Najlepša evropska gledališča

Gledališče Manoel, Malta

Gledališče Manoel, ki je v središču Valette, je eno izmed najstarejših še delujočih evropskih gledališč, zgrajeno leta 1731. Čeprav je med drugo svetovno vojno služilo kot zaklonišče, je ostalo nepoškodovano. To čudovito ovalno štirinadstropno gledališče s 632 sedeži je pravi baročni biser. Pečat mu dajejo pozlačeni leseni balkoni, turkizno modra kupola in odlična akustika. V tamkajšnjem muzeju si lahko ogledate stare gledališke kostume in prvotne programe, natisnjene na svilo. Turistični ogled traja približno 30 minut, predstave pa so na voljo v angleškem in malteškem jeziku. V oktobru gledališče Manoel gosti mlade dunajske filharmonike.

Francoska komedija (la Comédie française), Pariz

Znamenita pariška gledališka hiša Francoska komedija je eno izmed redkih francoskih državnih gledališč in edino, ki ima svojo skupino igralcev. Ti so se izšolali na najbolj prestižnih francoskih igralskih šolah. Nekoč se je to veličastno gledališče s 1.100 sedeži imenovalo Molierjev dvorec, po Molierju, ki je tu predstavljal svoja dela. In na odru tudi umrl. V slavni rdeče-zlati koncertni dvorani Salle Richelieu z mogočnim lestencem si lahko ogledate moderne in klasične tragedije in komedije. Uro pred predstavo razprodajajo slabše sedeže po zgolj 5 evrov, a morate biti tam med prvimi.

Odeon Heroda Atiškega, Atene

Veličastno polkrožno kamnito gledališče na jugozahodnem pobočju atenske akropole v Grčiji je bilo zgrajeno že davnega leta 161 pr. n.št. Na 32 strmih stopnicah je lahko sprejelo kar 5000 gledalcev, a so ga dobrih 400 let po izgradnji uničili Heruli. Gledališče je ponovno oživelo po obnovitvi leta 1953. Od takrat so tam gostovala znana imena, kot so Luciano Pavarotti, Sting, Andrea Bocelli, Placido Domingo, Jose Carreras, Bolšoj teater, Liza Minnelli, Diana Ross, Goran Bregović in številni drugi. Odeon Heroda Atiškega je sicer glavno prizorišče Atenskega festivala, ki se odvija vsako leto med majem in septembrom.

Gledališče Minack, Cornwall, Velika Britanija

Gledališče na prostem Minack, ki je na skrajnem repu jugozahoda Velike Britanije, velja za eno najbolj fascinantnih gledališč na svetu. Obiskovalec gledališča, vklesanega v granitni klif in prepletenega z eksotičnimi vrtovi, ima osupljiv razgled na valove atlantskega oceana in na čudovit bližnji peščen zaliv Portcurno. Idejo za izgradnjo gledališča je leta 1931 dobila Rowena Cade, ki je živela v hiši Minack nad klifom. Leto dni pozneje je bila tam že prva predstava. Prizorišče si lahko ogledate vse leto, predstave (večinoma drame, muzikale in opere) pa med majem in septembrom.

Royal Albert Hall, London

Že na zunaj čudovita ovalna koncertna londonska dvorana Royal Albert Hall velja za eno najbolj dragocenih, veličastnih in prepoznavnih britanskih zgradb, v njej je prostora za kar 5.272 gledalcev. Od leta 1871, ko jo je odprla kraljica Viktorija, gosti najprestižnejše umetnike z vsega sveta. Tu se že 75 let zapored odvija osemtedenski poletni festival koncertov klasične glasbe (t. i. Proms) pa številni drugi koncerti, konference, plesi, opera, balet, filmske in cirkuške predstave ter celo športne tekme. Če boste kdaj v Londonu, je ogled notranjosti obvezna postojanka. Prevzela vas bo s svojo prostornostjo, čudovitimi balkoni in značilnimi visečimi akustičnimi izolatorji v obliki diskov, ki so med predstavami obarvani vijoličasto.

Palau de la Música Catalana, Barcelona

Katalonska glasbena palača, pod katero se je leta 1908 podpisal arhitekt Lluis Domenech i Montaner (in ne Gavdi), je vredna ogleda, četudi ne obiščete koncerta v njej. Razkošno pročelje z mozaičnimi stebri skriva prečudovito notranjost! Obiskovalce najbolj prevzamejo kupolast vitražni strop v mavričnih barvah in vitražna okna, skozi katere v dvorano vstopa sončna svetloba. Dih jemajočo kupolo obdaja 40 angelov. Palača, sicer razglašena za kulturno dediščino, je bila obnovljena in razširjena leta 1989, in velja za eno najpomembnejših gledališč na svetu. V njej so nastopila svetovno znana dirigentska imena, kot so Carlo Maria Giulini, Yuri Temirkanov, Colin Davis in Riccardo Muti.

Besedilo: Sanja Macur // Fotografije: Shutterstock