Na obisku pri rejniški družini Drev Bakirkaya: Več nas je, lepše je

A v tem domu ni bilo življenja, pravita zakonca, ki sta se skoraj poldrugo desetletje trudila, da bi hišo preplavil otroški vrvež. Ker svojih otrok nista mogla imeti, sta se odločila za rejništvo in pod svojo streho sprejela že sedem otrok, ki zaradi neustreznih razmer ne morejo ali niso mogli živeti v matičnih družinah.

Vrt in hiša sta danes polna otrok. In živali. Zunaj na trampolinu razposajeno skačejo trije otroci, v hiši pa brez konca in kraja kramljata najstnici Viktorija in Lea, ki se že lep čas nista videli, saj se je Lea po letu in pol v rejništvu lahko vrnila v matično družino. Mamico in atija, kot Melito in Kazima kličejo otroci, še vedno rada obišče, saj sta ji dala topel in varen dom, v katerem že četrto leto živita tudi bratec in sestrica Kristiano in Viktorija, ki sta na neki način postala tudi Lejina družina. Svoj nekdanji začasni dom pa rada obišče tudi zaradi psičke Mimi, s katero sta močno navezani. »Lea je k nam prišla kot četrti otrok, vedela sva, da bo pri nas krajši čas, saj se je njena mamica ves čas trudila, da bi se lahko vrnila domov. Takrat je imela deset let in bivanje pri nas ji je koristilo, saj je postala samozavestnejša in njena samopodoba se je izboljšala. Še vedno nas rada obišče, vedno smo jo veseli in v dobrih odnosih smo ostali tudi z njenimi starši. Pravzaprav se zelo trudiva, da imamo dobre odnose z vsemi starši. Otroci točno vedo, kdo je njihov oče, kdo mama, kdo jih je rodil. Midva pa sva rejniška ati in mami. Vedno jim poveva, da so bogati otroci, ker imajo dve mami in dva očeta,« pripoveduje Melita.

Manjkalo je življenje

Melita in Kazim sta se spoznala pred 30 leti na ljubljanski pošti, kamor je Kazim hodil telefonirat domačim in se zagledal v tamkajšnjo uslužbenko. Vabil jo je na kavo, a Melita ga je vedno znova zavračala: »Ves čas se je izgovarjala, da nima časa. In sem jo prosil, naj si vzame samo nekaj minut. Vztrajal sem tako dolgo, da je šla.« Tista kava je bila usodna in slovensko-turški par se je leta 1995 poročil. Na Dolenjskem sta si ustvarila prelep dom, v Ljubljani pa eno prvih restavracij z eksotičnimi jedmi – turško restavracijo Yildiz han.

Želela sta si ustvariti tudi družino, a otrok ni in ni bilo. Melita in Kazim sta se kar 15 let trudila, prestala štiri postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo in se na koncu odločila, da si bosta družino ustvarila po drugi poti. »Kazim je bil na začetku proti posvojitvi, saj se je bal, da ne bi mogel imeti rad otroka, ki ni njegov. To je vprašanje, ki se poraja številnim parom. Sama pa sem vedela, da če imam rada tuje otroke, bom imela rada tudi tistega, ki bo z nama živel. V naši hiši ni bilo nobenega življenja, vsak v svojem nadstropju sva gledala televizijo. Rekla sem, to pa ne, premlada sva, da bi živela tako življenje!« Odločila sta se, da poskusita s posvojitvijo, pridobila dokumentacijo in opravila tudi usposabljanje za bodoče posvojitelje. Toda v Sloveniji otrok za posvojitev skoraj ni. »Pogovarjala sva se, kaj bi naredila. Najprej sva razmišljala o posvojitvi in se na koncu odločila za rejništvo. In potem se je dom napolnil. Tamle je eden, tam drugi, tretji, četrti in še Lea je na obisku. Meni ni nič težko, saj so kot moji otroci. Več nas je, lepše je,« zadovoljno razlaga Kazim.

Hiša odprtih vrat

Ob neuspelih postopkih za posvojitev sta imela več stika z lokalnim centrom za socialno delo, kjer so jima povedali, da otrok za posvojitev res manjka, da pa otroci potrebujejo rejniške družine in da velja nekakšno nepisano pravilo, da imajo rejniki več možnosti za posvojitev otrok, ki so pri njih začasno nameščeni. »Ampak to se v praksi žal ne dogaja prav pogosto. Se je pa k nam zaradi težav doma spontano zatekel takrat 17-letni fant iz soseščine in tri mesece živel z nama. Danes je že odrasel, odselil se je k punci in oba nas redno obiskujeta- in tudi ko ima kakšne težave, se vedno oglasi, da malo predebatirava zadeve. Po tej izkušnji sva se s Kazimom odločila, da postaneva rejnika.« Pred skoraj štirimi leti sta v vikend rejništvo sprejela tri romske otroke, s katerimi sta takoj vzpostavila dober stik: »Viktorija je imela takrat devet let, Kristiano tri in pol, njuna sestrica pa 13 let. K nama so bili dodeljeni v 'vikend rejništvo', saj je bila njihova mamica ob koncih tedna na prestajanju zaporne kazni. Kiki (Kristiano) se je takoj dobro počutil in je bil pri nas že od začetka večji del tedna, malo pozneje pa tudi njegovi sestrici, saj so vse tri dodelili v polno rejništvo.« Mlajša otroka sta se takoj dobro vključila v nov dom, starejše dekle pa je pogrešalo svobodo in mesto. CSD je zanjo poiskal drugo možnost. Melita dekličin odhod še danes obžaluje: »To so bili najini prvi otroci, in ko je starejša sestrica odšla, mi je bilo blazno hudo. To sem dojela kot velik neuspeh, saj sem jo imela zelo rada. Žal mi je zanjo. Ta deklica je bistra in umetniško nadarjena, a nič nismo mogli storiti. Res sem trpela, počutila sem se nesposobno. Mi je pa bila to šola, da moram pri drugih otrocih vse bolj razumsko dojemati.« Viktorija in Kristiano pa sta se na nove razmere dobro navadila, in čeprav imata s svojimi starši občasne stike, je njun dom že skoraj četrto leto pri Meliti in Kazimu na Dolenjskem. Lepo sta se vpela v lokalno skupnost, ki drugačno družino Drev Bakirkaya sprejema z veliko naklonjenostjo. Obiskujeta bližnjo šolo in vrtec, deček igra nogomet, deklica pa je obiskovala plesni tečaj. Ko se jim je po odhodu starejše sestrice pri Meliti in Kazimu začasno pridružila še Lea, sta deklici vsaka s svojim kužkom obiskovali tudi pasjo šolo. Pri Drev Bakirkayevih hiša namreč ni le polna otrok, ampak tudi hišnih ljubljencev: papagaj, trije psi in še več muc.

Eni odhajajo, drugi prihajajo, tretji ostajajo

Ko se je Lea lahko vrnila k svoji družini, sta dobrosrčna Melita in Kazim v svoj dom začasno sprejela še dva otroka – bratca in sestrico. In to je že tretji začasni dom teh majhnih dveh otrok. Eden obiskuje še vrtec, deklica pa je čez teden v Mladinskem domu, kjer obiskuje šolo, čez vikend pa je v rejništvu na Dolenjskem: »Zdaj imamo še dva otroka, ki sta po spletu nesrečnih okoliščin zamenjala že dve rejniški družini ... Prišla sta res kot razvalini. Za njiju to ni preprosto. Tako menjavanje začasnih domov za otroke ne more biti dobro. Deček se je kar dobro prilagodil, deklica pa ima več težav. Ampak tako je, pri nas sta dobrodošla in trudimo se, da bi se čim bolje počutila. Je pa dejstvo, da to ni prav. Rejništvo je začasni ukrep, ki naj bi trajal do treh let. A v praksi ni tako, in to je po mojem mnenju narobe. Otrok potrebuje stabilen dom in družino. Kar se dogaja danes, ne more biti dobro za otroke. Tako kot ni dobro, da je otroka strah, kdaj bo moral nazaj k staršem, če so razmere neurejene. Naši otroci sicer niso imeli nikoli težav, ko so obiskovali svoje družine.« Otroci, ki morajo v rejništvo, prihajajo iz neurejenih družin in so v veliki stiski, zato potebujejo veliko nežnosti, topline in pogovora, nam zaupa Melita. In ne le otroci, da bi lahko dobro sodelovali z matično družino, se Melita trudi za dobre odnose tudi z matičnimi starši, ki jih otroci v rejništvu bolj ali manj redno obiskujejo.

Otrok polna hiša pa je spremenila tudi življenje zakoncev Drev Bakirkaya: »Najin partnerski odnos se je močno izboljšal. Včasih sva bila že kot pes in mačka, naveličana in odtujena, potem pa se je počasi počasi sestavil tudi najin odnos in zdaj lahko rečem, da smo res prava družina. S Kazimom se dopolnjujeva tako pri skrbi kot pri vzgoji otrok.« In kako doživljata prihode, odhode in nemalokrat posiljeno vzdrževanje stikov otrok z matičnimi družinami? »Hvala bogu nimamo otrok, pri katerih bi bilo doma res hudo in bi morali vseeno obiskovati starše. Sicer bi bilo veliko težje. Tako jemljeva vse skupaj čim bolj razumsko. Zavedava se, da imajo vsi ti otroci pri naju le začasen dom in da lahko kadarkoli odidejo v svoje matične družine. Čeprav si želiva, da bi Viktorija in Kiki ostala tukaj. To si blazno želiva. Vidiva ju tukaj. Želiva si, da bi ju lahko posvojila, a za zdaj nič ne kaže v to smer. Čeprav socialne delavke vedo, da je otrokom v reji pogosto bolje, kot jim bo kdaj doma, so postopki za odvzem starševskih pravic ali prezapleteni ali pa na sodišču ne gredo skozi in se za odvzem starševskih pravic raje ne odločajo.«

A vse skupaj bi bilo lahko za državo preprosteje in ceneje, če bi bilo rejništvo resnično le začasen ukrep. Če se namreč razmere v matičnih družinah, kjer so otroci ali njihov razvoj tako ogroženi, da morajo v rejništvo, v treh letih ne uredijo, bi morali otroke dodeliti v posvojitev k zanje najprimernejšemu paru in biološkim staršem odvzeti starševske pravico. A to je žal prej izjema kot pravilo. Sreča v nesreči je za otroke vsaj, kadar dobijo pri rejnikih res topel in ljubeč dom. Otroci pri Meliti in Kazimu ga imajo.

Slavka Brajović Hajdenkumer

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"