Letošnja svečana podelitev filmskih nagrad oskar je na koncu poskrbela za nerodno zmešnjavo, ko sta igralca Faye Dunaway in Warren Beatty za najboljši film najprej razglasila Deželo La La, nato se je izkazalo, da je zmagovalec v resnici film Moonlight.
Warren Beatty je pojasnil, da sta s Faye Dunaway napačno razglasila dobitnika nagrade za najboljši film, ker je v roke prejel napačno ovojnico, na kateri je pisalo "Emma Stone - Dežela La La". Beatty se je skušal znajti, na koncu pa je njegova sopodeljevalka film, za katerega je Emma Stone pred tem osvojila oskarja za najboljšo žensko vlogo, razglasil za najboljšega.
Po pisanju Los Angeles Timesa je vzrok zmede lahko v podvojenih ovojnicah z imeni nagrajencev, ki čakajo na podeljevalce na obeh straneh odra.
Valli Herman je lani za Los Angeles Times pokukala v ozadje podeljevanja prestižnih nagrad. Pojasnila je, da organizatorji vselej pripravijo dva seta ovojnic, v katerih so kartice z nagrajenci - deloma zaradi poteka samega šova, deloma zaradi varnosti, saj dvojnik zagotavlja možnost preverjanja, v primeru da bi prišlo do kakršnekoli težave.
Na vsaki strani odra podeljevalce čaka nekdo, ki jim mora, glede na nagrajevano kategorijo, predati pravo ovojnico z imenom nagrajenca. Tako polovica ovojnic ostane zaprtih in jih po naznanitvi vseh nagrajencev za nekaj časa shranijo na skrivni lokaciji. Po zaključku slovesnosti pa vse neuporabljene ovojnice in kartice z imeni zmagovalcev uničijo.
Poleg te neljube napake, ki je nekoliko pokvarila vzdušje na sicer prijetno izpeljani prireditvi, je zanimiv še en vidik med velikima 'tekmecema' za najbolj prestižnega oskarja. Da ga je nazadnje vendarle dobil film Moonlight, nekateri (čeravno zares gre za kvaliteten film, ki si oskarja povsem zasluži) to pripisujejo tudi holivudski politični korektnosti.
Oskarji prizemljili Deželo La La
Dežela La La je na letošnjih oskarjih prejela šest kipcev, tudi za režijo Damiena Chazellea, nagrado za najboljši film pa ji je speljal Moonlight, ki je skupno prejel tri oskarje. Filmska kritika in publicista Matic Majcen in Špela Barlič sta si bila edina, da je želela akademija z letošnjim izborom nagrajencev prizemljiti Chazelleov film.
Majcen meni, da so bili glasovalci Ameriške akademije filmskih umetnosti "tudi sami šokirani, ko so minuli mesec v roke dobili seznam nominirancev za oskarje in spoznali, kako dominantna je zavoljo njihovih glasov izpadla Dežela La La".
Kot je presodil za STA, so nato z glasovanjem za prejemnike kipcev "želeli nekoliko uravnotežiti to sliko, saj so tudi sami prišli do spoznanja, da si tako preračunljivo nostalgičen in eskapističen film pač ne zasluži, da bi ga uvrščali med največje hollywoodske dosežke vseh časov, kakršen je bil Titanik Jamesa Camerona, s prav tako 14 nominacijami".
"Ker je bila letošnja letina dokaj šibka, je bil namesto tega to idealen trenutek, da so v ospredje postavili afro-ameriške filmske ustvarjalce in igralce, ki se že dlje časa glasno borijo za bolj enakovredno obravnavo s strani dominantno belskega Hollywooda," je menil kritik.
Pravi trenutek za Moonlight!
Toliko bolj razveseljivo pa se mu zdi, da je priložnost izkoristil prav film Moonlight v režiji Barryja Jenkinsa, ki je prejel tudi oskarja za prirejen scenarij, Mahershala Ali pa se bo zapisal v zgodovino kot prvi muslimanski igralec, ki je prejel prestižno nagrado.
Majcen je poudaril, da se film Moonlight "dokaj konvencionalne pripovedi v žanru socialne drame z izrazito rasnim prizvenom loti na malce drugačen, bolj svež način - z izvrstno fotografijo, nezvezdniško igralsko zasedbo in predvsem z navdihnjeno uporabo klasične glasbe".
Zastavil pa si je vprašanje, "če ne bi akademija letos morala iti še korak dlje in za oskarja za najboljši film nominirati tudi nagrajeni dokumentarni film O.J. Simpson: Made in America, ki je tista prava mojstrovina letošnjega izbora in se za nameček še bolj prepričljivo kot Moonlight sooči s tematiko rasizma v ZDA".
"Noben dokumentarni film še ni bil nikoli nominiran za najboljši film, čeprav ne obstaja nobeno pravilo, ki bi akademiji tako potezo preprečevalo. Torej kljub temu, da so bili letošnji nagrajenci izredno dobro izbrani, si je akademija glede svoje žanrske pristranskosti vsekakor še pustila nekaj rezerv za prihodnje podelitve," je sklenil Majcen.
Po presoji filmske kritičarke in publicistke Špele Barlič je Dežela La La "gotovo sila všečen film, ki zna tako pritisniti na prave gumbe občinstva kot pihniti na nostalgično dušo filmskih kritikov, a bi ga sama težko ocenila za veliko mojstrovino, ki bi si zaslužila tako zajetno malho nominacij".
Prav se ji zdi, da ga je akademija "s končno razdelitvijo nagrad nekoliko prizemljila".
Letošnji odziv kot odziv na lanske kritike!
Opomnila je, da so oskarji vselej tudi nekoliko politična zadeva.
Zato je zmagoslavje filma Moonlight po njenih besedah mogoče razumeti "kot odziv na lanskoletne kritike glede 'rasne čistosti' oskarjev pa tudi kot odziv na trenutno splošno politično klimo v ZDA in kritičen upor, ki ga je v liberalno usmerjeni hollywoodski srenji sprožila izvolitev novega ameriškega predsednika".
Veseli jo, da je oskarja za glavno moško vlogo prejel Casey Affleck, ki je v drami Manchester by the Sea - toplo je pozdravila tudi nagrado za najboljši izvirni scenarij - "zagotovo odigral najboljšo vlogo svoje kariere in dokazal, da v tem poslu močno prekaša sicer nekoliko bolj izpostavljenega brata Bena Afflecka".
Na vprašanje, ali sta nagradi za Manchester by the Sea korak k temu, da se akademija začenja spogledovati z netipičnimi hollywoodskimi produkcijami, pa je Špela Barlič odgovorila, da v tem ne prepoznava "kakšne posebej močne simpatije akademije do netipičnih hollywoodskih (ali sploh nehollywoodskih) izdelkov".
Če bi bilo temu tako, bi morala po njenih besedah nagrado za najboljšo igralko prejeti Isabelle Huppert za svoj neverjeten prispevek v filmu Ona - "vlogo, ki je tako zagatna, da je ni hotela sprejeti nobena ameriška igralka". "To pa bi bila zares drzna poteza in močno sporočilo akademije, ampak, resnici na ljubo, me je presenetila že nominacija," je sklenila kritičarka.