Roman Tam tam je prav gotovo knjiga vseh knjig o Indijancih, pretresljive zgodbe Indijancev, ki skušajo prodreti skozi močne in varljive klišeje o njih, ki jih je sodobni svet poln.
Finalist za Pulitzerjevo nagrado Tommy Orange z romanom, ki je bil tudi knjižna uspešnica New York Timesa, z naravnost osupljivim in dovršenim slogom odstira vrata v nam neznani svet duš, ki skušajo povedati nepotvorjeno resnico o sebi.
Presunljiv roman sledi dvanajstim likom iz domorodnih skupnosti: vsi potujejo na Veliki oaklandski pow wow, vsi so povezani drug z drugim na načine, ki jih mnogi med njimi še ne dojamejo. Tam se bo zgodilo veličastno srečanje in odvil se bo spektakel svete tradicije. Tam bodo priče žrtvovanju, junaštvu in izgubi. Skupaj ta zbor glasov pripoveduje o stiski urbanega ameriškega domorodca – spopada se s kompleksno in bolečo zgodovino, z dediščino lepote in duhovnosti, zavezo, žrtvovanjem in junaštvom.
Ko spoznamo razloge, zaradi katerih se je vsakdo od njih udeležil Velikega oaklandskega pow wowa, nas bo razvoj dogodkov vodil proti presenetljivemu, a hkrati
neizogibnemu zaključku, ki bo spremenil vse. Tam tam je takoj postal klasika in je hkrati ganljiv in neznansko zabaven, skrajno sodoben in vselej nepozaben.
Odlomki iz knjige
Zasmejali sva se in Jacquie se je naslonila name. Po nesreči sva trčili z glavama, zaradi česar sva se ponovno zasmejali. Postajalo je že pozno in jaz sem že dremala, ko je mama prišla do naju. "Vsi spijo v celicah. Tam je topleje," nama je rekla. Midve z Jacquie sva spali v celici nasproti materine. Vselej je bila nekoliko nora, s službo ali brez , selila naju je po vsem Oaklandu v in iz življenja najinih očetov, v in iz različnih šol, v in iz zavetišč, toda to je bilo bilo drugače, vselej smo končale v hiši, v sobi ali vsaj v postelji. Jaz in Jacquie sva spali blizu, na indijanskih prevlekah, v tisti stari jetniški celici nasproti najine mame.
Vse, kar je povzročalo hrup v tistih celicah, je stokrat odmevalo. Najina mama je pela čejensko uspavanko, ki nama jo je običajno zapela, da naju je uspavala. Tako dolgo je že nisem slišala, da sem jo skoraj pozabila, in čeprav je noro odmevala med vsemi zidovi, je bil to odmev glasu najine matere. Hitro sva se pogreznili v trden spanec.
Jacquie se je znašla boje od mene. Pridružila se je skupini najstnikov, ki so se preganjali po celem otoku. Odrasli so bili tam preveč zaposleni, zato jim nikakor niso mogli slediti. Jaz sem se držala matere. Hodili sva naokoli in se pogovarjali z ljudmi, se udeleževali uradnih sestankov, kjer so se vsi skupaj skušali dogovoriti, kaj bodo storili ali kaj vprašali in kakšne bodo naše zahteve. Indijanci, ki so bili videti pomembnejši, so se, kot je bilo videti, veliko hitreje razjezili. To so bili moški. In ženske niso poslušale toliko, kot bi si želela moja mama. Tisti prvi dnevi so minili hitro kot tedni. Zdelo se je, kot da bomo tam za vedno, dobili sredstva, da bomo zgradili šole in zdravstvene ustanove, kulturni center.
Roman Tam tam je vsekakor vreden, da ga uvrstite na svoj poletni seznam, saj imamo le malokrat priliko, da bi v slovenskem prevodu lahko brali sodoben indijanski roman. Izvirna zgodba vas bo popeljala v do zdaj neznane svetove, vas spodbudila k novim vprašanjem in raziskovanjem ameriških staroselcev na način, na katerega do zdaj verjetno še nikoli niste razmišljali na njih.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
