»Biti poročen z nekom, ki ima mejno osebnostno motnjo, je tako, kot bi v nekem trenutku živeli v nebesih, v naslednjem pa pristali v peklu. Razpoloženja moje žene nihajo iz minute v minuto. Da bi ji ustregel, ves čas hodim po prstih in se tako poskušam izogniti prepiru, ker po njenem govorim prekmalu, prehitro, z napačnim tonom ali napačno izrazno mimiko. Name se razjezi celo takrat, ko storim natančno to, kar me prosi.«
Resničnih zgodb ljudi, ki so odkrili, da ima njihov bližnji mejno osebnostno motnjo, je nebroj. Številne od njih so svoje mesto našle tudi v knjigi Ne stopajte več po prstih, ki je bila prvič natisnjena leta 1998 in je bila do danes prodana že v vsaj pol mijona izvodih.
Povsem običajni, le da ...
To, kar je pri mejno osebnostni motnji najbolj zanimivo, je, da gre dejansko za povsem običajne ljudi, ki občutijo ista čustva in počnejo podobne stvari kot ostali ljudje, le da vse to počnejo bolj intenzivno. Njihova čustva so tako neprimerno bolj burna, njihovo vedenje pa bolj ekstremno, nepredvidljivo in zmedeno.
Za večino ljudi z mejno osebnostno motnjo so značilni močan (in včasih iracionalni) strah pred tem, da bi jih bližnji zapustili, v odnosih neprestano nihajo med ekstremno idealizacijo in razvrednotenjem, njihova sampodoba je nestabilna, rado trpijo za disociativnimi sintomi, kronično pa jih mučijo tudi občutki praznine. Nekateri ljudje z mejno osebnostno motnjo nato skušajo zapolniti to praznino (in ustvariti svojo identiteto) z impulzivnim obnašanjem. Tako se nekateri prenajedajo, drugi prekomerno trošijo, zlorabljajo droge in alkohol, se vdajajo lahkomiselni vožnji ali pa so nekritično spolno aktivni.
Lahko pa je tudi še huje, saj so ti posamezniki neredko tudi samomorilno in samopoškodbeno naravnani, po nekaterih podatkih naj bi tako kar 8 do 10 odstotkov vseh ljudi s to motnjo storilo samomor.
Medtem ko običajni ljudje takrat, ko se počutijo slabo, storijo kaj, da bi se počutili bolje in s stanjem svojega razpoloženja ne obremenjujejo po nepotrebnem drugih, pa imajo ljudje z osebnostno motnjo s tem velike težave. Njihovo razpoloženje lahko vidno zaniha od intenzivne jeze do depresije, od depresije do razdražljivosti ter od razdražljivosti do tesnobnosti, ljudi v njihovi bližini pa ta njihova nepredvidljivost močno ižčrpa.
Vse našteto se seveda ne pojavlja pri vseh osebah z mejno osebnostno motnjo. In da bi bile stvari še bolj zapletene, se nekatere naštete značilnosti znatno prekrivajo z drugimi duševnimi motnjami. Zato vam svetujemo, da diagnosticiranje sebe ali drugih z mejno motnjo prepustite raje strokovnjakom.
Kot majhni otroci v odraslem telesu!
Če pa bi vseeno radi razumeli mejno vedenje, morate vstopiti v njihov svet in si pogledati stvari skozi njihove oči. Njihovo podzavestno sklepanje je namreč zelo drugačno od vašega. Za mnoge mejne odrasle bi lahko rekli celo, da je njihov pogled na svet zelo podoben otroškemu.
- »Ko si moja dveletna hčerka kaj zaželi, mora imeti to takoj. Ko nakupujem jaz, si ne morem ničesar odreči in zato nakupujem, četudi sem zadolžena. Otrokoma največ pomeni varnost. Zame varnost pomeni to, da sem takšna, kot od mene pričakujejo drugi, ker se bojim, da bi me drugače zavrnili. Notranjost ostane prikrita – tudi meni. Vendar se za mojo masko prijaznosti skriva jezen, prestrašen majhen otrok. Moj mož želi od mene, da bi majhni poškodovani deklici znotraj mene določila prioritete. Pravi mi: Ko sem jaz jezen nate, poskušam biti vseeno dovolj razume, da se pogovarjam s teboj. Takšnega odziva od dveletne deklice ne bi pričakovali, zato tudi od mene tega ne zahtevajte. Ne gre za to, da tega nočem narediti, preprosto ne zmorem.«
Vendar pa pozor: če boste nekomu z mejno osebnostno motnjo rekli, da se včasih obnaša kot otrok, ste si lahko gotovi, da bodo užaljeni in vas bodo morda zavrnili, da ste pokroviteljski.
Če že živite z nekom, ki ima mejno osebnostno motnjo, verjetno veste, kako drugačen je ta odnos od drugih odnosov v vašem življenju. Nekateri družinski člani ljudi z mejno motnjo so življenje z njimi opisali tudi takole:
- »Življenje z mejno osebnostjo je, kot bi živel v parnem loncu s tankimi stenami in pokvarjenim zaščitnim ventilom.«
- »Življenje z mejno osenostjo je, kot bi živel v stalnem nesmislu. To je navidez neskončna množica protislovij.«
- »Počutim se, kot da bi se vrtel v bobnu pralnega stroja. Svet se vrti naokoli in nimam pojma, kje je zgoraj, kje spodaj in kje ob strani.«
Izstopite iz tega vrtiljaka!
Ker je življenje z mejnimi osebnostmi nadvse naporno za njihove bližnje, partnerje in prijatelje, si ti seveda želijo, da bi se spremenili. In s tem ni nič narobe. Žal se to ne more zgoditi, če se za to ne odločijo ljudje z motnjo sami in le težko jim bo to uspelo brez pomoči strokovnjakov. Vse, kar lahko bližnji, partnerji in prijatelji mejnih osebnosti storijo, je, da dejanja mejnih osebnosti prenehajo jemati osebno in spremenijo predvsem sami sebe.
Avtorja knjige na tem mestu še predlagata ljudem, ki živijo z mejnimi osebnostmi, da enkrat za vselej prenehajo prevzemati odgovornost za dejanja njim ljubim ljudem z mejno motnjo in naj v njihovih življenjih raje postanejo nekakšni 'svetilniki'.
- »Zamislite si svetilnik. S svojimi utripajočimi lučmi stoji na obali in varno vodi ladje v pristanišče. Svetilnik ne more izkoreniniti samega sebe, zabresti v morje, zagrabiti ladje za krmilo in reči: 'Poslušaj, ti norica! Če boš še naprej plula po tej poti, se boš razbila na čereh!' Ne. Ladja je sama odgovorna za svojo usodo. Lahko se odloči, da se bo pustila voditi svetilniku. Ali pa gre po svoje. Svetilnik ni odgovoren za odločitev ladje. Vse, kar lahko stori, je, da je tako dober svetilnik, kot je lahko.«
Če bi radi izvedeli več o mejni osebnostni motnji ter se naučili postavljati meje, bolj učinkovito komunicirati z njimi in se izurili v številnih drugih veščinah, ki vam bodo pomagale, da boste izboljšali vajin odnos in izstopili iz čustvenih viharjev, si ob priliki v roke vzemite knjigo Ne stopajte več po prstih, ki je že izšla pri založbi Chiara.
Priporočamo!
Končno! Super! Preberite!
Paul T. Mason, MS in Randi Kreger: Ne stopajte več po prstih!
Ste vedeli, da je mejna osebnostna motnja najbolj razširjena osebnostna motnja na svetu? Podatki kažejo, da motnja prizadane od 1 do 3 % ljudi v splošni populaciji? Osebe z mejno osebnostno motnjo so s svojimi čustvenimi nihanji, impulzivnimi izbruhi, samopoškodbenimi dejanji in stalno spreminjajočimi se zahtevami in željami velik izziv za svoje bližnje, prijatelje in delovno okolje, pa tudi širše družbeno okolje.
Knjiga Ne stopajte več po prstih vam bo pomagala, da boste lažje razumeli vašega bližnjega in sebe. Naučili se boste postaviti zase in uveljaviti svoje potrebe, zmanjšali konflikte in prepire ter zaščitili sebe in druge pred težavnim vedenjem vašega bližnjega.
Še osebno priporočilo:
- »Tudi, če še niste slišali za mejno osebnostno motnjo, pa se vam zdi, da odnos z vašim bližnjim poteka kot na vlakcu smrti ali pa da vodi v naporen, nezdrav in nehvaležen življenjski slog, vseeno vzemite knjigo v roke. Nedvomno boste presenečeni in doživeli veliko trenutkov: 'A, to je to! Sedaj pa razumem!' Morda pa boste 'samo' izvedeli nekaj novega o delovanju ljudi in medčloveških odnosov ali pa prevzeli košček razmišljanja ali tehniko, ki bi prišla prav tudi vam.« - izr. prof. dr. Mojca Z. Drnovšek