Narodna galerija - osrednja slovenska galerija narodnih del

Začelo se je pred poldrugim stoletjem, v času slovenskih taborov, množičnih zborovanj in gibanja, ki je zahtevalo enakopraven položaj Slovencev v okviru Avstro-Ogrske monarhije. Po Vižmarskem taboru, zborovanju, ki je potekalo septembra 1869, je začela skupina narodno zavednih Slovencev zbirati prostovoljne prispevke in prirejati veselice, katerih izkupiček je bil namenjen graditvi Slovenskega doma. A hvalevredna zamisel se je lahko začela uresničevati šele pol stoletja pozneje, po koncu prve svetovne vojne. Tako je bilo septembra 1918 ustanovljeno Društvo narodna galerija. Strehe nad glavo pa še ni imelo, zato je zbrane umetnine najprej razstavljalo v ljubljanski Kresiji. Že naslednje leto je dobilo prve prostore, desetletje po ustanovitvi pa se je preselilo tja, kjer je še danes, na Prešernovo cesto v Ljubljani.

Dolg časovni razpon

Narodna galerija že dolgo ni več društvo, ampak osrednja slovenska galerija likovnih del, namenjena celovitem prikazu likovne umetnosti pri nas. Danes ima največjo zbirko umetnin, ki so nastala na našem ozemlju v preteklih stoletjih. Najstarejša med njimi, dober meter visok lesen kip Kristusa na križu, je zavita v tančice številnih skrivnosti in ugibanj. Točen čas njegovega nastanka ni znan, prav tako ne njegov avtor. »Ocenjujemo, da je nastal v začetku 13. stoletja nekje v okolici Vrhnike ali Cerknice, izdelal pa ga je neznani rezbar,« pojasnjuje dr. Barbara Jaki, umetnostna zgodovinarka, ki kot direktorica že tretji mandat zelo uspešno vodi Narodno galerijo.

Časovno na povsem drugem koncu so dela Zorana Mušiča (1909–2005), prvega slovenskega modernističnega slikarja, ki se je uveljavil tudi na Zahodu. Da so njegova dela dobila mesto v Narodni in ne v Moderni galeriji, kamor bi po času nastanka bolj sodila, se zdi nenavadno. »Mušičeva nečakinja je njegova dela izrecno želela podariti Narod­ni galeriji. Sicer pa je bila prvotna delitev, po kateri naj bi Narodna galerija zbirala le dela, ki so bila ustvarjena nekako do konca prve svetovne vojne, umetna,« pojasnjuje dr. Jakijeva. »Razvoj likovne umetnosti je težko časovno razmejiti. Ne nazadnje, poglejte živ­ljenjski tok naših impresionistov ‒ Jakopič je umrl leta 1943, Jama 1947, Sternen 1949 ... Že to sega precej čez konec prve svetovne vojne.«

Naši impresionisti v Parizu

Z omembo teh imen se sogovornica dotakne enega od »zvezdniških trenutkov« Narodne galerije – velike in zelo odmevne razstave slovenskih impresionistov, med katere poleg omenjenih spada še Ivan Grohar. To so pozneje, leta 2013, preselili v Pariz, v tamkajšnjo cenjeno galerijo Petit Palais. Gostovanje v Parizu je bilo rezultat dolgotrajnih prizadevanj. »Moja prvotna želja je sicer bilo gostovanje v Pragi, saj so naši umetniki z njo neločljivo povezani,« pove Jakijeva. »Vendar so Čehi z naše strani pričakovali velik finančni vložek, sama pa sem si prizadevala, da gostujemo kot partnerska ustanova in da stroške pokrijemo v manjšem odstotku.« Za to se ji je uspelo dogovoriti v Parizu, kjer je bila razstava postavljena na kar 1.100 kvadratnih metrih površine. »Postavljena je bila izjemno lepo in izšel je tudi katalog v francoščini. Najpomembnejši pa so pravzaprav nasledki te razstave. Zdaj evropska umetnostnozgodovinska stroka ne more več govoriti, da v tem času v Sloveniji ni bilo likovne ustvarjalnosti, ampak da je ta del evropske dediščine, ki jo je treba upoštevati, ko bodo strokovnjaki pisali o tem času.«

