Pri založbi Mladinska knjiga je v teh dneh izšel presunljiv roman Več kot brat avtorja Davida Diopa, knjiga o kateri boste razmišljali še dolgo potem, ko jo boste odložili na knjižno polico.
Prva svetovna vojna. Alfa Ndiaye skupaj z najboljšim prijateljem iz rodnega Senegala preživlja dneve vkopan v jarke, sredi bojnega polja, na strani francoskih bojnih sil. Ko prijatelja v bitki hudo ranijo, mu Ndiaye ne more izpolniti želje in ga odrešiti smrtnih muk. Ne more ubiti svojega brata, ubijanje je vendar greh, norost, ki jo odklanja … vse dokler prijatelj ne umre.
Zgodba dveh prijateljih, ki sta si več kot brata, na presunljiv način oriše vojno dogajanje francoskih bojnih sil in razgali vso krhkost človeških življenj, ki se v hipu lahko sesujejo v prah in končajo na bojnih poljih. Zgodba o tesnem prijateljstvu in njunem bridkem koncu, ki pretresa tudi še potem ko je že vse končano, a nujno prijateljstvo še vedno živi in kaže plemenitost odnosa dveh, ki sta si bila brata po srcu.
Odlomki iz knjige
Gospodična Francois, ena od številnih hčerk doktorja Francoisa, ki so bile vse v belem, me je pogledala tako, kot me pogledala Fary Thiam tistega večera, ko se je ob plameneči reki hotela z mano ljubiti. Gospodični Francois, ki je zelo lepo dekle, tako kot Fary, sem se nasmehnil. Gospodična Francois je modrooka. Gospodična Francois mi je na moj prvi nasmešek odgovorila z nasmeškom, njej pogled pa se je ob tem zadržal na sredinskem predelu mojega telesa. Gospodična Francois ni takšna kot doktor, njen oče. Bog mi je priča, kar razganja jo od življenja. Gospodična Francois mi je s svojimi ostrogledimi modrimi očmi dala vedeti, da se ji zdim lep, od nog do glave.
Toda če bi bil Mademba Diop, ki mi je bil več kot brat, še živ, bi mi rekel: "Ne, lažeš, ni ti rekla, da si lep. Gospodična Francois ti ni rekla, da si te želi! Lažeš, nič od tega ni res, saj ne znaš francosko." A meni ni treba znati francosko, da bi razumel govorico oči gospodične Franocis. Bog mi je priča, vem, da sem lep, to mi govorijo vse oči, pa najsi so črne ali modre, moške ali ženske. To so mi govorile oči Fray Thiam, pa tudi oči vseh drugih žensk v Gandiolu, ne glede na njihovo starost. Oči mojih prijateljev, tako deklet kot fantov, so mi govorile vselej, kadar sem pred rokoborko skoraj gol stal na peščenem prizorišču. Celo oči suhljatega in šibkega Madembe Diopa, ki mi je bil več kot brat, si ob mojih rokoborskih dvobojih niso mogle kaj, da mi ne bi govorile, da sem najlepši.
Tretje kar sem narisal doktorju Francoisu, je bilo mojih sedem rok. Narisal sem jih zato, da bi jih spet videl takšne, kakršne so bile v resnici, kakršne so bile takrat, ko sem si jih odrezal. Neznansko sem bil radoveden, kako jih bodo svetloba in senca, papir in mina mojega svinčnika oživili, in ali bodo pred mojimi očmi znova oživele, tako kot mamina in Madembova glava. Rezultat je presegel vsa pričakovanja. Bog mi je priča, ko sem jih narisal, so bile videti, kot da so le hip prej podmazale, nabile in sprožile puško, ki so jo držale, preden jih je moja mačeta ločila od podlakti usmrčencev na nikogaršnji zemlji. Narisal sem jih drugo od drugi na velik bel list, ki mi ga je dala gospodična Francois. Nadvse skrbno sem eno po eno narisal kocine na njihovih hrbtiščih, njihove črne nohte, bolj ali manj uspele reze njihovih zapestij.
Bil sem zadovoljen sam s sabo. Povedati moram, da tedaj svojih sedmih rok nisem več imel. Zdelo se mi je pametneje, da se jih znebim. In potem je doktor Franocis začel temeljito izpirati vojne grdobije iz notranjščine moje glave. Mojih sedem rok je upodabljajo bes, maščevalnost, blaznost vojne.
O avtorju
David Diop bil eden najbolj obetavnih francoskih zahodnoafriških pesnikov, znan po svojem prispevku k literarnemu gibanju N gritude. Njegova dela odražajo njegovo sovraštvo do kolonialnih vladarjev in dajejo upanje, da bo Afrika nekoč neodvisna. Diop je rojen v Bordeauxu v Franciji, oče je bil Senegalec in mama Kamerunka. Osnovno šolo je naredil v Senegalu, pesmi pa je začel pisati že zelo zgodaj. Njegov roman Več kot brat govori o vojni blaznosti in absurdnosti, prikazani skozi oči enega od številnih kolonialnih vojakov, ki so se borili v prvi svetovni vojni, odstira pozabljeno poglavje evropske zgodovine – udeležbo afriških vojakov v bojih v Evropi. Zanj je med drugim prejel Goncourtovo nagrado dijakov in Goncourtovo nagrado Slovenije.
