Tale zapis bi moral imeti naslov S forenziki na terenu. Strašno adrenalinsko raziskovanje bo to, sem si predstavljala. A sem že ob prebiranju najrazličnejših člankov o forenziki v Sloveniji in drugje po svetu spoznala, da me je domišljija pošteno zanesla ter sem nevede postala žrtev efekta CSI.
Napihnjeno predstavo o preiskovanju zločinov so podžgale priljubljene televizijske nadaljevanke, ki pri prikazovanju dela forenzičnih strokovnjakov močno pretiravajo in tako pri gledalcih ustvarjajo zmotno mnenje ter prevelika pričakovanja.
Dr. Dorijan Keržan
Dr. Dorijan Keržan, novopečeni direktor slovenskega Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), je do teh vplivov izredno kritičen.
»Televizija in internet po mojem škodita, saj se po 15 minutah medmrežnega deskanja vsak okliče za strokovnjaka. V resnici delujemo povsem drugače, kot je to videti v nadaljevankah, ki so prilagojene popularni kulturi. Izraza forenzični preiskovalec pri nas ni. Naše delo se loči na dva segmenta. Izključno terenski del je ogled kraja dejanja, ki ga opravljajo posebej izurjeni in opremljeni kriminalistični tehniki. Ti iščejo sledi, jih zavarujejo, protokolirajo in pošljejo v naš laboratorij. Formalnopravno ogled opravlja preiskovalni sodnik, toda dejansko ga vodijo kriminalisti. V res težkih in obsežnih primerih pa na terenu sodelujejo tudi delavci laboratorija. Vsako leto opravimo okrog 50 do 60 ogledov. Večinoma so to požari, nekaj laboratorijev droge, kakšna tiskarna, kakšen umor. A tudi naš strokovnjak je na terenu podrejen vodji ogleda. Njegova naloga je samo korektno opraviti svoje delo, ni noben superjunak.«
Slovenski NFL je samostojna organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki preiskuje materialne sledi, nastale pri kaznivih dejanjih ali prekrških, ter podaja interpretacije rezultatov preiskav za policijo in pravosodne organe.
Dr. Keržan se pošali, da so resnični forenziki nekdaj pri televizijskih kvečjemu zavistno občudovali opremo, ki je sami seveda niso imeli, danes pa lahko pozabijo na zavist. Točno pred letom dni so se odprla vrata novega, težko pričakovanega NFL. Namesto 900 kvadratnih metrov jih imajo zdaj 4.500, posodobljeni pa so tudi delovni instrumenti.
In kaj to pomeni za zaposlene?
»Glede na prejšnje razmere je razlika neizmerna. Zdaj lahko vse tisto, česar smo bili sposobni že prej, dejansko uresničujemo. To je danes sodoben, vrhunsko opremljen forenzični laboratorij, več kot primerljiv s katerimkoli drugim forenzičnim laboratorijem v okviru EU. Prej so bile razmere za delo komaj zadovoljive. Veliko lažje na takšni površini in s takšno opremo tudi izpolnjujemo naša načela in vrednote: strokovnost, objektivnost, zanesljivost, odgovornost in sodelovanje.
V Poročilu o delu policije je zapisano, da so v NFL v letu 2015 opravili 47.052 vseh preiskav.
Teh je 22 vrst: splošne biološke preiskave – biološke sledi, morfološke preiskave las in živalskih dlak, preiskave humane DNK, preiskave tekstilnih vlaken in tekstilij, preiskave papilarnih linij, preiskave obuval, preiskave rokopisov, dokumentov in denarja, preiskave orožja – balistika, preiskave orodja – mehanske sledi, preiskave požarov in eksplozij, preiskave kolesnic, žarnic, stekla, zemlje, preiskave sledi z rok strelca, preiskave fotografij in videoposnetkov, preiskave premazov na predmetih, preiskave eksplozivov in eksplozij ter preiskave prepovedanih drog.
Se je s posodobitvijo laboratorija povečala tudi količina pregledanih materialov?
»Ne, količina ostaja približno enaka,« odgovarja dr. Keržan. »Je pa danes lažje organizirati delo; več je mest, kjer se to delo opravlja. Prej so zaposleni čakali v vrsti ali drug drugega metali z instrumentov in mikroskopov, zdaj pa opremo vsak izkoristi takrat, ko jo najbolj potrebuje.« Zanimiv je tudi nabor zaposlenih, saj za poklic forenzika ni posebne šole. »Seveda je potrebna določena predizobrazba, še najraje naravoslovna, ki je na oddelkih za biološke in kemijske preiskave nujna in jasno usmerjena. Toda vsak pride k nam kot nepopisan list – začne od začetka. Če ima še tako zveneč naziv, mora skozi sistem usposabljanja, ki pri posameznih smereh dela traja različno, od dveh do štirih let.«
NFL je razdeljen na pet oddelkov: Oddelek za fizikalne preiskave, Oddelek za kemijske preiskave, Oddelek za biološke preiskave, Oddelek za daktiloskopijo, Oddelek za preiskave dokumentov NAC/CNAC. Trenutno je edini laboratorij v Sloveniji, ki izvaja forenzične preiskave po akreditiranih postopkih. »Nekaterih stvari ne boste mogli videti, ker jih zaradi varnostnih razlogov ne pokažemo, pa tudi podatkov o posameznih primerih – čeprav starih – ne razglašamo naokrog. Vsako medijsko pogrevanje lahko, če ne drugega, odpre stare rane pri sorodnikih žrtev.«
Na terenu z Natašo Žener
Nataša Žener, vodja Oddelka za preiskave dokumentov NAC/CNAC, naju s fotografom končno odpelje na 'teren'.
Saj si 4.500 kvadratnih metrov prostorov to ime po mojem tudi zasluži. Na stenah širokega hodnika je dokumentirano nastajanje nove stavbe NFL. Na fotografijah vidimo, v kakšni hiški so se prej stiskali – dve pisarni so imeli celo v bivalnem zabojniku – tako ni težko verjeti njenim besedam, da so dejansko »eksperimentirali in čarali«. In ko je bila gradbena jama že izkopana, je šel leta 2011 izvajalec gradnje, SCT, v stečaj. Le bivšemu direktorju Francu Sabliču se lahko zahvalijo, da mu je s sposobnostjo in trmo uspelo obdržati sredstva ter objaviti nov javni razpis za graditelja.
Najprej je na vrsti Oddelek za biološke preiskave, ki na NFL opravi največ analiz.
Z vodjo dr. Katjo Drobnič se dobimo zunaj prostorov laboratorija, malo zaradi zaščite podatkov, največ pa zaradi nevarnosti kontaminacije. Z navdušenjem pripoveduje, da je letos 20-letnica forenzičnih preiskav DNK v Sloveniji, ki se je bodo z mednarodno delavnico spomnili prav tukaj. Torej Slovenci samo deset let zaostajamo za znanstvenikom Alecom Jeffreysom, ki je leta 1985 prvič izvedel analizo DNK ter z njo dokazal istovetnost migrantskega afriškega dečka. Po počitnicah v Afriki ga carinik namreč ni več spustil nazaj k materi, ki je začasno bivala v Angliji, češ da bi se lahko vrnil tudi kakšen njegov bratranec. Že leta 1986 pa je bil, prav tako v Angliji, z analizo DNK prvič v zgodovini obsojen morilec in posiljevalec dveh deklic, ki so ga ujeli z obveznim testiranjem DNK vseh prebivalcev razmeroma zaprte vaške skupnosti.
In kaj dr. Drobničeva meni o nekakšni sodobni favorizaciji analiz DNK pri raziskovanju zločinov?
»Res je stopnja individualizacije pri analizi DNK najvišja in je tudi edina analiza, ki je statistično ovrednotena. Vendar DNK-dokaz pomeni le, da smo s preiskavo DNK ugotovili, da biološka sled na kraju dejanja izvira od določenega osumljenca. Za potrditev njegove krivde so potrebni še drugi dokazi in njihova presoja. Vsi materialni dokazi so enako pomembni, a je DNK s svojo individualnostjo, preprostostjo, občutljivostjo in učinkovitostjo gotovo paradni konj – sploh glede možnosti in metod dela. V našem laboratoriju vsak teden z vzporednimi linijami analiziramo od 11 tisoč do 14 tisoč vzorcev. Razvijamo tudi nove metode, vsako leto pa kar štiri do pet novih metod uvedemo ali nadgradimo. Za ovrednotenje dokazov imamo štiri posebne biostatistične programe, kar je inovacija na tem področju.«
V biološkem laboratoriju imajo tudi evidenco preiskav DNK, v kateri so osebe, ki so v skladu z zakonom utemeljeno osumljene kaznivega dejanja ali obsojene. Evidenca pomaga tudi pri preprečevanju novih kaznivih dejanj. Z letom 2013 in novejšo zakonodajo so dobili tudi bazo pogrešanih oseb in neidentificiranih trupel. Po besedah dr. Drobničeve so njihovi izjemni rezultati predvsem zasluga požrtvovalnosti njihovih tehnikov in izvedencev – »vsi imamo ogromno nadur, manjka pa nam usposabljanja v tujini«.
Na kemijskem oddelku, ki ga vodi dr. Sonja Klemenc in v katerem najpogosteje preiskujejo droge, nismo napovedani in vanj samo pokukamo, potem pa potrkamo na bolj 'akcijski' Oddelek za fizikalne preiskave.
Vodja oddelka Gorazd Pezdir nam najprej pozira s primerjalnim mikroskopom za iskanje sledi z rok strelca in pokaže zbirko vlomljenih ključavnic, na katerih preiskujejo sledi različnih orodij. Nato se spustimo v kletne prostore, kjer na strelišču za nas simulirajo strelni poskus s pištolo. Z njim je mogoče ugotoviti, ali je bil iz te pištole izstreljen usodni naboj, kar imenujejo balistična identifikacija. Tukaj je tudi dvorana, ki spominja na prostorno avtomehanično delavnico, v katero lahko na podroben pregled pripeljejo različna vozila ali kak drug večji predmet.
»V primerih z večjo materialno škodo, kot so požari in eksplozije, gremo raje na teren, lahko pa stvari pripeljejo tudi k nam, kjer opravimo pregled v nadzorovanem okolju in z ustrezno opremo. Tudi za to imamo zdaj, kot vidite, v novi stavbi odlične razmere,« pojasni Pezdir.
Še več prostranih hodnikov, kjer povečave na stenskih fotografijah ilustrirajo naravo dela, in že smo na Oddelku za preiskave dokumentov NAC/CNAC (kratici za dva analitska centra, ki ju morajo imeti vse države uporabnice evra: za evrske bankovce in za kovance), ki ga vodi Ženerjeva. Po številu preiskav je v NFL ta oddelek na drugem mestu, poleg denarja pa preiskujejo vse vrste dokumentov, tiskovin in rokopisov. Na posebnih napravah pregledujejo zaščitne elemente v bankovcih in njihovo izdelavo ter dajejo operativne napotke kriminalistom na terenu, kaj naj pri ponaredkih iščejo. Klasifikacija v skupni bazi omogoča tudi sledenje ponarejenega denarja – kje v Evropi se začne pojavljati in kako se širi. Na leto najdejo okrog dva tisoč ponaredkov denarja, veliko ga izločijo že števne naprave v bankah.
Zanimivo je pobrskati po predalu s kupi vzorčnih originalnih potnih listov iz različnih držav. Z begunskim valom je nastopil tudi problem pravilne prepoznave uradnih listin, »ki so lahko tako drugačne od naših, da so videti ponarejene«, pravi Nataša Žener, zato včasih za en dokument porabijo veliko časa in se veliko mednarodno posvetujejo. Najbolj zanimivo si je seveda ogledati potni list ali bankovec pod fluorescenčno svetlobo, kjer zažarijo vse njegove podrobnosti, ali forenzično preiskavo rokopisa, ki se ti pred očmi spremeni v reliefnega, kot bi bil vpraskan v grob omet. Bankovec, ki si ga podrobno ogledamo, je očiten ponaredek, »nekateri ponarejevalci pa so tako spretni, da ne razumeš, zakaj raje ne ustvarjajo na pravi strani zakona«, se nasmeje Ženerjeva.
Nazadnje obiščemo Oddelek za daktiloskopijo, kjer proučujejo morfološke značilnosti papilarnih linij – po domače prstnih odtisov, ki so pri vsakem posamezniku edinstvene. Tako kot DNK so pogosto trden dokaz za prisotnost storilca na kraju zločina. Iskanje prstnih odtisov se v forenzičnem jeziku imenuje izzivanje latentnih sledi, iščejo pa jih na predmetih s kaznivih dejanj. Postopke izzivanja sledi izvajajo v posebnih klimatskih komorah, potem jih ustrezno zadokumentirajo in s pomočjo forenzičnega svetlobnega vira digitalno fotografirajo. Ob podpori sistema AFIS dnevno obdelajo približno 10 izzvanih sledi.
Vodja oddelka Gorazd Vidic nam pokaže vnos sledi v sistem AFIS – računalniško podprt sistem za identifikacijo prstnih odtisov. Pa tudi tukaj ne gre vse tako kot v televizijski nadaljevanki, ko se na računalniškem zaslonu kar takoj pojavi profil osumljenca. »Sistem AFIS prstne sledi s kraja zločina primerja z odtisi oseb v evidenci daktiloskopiranih oseb. Na podlagi matematičnega algoritma skladno razporejenih morfoloških značilnosti na sledi in odtisu izbere najbližje možne odtise osumljencev. Ni nujno, da je kdo izmed njih pravi. To lahko potrdi le vrhunsko usposobljen izvedenec za daktiloskopijo.«
V skladu z mednarodnimi pogodbami poteka tudi direktna izmenjava prstnih sledi in odtisov med sistemi AFIS različnih držav EU. Tako so identificirali že kar nekaj storilcev hujših kaznivih dejanj.
Za revijo Jana napisala Katarina Mahnič, fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču