Knjiga Volna in telo avtorice Svetlane Slapšak je oris zgodovine in antropologije volne, od prvih pojavov obdelane volne vse do postindustrijskega obdobja in sodobnih kultur. Preko pomena volne in tkanja Slapšakova interpretira mnoge nerazumljive rituale, nam nudi vpogled v tehnike spolnega definiranja, spolnosti in plodnosti nasploh in končno rekonstruira ideje o sožitju človeka in narave, posebej živali. Knjiga je izšla pri založbi Beletrina.
Na založbi Beletrina so ponosni, da dela Svetlane Slapšak izhajajo v zbirki Koda, ki jo ureja programski vodja založbe Aleš Šteger. Tokratno fascinantno delo Volna in telo (uredila jo je Živa Borak) prinaša poglobljen in širok razmislek o pomenu volne, tkanja in niti od Homerja do Diorja, je povedal Šteger.
Gre za izrazito interdisciplinarno delo, saj tvori volna, umeščena med živo in mrtvo, intriganten material za razmislek. Knjiga je delno strokovna in delno poljudna, razmehča se predvsem v drugem delu. Želel bi si še več takih knjig, ki nas bogato informirajo, je sklenil Šteger.
Slapšak se je pošalila, da je knjigo res začela strogo antropološko-zgodovinsko, a je na polovici rokopisa uvidela, da je to neskončno dolgočasno, zato se je odločila, da nadalje pogleda odnos volne do telesa. Prepoznala je najpomembnejši odnos med volno in telesom, saj je ugotovila, da smo ves čas v kontaktu z volno, ki je v šamponih, kremah, milih ipd., med pisanjem pa je dojela, da gre za ogromno temo, ki te vsakič, ko se odločiš za eno stvar, potegne v vse mogoče smeri. Zato se je morala omejiti, podala je na primer samo dva primera zgodovine industrije, ukvarjala pa se je tudi s tem, kako volna določa spol. Sčasoma je prišla do kronske metafore, in sicer do teksta kot tkanja – volna je namreč prišla tudi v besedo in glas.
Odlomki iz knjige
V Odiselji junak Odisej (9.spev) in njegova soproga Penelopa (1.-2. spev in drugod) manipulirata z volno. V epizodi s kiklopom Polifemom Odisej rešuje svoje preživele mornarje in sebe tako, da se drži volne na spodnjem delu telesa ovna in se tako izmuzne iz jame po tem, ko je Polifema napil z vinom in med spanjem oslepil. Polifem je divje bijte, ki ne pozna vina, produkta kulture, ki pije mleko, in obenem je kanibal ... Na izhodu iz jame Polifem otipa ovce, ampak ne od spodaj: ko vpraša, kdo ga je oslepil. Odisej odgovori z jezikovno igro: "Nihče". Živa volna v tej zgodbi pomaga pri ohranjanju življenja. Fizični kontakt (držanje) se zelo pogosto pojavlja v ritualih različnih kultov, zlasti držanje za rastline. Ali s to prevaro Odisej kaže tudi to, da je boljši pastir od Polifema, ker bolje pozna živali in z njimi postopa učinkovitejše? Vsekakor pa se volna pojavlja kot močan transfer med svetovoma življenja in smrti pa tudi med kulturo in barbarstvom.
Razen metaforične uporabe striženja ovc kot humorne podobe prevzema denarja (ne kraje) so podobe striženja povezane s kulturnim kontekstom, iz katerega izhajajo.
Biblična podoba striženja je povezana z bogastvom in obnašanjem bogatega. V knjigi o Samuelu oziroma prvih podvigih Davida je to zgodba o Nabalu, ki ob prazniku striženja izraža prezir do Davida in njegovega položaja izbranega kralja. Nabal je surovež, ki se ga soproga Abigajila reši na premeten način in postane Davidova soproga po tem, ko Nabala po pijančevanju po sej verjetnosti udari kap. Podoba silnega bogastva je več tisoč ovc in koz. Na osnovi babilonskih, sumerskih in hetitskih virov je bila volna v obdobju zgodnje železne dobe (posebej Hetiti, 14.-13. stoletje pred našim štetjem) ključni vir bogastva. Posredno to podpira tudi bogastvo terminov za volno v teh jezikih.
Volna in bombaž sta verjetno prišla v uporabo v istem obdobju, 10.000 - 6.000 let pred našim štetjem. V antiki se bombaž omenja že v 5. stoletju pred našim štetjem - Herodot omenja bombažno tkanino, ki jo uporabljajo Egipčani. Svila je prišla iz Azije in njeni poti sledimo preko egejskih otokov (Hios, Amorgos) do Krete in Peloponeza, ki se je pozneje imenoval Moreja (dežela murv). Bizantinska proizvodnja svile je bila zelo uspešna, trg je bil predvsem zahodni. Treba je razumeti, da so se skrivnosti gojenja sviloprejk in proizvajanja svile prenašale ne samo po svileni poti, ampak tudi s krajo in ropanjem: tudi križarji so bili vpleteni v to.
Tekstilna industrija je pogosto manipulirala z modo, da bi odprla trg za nek proizvod, ki je imel močno ekonomsko perspektivo. Moda pa manipulira z erotiko, zaradi materialne koristi: potrošnik manipulira z modo s ciljem, da bi uresničil erotične koristi. Ta žalostno preprosta formula skorajda nima izjem. Kljub temu obstajajo različno vstopi v modo in iz nje, ki dosegajo področje oblasti, medrazrednih odnosov in celo politike. Rebrasti žamet je eden izmed takih primerov, saj se je premikal od najvišjih do najnižjih slojev in vedno prenašal močne družbene in kulturne signale. V industriji je zamišljen predvsem kot zamenjava za volno v izdelavi toplejših in trajnejših oblačil.
O avtorici
Svetlana Slapšak (1941) je kritičarka, znanstvenica, antropologinja in doktorica antičnih študij. Je avtorica številnih del s področja antropologije, lingvistike, klasičnih študij, študij spola, balkanologije in komparativistike. Objavila je več kot 50 knjig, preko 400 znanstvenih študij in več kot 1000 esejev.
