Iluzije so zaznave, ki se ne skladajo s stvarnostjo. Različne iluzije pa lahko odkrivate tudi v posebnem prostoru – muzeju, za katerega bi lahko rekli, da je prav tako neke vrste iluzija, saj ne gre za muzej, kot smo jih vajeni.
Zelo pogoste iluzije, ki so nam posameznikom znane, so denimo optične iluzije oziroma optične prevare – največkrat gre za objekt ali sliko, ki jih možgani tolmačijo drugače, kot je dejansko videti. Razlika nastane zaradi načina, kako možgani interpretirajo podatke, ki jih dobivajo od čutila za vid. Takšne in drugačne iluzije pa nas spremljajo na vsakem koraku v življenju – tudi v naravi. Tudi vodji Muzeja iluzij Urški Humar je iluzija iz narave pustila trajen spomin. »Bila sem punčka, stara mogoče šest, sedem let, ko sva šla z očetom na Šmarno goro. Med najinim podvigom sem zagledala podobo obraza sredi mogočnega gozda. Prepričana sem bila, da zrem v obraz, ko pa sva se mu z očetom približala, sem šele ugotovila, da gre za korenino, a moram reči noro korenino, ki se mi je tako močno vtisnila v spomin, da so moji sedanji sprehodi po naravi vedno raziskovanje,« se je doživeto spomnila dogodka iz preteklosti.
Ideja 'sosedov' se širi
Iluzije fascinirajo, burijo domišljijo. Tudi Muzej iluzij je domislica dveh hrvaških nadobudnežev, Roka Živkovića in Tomislava Pamukovića, ki se jima je med potovanji utrnila ideja, o tem, da bi bilo lahko zanimivo združiti različne iluzije na enem mestu. Zdaj svojo idejo širita v obliki franšize po svetu. Do zdaj so vrata muzeja odprta v petih mestih (dva na Hrvaškem, v Avstriji in v Omanu), z njim se lahko pohvalimo tudi v naši prestolnici, v katero ga je umestil direktor ljubljanskega muzeja Dejan Grbić.
Muzej iluzij je prepričal tudi iskrivo Urško Humar, ki je pred tem delovala v različnih ustanovah, med drugim v Koloseju, kjer je bila vodja marketinga in odnosov z javnostjo. A se je odločila nove izzive poiskati med iluzijami. »Verjela sem in vse bolj verjamem, da lahko tudi z iluzijo delaš zelo dobre vsebine in tako morda nekoliko nenavaden produkt narediš oprijemljiv, uporaben in zanimiv za širše množice,« razloži. Prvič je v Muzej iluzij stopila v Zagrebu. »Bila sem kot otrok, zdelo se mi je, kot da sem v svetu Harryja Potterja,« je v smehu opisala izkušnjo. »Takrat sem bila tam fascinirana nad Einsteinovimi obrazi (ki jih lahko vidimo tudi v ljubljanskem muzeju, op. a.). Nič mi ni bilo jasno. Namreč teh devet obrazov moraš gledati z določene razdalje. Ko sem jih gledala od daleč, so bili izbočeni, ko sem stopila bliže, so bili dejansko vbočeni. Res sem se čudila temu 'preklopu', ki se zgodi v možganih.«
Ne klasičen muzej
Idejna 'očeta' sta muzej zasnovala tako, da lahko iluzije spoznavamo in doživljamo prek različnih 'medijev'. »Gre za kombinacijo fotografij, stereogramov, hologramov, interaktivnih sob, igralnice z miselnimi igrami, ne nazadnje pa je na voljo tudi trgovinica, da lahko kakšne zanimive domislice odnesete domov,« nam je razložila Humarjeva. Muzej iluzij se od drugih klasičnih muzejev malce razlikuje. Ko recimo vstopimo v muzej iluzij, nam ni dodeljen vodnik. »Mi smo si zamislili to izkušnjo malce drugače, in sicer da imamo ob vsakem eksponatu napisana navodila, ki obiskovalcu pomagajo razumeti in doživeti delovanje iluzije. A to so zgolj pomagala, s katerimi želimo zbuditi lastno čudenje in dojemanje vsebine, in tako se začne domišljija,« opiše postopek Urška Humar.
»Aha efekt«
Med ogledom, ki traja približno eno uro, si lahko v muzeju ogledate: optične iluzije, iluzije večnih resnic (iluzije izkušenj), nemogoče iluzije ... Denimo nemogoče iluzije so iluzije, ki v naravi ne morejo obstajati (primer: slon s petimi nogami), optične iluzije – te iluzije navadno delujejo zaradi barvnega kontrasta (primer: premikajoči se krogi) ter iluzije večnih resnic, ki delujejo na podlagi izkušenj, ki smo jih pridobili skozi odraščanje (primer: Einsteinovi obrazi). Humarjeva pravi, da stavijo tudi na izobraževalno noto, da se v muzeju sicer zabavamo, a s seboj nevede odnesemo tudi nova spoznanja. »Ljudi zelo fascinira denimo soba 'velikega-majhnega', kako lahko samo s pozicijo stranic, kotov ustvariš občutek, da sta dva v istem prostoru različno velika,« iz izkušenj komentira. Priljubljena sta med drugim tudi še kalejdoskop in obrnjena soba, soba z ogledali, glava na pladnju ... Posebnost, ki jo imajo v Ljubljani, je tudi soba barv.
»Eno sobo smo dali namenoma na natečaj, da vidimo, ali sploh obstaja zanimanje za iluzije. Zmagala je ideja, ki deluje po principu RGB (red – rdeča, green – zelena, blue – modra, op. a.), torej princip, ki posnema delovanje vidnih celic človeškega očesa. Trije reflektorji (rdeč, zelen in moder) so usmerjeni v belo steno in skupek teh barv je bela barva. Ko pa stopi posameznik med reflektorje in steno, se zgodijo sekundarne barve,« razloži Humarjeva. Med popotovanjem med iluzijami pa smo v muzeju opazili tudi zelo znane iluzije, ki jih je mogoče videti tudi na medomrežju. Zato nas je zanimalo, zakaj so te že poznane in slavne iluzije, ravno tako umeščene v muzej. »Določene stvari, ki so v muzej umeščene, so odrejene, da morajo biti tam zaradi franšize. A vendar, naš namen je, da damo možnost obiskovalcu, da je nekaj že videl, da lahko reče, tega se pa spomnim, in da lahko nekomu, ki še določene stvari ne pozna, razloži, kaj je to. Želeli smo ustvariti občutek domačnosti. Menim, da je ta interakcija, da se učimo drug z drugim, zelo pomembna nota,« pojasni Humarjeva. Glede na to, da gre za muzej, pa smo radovedno povprašali še, ali gre pričakovati, da se bodo določena dela v prostoru zamenjala. »Zavedamo se, da ne smemo 'spati'. A določeno obdobje mora preteči, saj Slovenija ne nazadnje ni majhna. Tako razmišljamo, da bo po minulih dveh letih čas za spremembo,« razloži Humarjeva. Glede na to, da so se prvi obiskovalci po muzeju sprehodili že pred letom in pol, smo dobili manjši namig, da bodo aktualni in da bo njihov navdih letos kakopak tudi Ivan Cankar.
Muzej, kjer je obvezna oprema fotoaparat
Navadno nas v klasičnih muzejih opozarjajo, da določenih stvari ne smemo slikati. V Muzeju iluzij pa je fotoaparat tako rekoč nujen pripomoček. »Ja, to je muzej, ki je malce 'obrnjen na glavo' – nimamo vodenja, fotografiranje je zaželeno, ob sprejemu gostom to omenimo, interakcija z razstavnimi eksponati je na voljo, pa tudi odprti smo vsak dan v tednu (od 9. do 22. ure), kar je tudi naša prednost, saj imajo navadno muzeji kakšen dan v tednu prostore zaprte,« našteva. V muzeju je mogoče srečati tako odrasle kot otroke, obiskujejo jih družine, pari, vrtci, šole, podjetja, organizirajo team buildinge, rojstnodnevna praznovanja, različne tematske dogodke ...
Ni pa iluzija, da je muzeju iluzij uspelo postati zelo prepoznana ljubljanska atrakcija (pred njim je po podatkih Javnega zavoda za turizem Ljubljana le še Ljubljanski grad), ki vabi tudi tujce. »Obiskujejo nas recimo Italijani, Nemci, Britanci, Skandinavci, Izraelci, Rusi, Avstralci itd.,« našteva Humarjeva. Pa so vendarle kakšni posamezniki bolj dovzetni za iluzijo. »Zagotovo. Nekateri imajo tudi fiziološke prepreke. A menim, da se moraš, če želiš doživeti iluzijo, najprej prepustiti, si dovoliti, preprosto moraš osvoboditi svoj um,« pove.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Urška Boljkovac, arhiv Muzeja iluzij
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