Izjemen obisk

Dr. Jakijeva, ki se je v Narodni galeriji zaposlila takoj po diplomi pred 30 leti in si tedaj niti v sanjah ni predstavljala, da bo kdaj njena direktorica, ob tem poudarja pomen dela njenih predhodnikov. »Leta 1986 je na primer dr. Anica Cevc, takratna ravnateljica Narodne galerije, pridobila zelo obsežen vladni umetnostni fond, ki zdaj šteje prek 1.300 enot. To so umetnine, ki so bile last takratnega slovenskega Izvršnega sveta, zdaj pa so po ministrstvih, v vladni palači, protokolarnih objektih ... Vse te umetnine nosijo inventarne številke Narodne galerije in mi skrbimo zanje. Potem pa so tu še donacije; poleg Mušiča obstaja še nekaj podobnih primerov. To razumemo kot velikansko zaupanje v naše delo in kot odsev položaja naše galerije v očeh javnosti.«

Galerija je pod njeno taktirko pred dobrima dvema letoma odprla svoje prenovljene in razširjene prostore. Pozimi leta 2016, ko so bili odprti za javnost, so ljudje pred njenim vhodom čakali v vrstah. V treh tednih se jih je zvrstilo okoli 50 tisoč. »Takrat sem bila nenehno v galeriji, bila sem veliko med ljudmi, se z njimi pogovarjala in slišala sem besede kot: »Hvala vam, za kar ste naredili za našo galerijo.« Ko smo videli hvaležnost ljudi, ki so galerijo imeli za svojo, je bilo ganljivo. Prenove nismo delali zase ali za neko abstraktno občinstvo, ampak za svoje obiskovalce.« Dr. Jakijeva omeni naklonjene odzive kolegov iz drugih muzejih. »Direktorica Muzeja novejše zgodovine mi je rekla, da sta v tistem času Slovence poenotili dve stvari ‒ planiški skoki in Narodna galerija. To so stvari, ki se jih človek razveseli in mu dajo potrditev, da ni delal v prazno.«

Omenjena prenova je stala kar 14 milijonov evrov, tri četrtine sredstev pa je bilo pridobljenih iz evropskih strukturnih skladov. »Priprava dokumentacije je bila dolgotrajna in zelo zahtevna. Takrat sem imela za pomočnika mag. Dušana Benka, ki je zelo dobro poznal postopke, in sva jih lahko zelo natančno izpeljala.«

Kriza kot priložnost

Dr. Jakijeva, ki je galerijo uspešno vodila v obdobju najhujše gospodarske krize in finančnih restrikcij, pravi, da je v teh okoliščinah videla tudi priložnost. »V težkih razmerah smo lahko uredili nekatere stvari, ki so bile pred tem preveč ohlapne. Tako smo med krizo veliko stvari postavili na nove temelje, ki zdaj drugače, bolje funkcionirajo. Danes je na primer načrtovanje drugačno, kot je bilo, bolj dolgoročno, manj situacij je nepredvidenih.« Tudi odgovor na vprašanje, kakšen je odnos slovenskih ministrov za kulturo – v času njenega direktorovanja se jih je zamenjalo sedem ali osem – do poslanstva Narodne galerije, je drugačen, kot smo jih navajeni slišati. »Z zadovoljstvom lahko rečem, da sem imela z vsemi ministri dobre izkušnje. Finance so seveda omejene, želeli bi si več sredstev za program in za investicijsko vzdrževanje, ampak omejitve so jasne in po eni strani tudi žalostne. Ampak ministri so razumeli vlogo Narodne galerije in jo vedno podpirali.«

Tudi umetnice

Med obiskovalci je nekaj del še posebej cenjenih, še zlasti Poletje Ivane Kobilce. Ob tem pa se zdi nenavadno, da so v galeriji umetnice s svojimi deli zastopane le skromno. Poleg Kobilce jih je le še pet ali šest. »To je posledica tega, da se ženske niso ukvarjale izključno z umetnostjo, da je bila ta zanje le hobi, dodatna, ne pa poklicana aktivnost,« pravi dr. Jakijeva. »Največkrat so bile v senci svojih mož, tudi umetnikov. Kot denimo Sternenova žena Rosa Klein Sternen, katere dela imamo danes v naši galeriji.« Tudi zaradi osvetlitve ženskega prispevka v zakladnico slovenske likovne umetnosti so lani v Narodni galeriji pripravili razstavo Helene Vurnik, slikarke in izdelovalke liturgičnih vezenin, sicer žene veliko bolj znanega arhitekta Ivana Vurnika.

Dr. Jakijeva ima po vseh letih na direktorske mestu delo kustosinje še vedno v krvi. Ali drži, da ko gre skozi galerijo, podzavestno preverja, ali slike stojijo tako, kot bi morale? » Ja, to je res, to je v človeku,« prikimava z nasmeškom. »Tudi kakšen tekst za kataloge, ki jih izdajamo, še vedno z veseljem napišem.« Tudi zato se zdi, da je v časih, ki umetnosti niso posebej naklonjeni, usoda Narodne galerije v varnih rokah.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: arhiv Narodne galerije, ljubljana

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču