Nasilje med domačimi stenami: Ko starša udari otrok!

Nasilje med domačimi stenami: Ko starša udari otrok! (foto: Shutterstock, osebni arhiv) Shutterstock, osebni arhiv
Vir: Jana
26. 10. 2016

V medijih se vedno znova srečujemo s primeri, ko se odrasli otroci nasilno izživljajo nad svojimi starši.

Za hude oblike nasilja (kot je umor), je storilec skoraj vedno ožigosan za nekoga s psihično boleznijo; in o tej temi se javno ne govori. Zakaj pride do hudega fizičnega nasilja odraslih otrok nad starši?

Ko otrok dvigne roko nad starše

Pred nekaj tedni je iz Zagreba odjeknila novica, da je 19-letni sin ubil očeta in mater ter ob njima sedel, dokler na kraj dogodka ni prišla policija. Isti dan naj bi v Kamniško-Savinjskih Alpah 27-letni sin nad očetom uporabil fizično silo in ga pognal v smrt. Konec leta 2014 je v Zgornji Kungoti 32-letni sin ubil očeta po tem, ko se je vrnil s psihiatričnega zdravljenja, ki mu je bilo dosojeno, ko je nekaj let pred tem ubil svojo mater.

Gre za dolgotrajne nasilne odnose

»Hude oblike medosebnega nasilja, ki ogrožajo žrtvino zdravje ali celo življenje, niso nikoli enkraten, osamljen incident izgube nadzora povzročitelja nad seboj, temveč so vedno tragičen zaključek zgodovine dolgotrajnega nasilja v določenem odnosu; tako da bi se dale in bi se morale preprečiti že prej: takoj ko se nasilje začne, ko ga nekdo opazi, ko zanj izve oziroma ko se pojavi sum o nasilju,« o hudih primerih nasilja nad starši menijo pri Društvu SOS.

Nasilje odraslih otrok nad starši naj bi se tako kazalo že prej, preden pride do najhujših oblik, vendar se zaradi občutljivosti teme javno ne govori o takšni vrsti nasilja.

»K temu pripomore tudi dejstvo, da starši redko spregovorijo o nasilju otrok, saj se počutijo krive, o tem jih je sram spregovoriti ali pa želijo ohranjati stike z otroki, ki so velikokrat njihova edina socialna mreža,« pravijo pri Društvu za nenasilno komunikacijo.

Podatkov o nasilju otrok nad starši nimamo

»Sicer nimamo statistike obravnavanih primerov nasilja nad starši, vendar jih obravnavamo precej, nekaj primerov mladoletnih oseb, večino pa odraslih,« pravijo pri Društvu SOS in dodajajo, da se po njihovem mnenju za vsako nasilje povzročitelj odloči, tudi za tisto najhujše.

»Nasilje je vedno izbira, tudi če je povzročitelj prevzel nasilne vzorce, se še vedno lahko odloči, da bo začel uporabljati nenasilno komunikacijo.«

Otroci torej v veliki meri nasilne vzorce prevzamejo in se jih učijo že v zelo zgodnjem otroštvu. Sicer fizično nasilje otrok v odrasli dobi ni nujno povezano z nasiljem v družini in prevzemanjem vzorcev – vzrokov je nešteto: od zlorabe alkohola, drog, tudi povzemanje nasilja iz medijev, filmov in risank.

»Fizično nasilje otrok v odrasli dobi do svojih staršev je v veliki meri povezano z vzorci njihovih staršev in vzgojo. Nasilni mladostniki so bili pogosto fizično, spolno ali/in tudi čustveno zlorabljeni ali zanemarjeni v otroštvu. Vendar ni vedno tako. Do nasilnega vedenja otroka ne pripelje vedno samo vzgoja,« pojasnjuje Irena Kuntarič Žibert, specializantka sistemske psihoterapije na fakulteti za psihoterapevtsko znanost Sigmund Freud Ljubljana. Irena je tudi ena izmed prvih psihoterapevtk v Sloveniji, ki se ukvarja z otroki.

Vzorce, ki jih otroci vidijo doma, ponotranjijo in zanje je to edina poznana pot. Sami, brez pomoči, zelo težko uvidijo, da njihovo ravnanje ni pravilno.

Včasih se primeri hudega nasilja pojavijo že prej. V medijih se pojavljajo zgodbe, ko mladoletniki ubijejo svoje starše oziroma izvajajo hudo fizično nasilje. Primeri nasilja se tako pojavljajo že v najstništvu, takoj ko so otroci fizično dovolj močni, da lahko to pokažejo.

»Otroci postanejo nasilni že zelo zgodaj, v najstniških letih, ko fizično postanejo dovolj močni. Na to, da se nasilje pojavi, vplivajo tudi od staršev nerešeni vzorci nasilja iz preteklosti,« pravi Irena Kuntarič Žibert. Na predpostavko, ki jo zagovarjajo nekateri, da se lahko otroci že 'rodijo zlobni', pa odgovarja: »Mislim, da se otroci ne rodijo zlobni. Se pa rodijo v družine, kjer so vzorci in navade. Otroci se teh vzorcev in navad naučijo tako hitro kot maminega vonja. Če je to nasilje, imamo velik potencial, da to razvijemo naprej, saj smo s tem živeli vse življenje.«

Stekleni, plastični in jekleni otroci

Nekateri otroci potem pozneje v odraslem življenju vzorce nadaljujejo in postanejo nasilni; in to ne zgolj do staršev, lahko tudi do partnerja ali otrok. Odgovor na to, zakaj bo neki otrok vzorec ponotranjil, drugi pa ne, ni enoznačen. Odvisen je od mnogo dejavnikov: od njegove življenjske poti, od tega, v kakšni družbi se giblje in kako močno je njegovo duševno zdravje. Na to temo je svojo teorijo razvila Anica Mikuš Kos, upokojena slovenska psihiatrinja in pediatrinja, ki je življenje posvetila duševnemu zdravju otrok.

Njena primerjava sloni na tezi, da smo ljudje (ali otroci) različno odporni. »Imamo tri lutke, ki so enake oblike in enake velikosti, vendar iz različnih materialov: stekla, plastike in jekla. Če vsako udariš z isto palico z enako močjo, bodo učinki povsem različni. Steklena se bo zdrobila, plastična bo počila in jo je mogoče zlepiti nazaj v originalno obliko, jeklena pa bo samo zazvenela, zajokala, ker jo je zabolelo, a bo ostala cela,  nepoškodovana. Tako je tudi pri otrocih.« Otroci z različno stopnjo duševnega zdravja se bodo različno odzivali na dogodke v življenju, je pa steklenih lutk neprimerljivo več od jeklenih.

V Društvu SOS zagovarjajo, da gre pri nasilju vedno za izbiro: »Čeprav se vzorci nasilnega vedenja prenašajo iz generacije v generacijo, je nasilno vedenje izbira. Številni odrasli z izkušnjo nasilja iz otroštva uporabljajo nenasilno komunikacijo in ne živijo v nasilnih odnosih.«

Miha

  • Miha iz Ljubljane (35) je bil žrtev družinskega nasilja: »Oče nas je pretepal. Mene, brata in mamo. Vse otroštvo sem gojil neizmeren strah pred njim in večkrat končal v kliničnem centru zaradi hudih poškodb. Nekega dne sem se odločil, da tako ne gre več naprej in se vpisal v tečaj borilnih veščin – za obrambo. Odločil sem se, da se moram naučiti, kako se braniti pred očetom.« Pozneje je oče hudo, neozdravljivo zbolel in kmalu tudi umrl. »Moram reči, da sem si oddahnil, ko je moj oče umrl. Takrat sem se zavedel, da je nasilja nepreklicno konec,« pravi Miha. Kot otrok si je sicer želel, da bi oče umrl, da ga več ne bi tepel, vendar ni nikoli pomislil na maščevanje. Očeta ni nikoli udaril ali kako drugače poskušal vrniti njegove boleče udarce. »Zdaj imam svoje otroke in trudim se, da se vzorec ne prenaša naprej. Včasih sem jih, ko so me ujezili, našeškal po riti, potem pa sem videl njihov pogled v očeh, ki me je spominjal na svojega. Postalo mi je slabo, saj sem v njih videl sebe, v sebi pa svojega očeta. Takrat sem nehal. Sprejel sem, da je bil moj oče tak in ni znal drugače. Zato sem mu odpustil. Mislim, da je to edina možnost, da živiš naprej in s seboj ne vlečeš starih vzorcev.«

