu, da želi novinar poročati neresnico, ampak če moraš hiteti, vedno prizadeneš resnico. Resnica je nekaj, kar moraš usvojiti, delati moraš zanjo. In te novice izpadejo grozljive. Povsod je samo strah; ljudje mislijo, da bodo migranti vrdli v njihove domove ...

Kakšna so vaša razmerja v zasebnem življenju?

Zelo preprosto je. Ljudje, ki so bili prej ob meni, so še vedno ob meni. Imam zelo močan krog nekaterih prijateljev. In zdaj, ko sem stara 47 let, če pogledam nazaj, zelo dobro shajam z ljudmi. Vendar ni bilo zmeraj tako. Skozi čas sem se naučila, kako dobro shajati z ljudmi. Obkrožena sem z zelo prijetnimi ljudmi.

Poznam to. Razumem. Niste bili soočeni sami s seboj.

Bila sem mlada. Nisem imela predstave, kaj si sploh želim v življenju. Vedela sem, da si želim pisati. Nisem pa vedela, kako, kje. Bila sem zelo zaposlena. Sedaj točno vem, kje sem, kakšnih razmerij si želim. Sem ločena. Sedaj vem, zakaj je prišlo do ločitve. Sedaj razumem, kako želim 'premakniti' svoje življenje. In česa si več ne želim.

Torej zdaj lahko rečete, da je vaše življenje mnogo bolj pristno?

Ja, tako bi rekla. Zdaj sem mnogo bolj uglašena sama s sabo.

Se je kaj takega zgodilo, da ste se spremenili?

Spoznala sem, da me je pisanje rešilo. S pisanjem sem šla globje v sebe, česar se ponavadi ne zavedaš. Imaš dostop do resnice, ki je bila prej skrita. In potem pišeš iz sebe, česar ne razumeš, ne veš, za kaj gre, nimaš pod nadzorom, potem pa je napisano. Prebereš in veš, kdo si. To je moje življenje. Da lahko pišem.

Besedilo: Damjana Bakarič
Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord