V grški mitologiji je bil Narcis prelep mladenič, ki so ga ljudje občudovali in ljubili, on pa je njihovo ljubezen zavračal.
Predstavljal je dušo, ki mora spoznati svojo minljivost, da bi lahko pridobila zavest o sebi. Danes se zdi, da je narcistična osebnostna motnja precej pogosta, odnos s takšno osebo pa je še posebej težaven. O tem, kakšni ljudje so narcisistični moški in kako imeti z njimi odnos, smo se pogovarjali s Katarino K. Valentini, integrativno-relacijsko psihoterapevtko z mednarodnim certifikatom iz integrativne relacijske terapije.
Valentinijeva se je izobraževala in izpopolnjevala tudi v Veliki Britaniji, Italiji in Španiji, marca pa bo izšla njena knjiga Moj narcisek in jaz. Kako najti srečo, v kateri obravnava več vidikov narcisističnih moških in odnosov z njimi. V svoji psihoterapevtski praksi je veliko delala z ženskami, ki so v odnosu z narcisi, zato se je tudi odločila napisati knjigo. V svoji praksi se veliko ukvarja predvsem z narcisističnimi, borderline in depresivnimi osebnostnimi motnjami ter toksičnimi soodvisnimi odnosi, obravnava pa tudi druge psihološke težave.
Kakšen človek je narcis?
Najlažje bi ga opisali kot človeka, ki je prepričan o svoji pomembnosti in ki mora biti vedno v središču pozornosti. Verjame, da je najlepši, najboljši, najpametnejši, fenomenalen ljubimec, popoln partner. Prepričan je, da se vse, česar se dotakne, spremeni v zlato.
“Dejansko verjame, da je poseben in upravičen do vsega, kar si njegovo srce poželi. Če narcis nekaj želi, mora to dobiti takoj, brez dodatnih vprašanj. Ker je tako zelo edinstven, ga lahko razume le kakšna druga zelo pomembna oseba, običajni smrtniki si niti ne moremo predstavljati, kako je biti v teh čevljih,” razloži Valentinijeva. In dodaja, da ti ljudje resnično verjamejo, da se svet vrti okoli njih in da se jim morajo vsi klanjati, jih spoštovati in občudovati. Velik poudarek dajejo materialnim dobrinam, se bahajo s svojim premoženjem, dosežki in poznanstvi z ljudmi na visokih položajih.
“Seveda v vsem, o čemer govorijo, pretiravajo in zadeve napihujejo. Z drugimi ljudmi vstopajo v odnose izključno zato, da bi jih izkoristili za doseganje svojih ciljev. So mojstri manipulacije. V medosebnih odnosih so na začetku čudoviti in pozorni, ko pa se jim čustveno približaš, postanejo hladni, distancirani in nezaupljivi. Narcisi nikogar ne pustijo zares blizu, ker se pod njihovo grandiozno masko, ki jo nosijo v javnosti, skriva izjemno slaba samopodoba.”
Narcisi zavidajo drugim ljudem in so hkrati prepričani, da jim oni zavidajo. So zelo ošabni, arogantni in ne prenesejo kritike. Svoje partnerje najprej idealizirajo, ob najmanjši napaki pa jih kritizirajo in zavržejo. Da bi nahranili svoj lastni ego, znajo biti žaljivi in ponižujoči. “Na podlagi klinične definicije naj bi bili popolnoma brez empatije, ampak po mojem mnenju to ne more držati, kajti če so brez empatije, kako lahko potem prepoznajo in razumejo čustvene potrebe partnerjev in jih vrtijo okoli prsta. Morda je njihova empatija res bolj intelektualna in samoreferenčna, jo pa vseeno imajo,” je prepričana Valentinijeva.
Med narcisi bi našteli več moških kot žensk, a tudi ženske nikakor niso imune za narcizem. Ko govorimo o klinični definiciji, so si moški in ženski narcisi med seboj precej podobni, le da so pri ženskah nekatere lastnosti bolj poudarjene kot pri moških. Pri narcisističnih ženskah je bistveno bolj poudarjena potreba po občudovanju, zato veliko pozornost posvečajo zunanjemu videzu, in ne toliko materialnim dobrinam.
Ženske so tudi bolj manipulativne kot moški in uživajo, ko se spravijo na drugo žensko ali ko zanetijo spor med svojimi prijateljicami. Tako kot moški sadistično uživajo v tem, ko drugi trpijo, predvsem ženske. So izjemno tekmovalne in morajo biti v središču pozornosti. V odnosih z moškimi uporabljajo vse svoje čare, da bi dosegle svoje cilje, in pogosto igrajo vlogo žrtve.
“Za ženske narcise je tudi značilno, da nikoli ne prerastejo svoje otroške faze, tako da se pogosto obnašajo kot ’tista zlobna popularna dekleta’ v srednji šoli. Narcisistične ženske so tudi veliko bolj maščevalne kot moški in izkoriščajo svoje otroke za uresničitev lastnih ambicij in fantazij. Medtem ko moški narcis kaznuje svojo partnerico predvsem s tem, da se umakne, se ženska narcisa zateka k bolj perfidnim strategijam, je maščevalna, odteguje spolnost, spletkari in podobno. Kadar moški narcis doživi kritiko ali ga kdo ne občuduje, se bo preprosto umaknil in si poiskal drugo žrtev oziroma drug vir narcisističnega goriva. V istem položaju bo ženska naredila dramo, doživela histerični izpad in izsilila narcisistično gorivo,” pravi Valentinijeva.
Odnos z narcisom
Ker so narcisi zelo karizmatične, družabne in zabavne osebe, so odnosi z njimi barviti in razburljivi. Znajo biti odlični sogovorniki, so izobraženi in razgledani, omikani in vljudni, pravi džentelmeni. Znajo očarati v trenutku. Zdi se, da živijo zelo glamurozno življenje.
“Vse to na površini drži. Ko pa si enkrat v partnerskem odnosu z narcisom, je slika nekoliko drugačna. Partnerski oz. intimni odnosi z narcisističnimi osebami so zelo naporni, pogosto toksični in soodvisni. Težko je biti v odnosu z nekom, ki ne prenese prave bližine, ki resnično ne zmore biti v pristnem intimnem odnosu in stalno nosi masko. Z narcisom nikoli ne veš, pri čem si in kaj te čaka za ovinkom. Niti ne moreš biti prepričan, ali imaš opravka s pristnim jazom ali z masko. Narcisi običajno v odnosih samo jemljejo in zelo malo dajejo, razen če to ustreza njihovim interesom in jih kaže v lepi luči. So nezanesljivi partnerji. V odnosu so vedno oni na prvem mestu. Vse, kar šteje, so njihove želje, potrebe in zahteve,” pravi Katarina K. Valentini, ki se je, ravno iz izkušenj z obravnavo oseb, ki so v razmerju z narcisi, odločila o tem napisati knjigo.
Narcisu namreč partnerji zagotavljajo narcisistično gorivo – torej zrcaljenje, hvalo, spoštovanje, brezpogojno ljubezen. Partnerjeve želje in potrebe so nepomembne in pogosto prezrte. “Ko si v odnosu z narcisistično osebo, imaš nemalokrat občutek, da si v odnosu sam in da te partner nikoli ne sliši in te stalno izkorišča na tak ali drugačen način. Bolj se jim čustveno približamo, bolj se umikajo. Če naš partner kaže znake, ki so opisani zgoraj, smo v narcisističnem odnosu. Drug pomemben znak, ki ga pogosto spregledamo, pa je, kako mi reagiramo v takem odnosu. Narcisi velikokrat iz nas potegnejo najslabše, izzovejo v nas reakcije, za katere sploh nismo mislili, da smo jih sposobni, in se jih sramujemo. Ko se enkrat z narcisom iz ljubečega odnosa spustimo po spirali sovraštva in obupa, sami sebe skoraj ne prepoznamo več.”
Narisi so šarmantne osebe, dokler jim ne pridemo preveč blizu in od njih ne zahtevamo vzajemnosti v odnosu. Odnos z njimi je soodvisen. Z njimi se običajno zapletejo empatične osebe, osebe z mejno osebnostno strukturo in narcisistične osebe. Za empatične osebe je značilno, da želijo ustreči vsem glede vsega, zato so idealni partnerji za narcisa. Problem nastane, ko zahtevajo karkoli v zameno, tudi če si želijo samo to, da bi jih narcis objel ali držal za roko, ko so žalostne. Pri mejni osebnostni strukturi je skupna značilnost predvsem to, da imata tako borderline kot narcis zelo negativno samopodobo in izjemen strah pred zapustitvijo.
Zato drug drugega stalno provocirata, da vidita, pri čem sta, in ali bo partner ostal ali odšel. Če sta v odnosu dva narcisa, je na začetku vse lepo in prav. Ujameta se v življenjskem slogu, oba sta zelo pomembna, upravičena do vsega, drug drugemu krepita občutek pomembnosti in sijeta skupaj, nihče ne koplje po starih ranah, živita za užitek. Dokler enemu narcisu ne prekipi, ker se vse vrti okoli drugega partnerja, sami pa so prezrti v vseh pogledih.
Zakaj si izberemo narcisa?
Takšnega partnerja si izberemo, ker ima vse tiste lastnosti, ki jih sami nimamo, in jih prek njega zadovoljujemo. Druga možnost je, da narcisi v nas zbujajo stare vzorce, neizpolnjene relacijske potrebe, stare rane.
“Čeprav je to boleče, je še vedno domače in nam daje občutek predvidljivosti, identitete, koherentnosti in stabilnosti. V takih situacijah se znajdemo, imamo z njimi izkušnje, čeprav so neprijetne. Vztrajamo v odnosu, ker poskušamo na nezavedni ravni izpolniti relacijske potrebe pri sebi ali pa pri narcisu začutimo isto bolečino in jo poskušamo odpraviti. Tako bi posredno rešili tudi sebe. Lahko se tudi zgodi, da poskušamo na zavedni pomagati narcisu, na nezavedni ravni pa rešujemo nekoga, na katerega nas narcis spominja.”
Na primer, če je bil naš oče alkoholik, si najdemo partnerja, ki je prav tako alkoholik. Ker očeta kot otrok nismo mogli rešiti, zdaj kot odrasla oseba vztrajamo pri partnerju, ki je alkoholik, ker mislimo, da lahko rešimo njega, posledično na nezavedni ravni pa tudi svojega očeta.
Nemogoče je imeti funkcionalen odnos z malignim narcisom (ti so najbolj izkoriščevalski, najbolj podli, zlobni, uživajo v tem, ko te maltretirajo), zato je najbolje, da pobegnemo čim prej in čim dlje stran. Z drugimi ni nemogoče imeti funkcionalnega odnosa, je pa res, da je treba vložiti ogromno truda in potrpljenja, pa še vztrajni moramo biti. Vse delo mora opraviti partner, narcisi samo so. Najtežje je verjetno sprejeti, da od narcisa ne smemo ničesar pričakovati.
Če želimo biti v uspešnem odnosu z narcisom, moramo najprej pri sebi odpraviti skriptna prepričanja in vzorce, razumeti, zakaj smo se sploh zataknili na narcisu, šele potem je mogoče imeti funkcionalen odnos z njim. Ko odpravimo svoja skriptna prepričanja, prenehamo v narcisu sprožati njegova skriptna prepričanja in vzorce.
Narcisa moramo sprejeti takšnega, kot je. Nima smisla, da ga poskušamo spremeniti, ker se bomo samo z glavo zaletavali v zid. Če se bomo spremenili mi, se bo neizogibno do določene mere spremenil tudi narcis, saj izstopimo iz toksičnega soodvisnega odnosa. Sami pri sebi moramo razčistiti stvari in narediti bilanco. “Po mojih izkušnjah sicer večina partnerjev, ki predela svoje skriptne vzorce, ne čuti več potrebe po odnosu z narcisom, ker je preprosto prenaporno. Če pa je narcis ljubezen vašega življenja in ste se pripravljeni marsičemu odreči, da ste v odnosu 10 odstotkov časa nepopisno srečni, je tak odnos mogoče izpeljati,” pravi Valentinijeva.
“Če znamo sebe regulirati do te mere, da nas narcis ne spravlja več iz tira, da ne čutimo potrebe, da drezamo v njegove rane in znamo iz odnosa potegniti samo pozitivne stvari, so taki odnosi lahko zelo lepi in srečni. Na kratko, v odnosu z narcisom moramo biti sami sebi dovolj, potem naj nam pa narcis življenje samo še popestri in obarva. To je najboljši recept.«
Je možno narcisa 'ozdraviti'?
»Težko je govoriti na pamet in odgovoriti, ali je narcise mogoče ozdraviti. Vse je odvisno od posameznika in njegove specifične situacije, zato ne morem posploševati. Poleg tega je mogoče govoriti samo o obravnavi patološkega, toksičnega narcizma. Obstaja namreč tudi pojem zdravega narcizma, ki ga je zagotovo vredno spodbujati. Nedvomno jih je moč ozdraviti, če se sami odločijo, da si željo spremembo. Na silo ne gre nič. To sicer ne pomeni, da bodo postali popolnoma drugačne osebe. Bodo pa znali bolje regulirati svoje škodljive vzorce, in nekatere celo odpravili,« odgovarja Valentinijeva.
Večino motenj je možno ozdraviti, če sta prisotni volja in motivacija za to. Narcisi pa se večinoma za to ne odločijo, saj so prepričani, da z njimi ni nič narobe, problem pa je vedno v drugih ljudeh. »Narcisi so takšni, kot so. Globoko v sebi so negotovi, nesamozavestni, plašni triletniki, ki niso presegli svoje trmaste in vsemogočne faze pri starosti 2-3 let. Imajo svoj temperament in karakter kot mi vsi. Temperament narcisov bomo težko spremenili, lahko pa reguliramo njihovo vedenje in čustvovanje v medosebnih odnosih. Za terapijo in spremembe pri sebi se odločijo, ko se jim zgodi nekaj dramatičnega in prelomnega v življenju, nad čimer nimajo nadzora – ali resno zbolijo, jih zapusti partner, jim kdo umre ali pa naletijo na hude težave v službi ali medosebnih odnosih, ampak situacija gotovo ni brezupna.«
Vsak izmed nas ima svojo zgodovino in je z razlogom tak, kot je. Načeloma bi morali vsi na terapijo, ker imamo vsi kakšen nezdrav vzorec, ki nas omejuje. Katarina K. Valentini kot integrativna-relacijska terapevtka daje velik pomen ''transformativni'' moči terapevtskega odnosa, ne verjame v diagnoze kot nekaj nespremenljivega, uporablja jih zgolj kot orodje za to, da pojasni vedenje in čustvovanje. »Če gre narcis na terapijo, super, bo vsaj spremenil kakšno stvar pri sebi, oziroma omejil škodljivo vedenje. Če gremo na terapijo kot par, še toliko bolje. Dejstvo pa je, ko se spremenimo mi, se spremeni tudi naša okolica. Ko gremo skozi osebno transformacijo in odpravimo škodljive vzorce, se bomo spremenili in nekateri ljudje bodo enostavno odpadli, tudi narcisi,« še doda Katarina K. Valentini.
Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