Nasilne vzorce lahko spremenimo

Irena Kuntarič Žibert pravi, da je za spremembo vzorca potreben velik pogum: »Otrokom je seveda treba pomagati. Če pa se osredotočim na nas, starše, ki smo vzorce prenesli v družino, je prvi velik korak, da se vzorcev zavemo in si rečemo: »Želim si pomoči, ne želim, da bi moj otrok te slabe vzorce pobral, želim si, da imajo moji otroci lepše življenje.« In če želimo svoje otroke naučiti nekaj več, kot smo bili naučeni mi, moramo najprej spremeniti sebe.«

Treba se je zavedati, da vzorce nosimo s seboj in nasilja ne bi smeli pometati pod preprogo z imenom duševne motnje, neprištevnost ali psihične bolezni, kar se pogosto dogaja. V medijih ob hujšem kaznivem dejanju navadno piše, da je imel storilec hude psihične ali duševne motnje. Res je, da so duševne motnje pri storilcih kaznivih dejanj pogoste, vendar premalokrat omenimo, da se prav duševne motnje razvijejo iz družinskih vzorcev in zlorab v otroštvu.

»Zavedati se moramo, da zloraba pri otrocih lahko povzroči kognitivne primanjkljaje, počasnejši duševni razvoj in razvoj govora, motnje pozornosti, hiperaktivnosti, motnje navezanosti, težave z uravnavanjem čustev in te motnje v odrasli dobi lahko pripomorejo tudi k razvoju različnih duševnih motenj,« pojasnjuje specializantka psihoterapije, Irena Kuntarič Žibert, še več: »Približno 10 odstotkov otrok, mlajših od 18 let, ima resne čustvene motnje, ki so lahko posledica fizične zlorabe staršev. Te motnje lahko pozneje povsem izginejo in odrasli nima več težav, vendar se večkrat pri teh otrocih v odrasli dobi začne resna duševna bolezen,« še pojasnjuje.

Razvoj multiple osebnosti in zdravljenje

Zaradi zlorab pri otrocih se lahko pozneje pri odraslih razvijejo duševne motnje, kot npr. multipla osebnost, ki je velikokrat posledica spolnih ali hudih zlorab v otroštvu. Duševne motnje navadno zdravimo medikamentno in s psihoterapijo, s prilagajanjem in spreminjanjem življenjskih okoliščin in urejanjem odnosov s pomembnimi osebami. Za preprečevanje takih motenj že pri otrocih je v veliko pomoč že sistemska psihoterapija.

Psihoterapija otrok je ne le pomoč pri zdravljenju duševnih motenj, ampak tudi prvi korak tudi pri zavedanju prenašanja vzorcev, zato bi po mnenju Irene Kuntarič Žibert vsak otrok in družina morala biti upravičena do psihoterapevtske pomoči. Ker je sama v šolah pri otrocih opažala veliko fizičnega in psihičnega nasilja, je ustanovila skupino Pomoč žrtvam, kjer se z otroki veliko pogovarjajo o nasilju, kako se z njim soočati, reševati konflikte, kako se spopadati s čustvi: jezo, besom, žalostjo ... S takimi delavnicami se otrokom omogoči, da se lažje najdejo. Seveda pa je nujno vključiti tudi starše, da se naučijo, kako postavljati meje in prepoznati svoja čustva.

Poleg ozaveščanja o nasilju je eden glavnih načinov, kako preprečiti, da bi prišlo do nasilja, ta, »da ponudimo ustrezne vsebine v obliki treningov starševskih veščin in veščin vzgoje, kjer med drugim spregovorimo tudi o primernih načinih postavljanja mej otrokom. Predvsem moramo staršem pomagati, da svojo vzgojno moč ustrezno uporabijo, saj se pri vzgoji in postavljanju mej velikokrat čutijo nemočne,« pravijo v Društvo za nenasilno komunikacijo.

Tema fizičnega nasilja otrok oziroma odraslih otrok je zares široka in razlogov je ogromno. Vendar je pri vsem skupaj najbolj pomembno, da se je ne tabuizira, ampak o njej odprto govori. Zato naslednjič, ko preberete, da je nekdo ubil ali poškodoval svoje starše, ne kazati nanj s prstom, češ poglej, spet en psihični bolnik, le kam gre naša država; ampak poskusite pogledati še z druge strani in razmisliti o tem, kakšno je bilo njegovo otroštvo in iz katerih vzorcev je prišla potreba po nasilju. Sicer pa, če še enkrat citiram Ireno Kuntarič Žibert: »Če želiš, da imajo tvoji otroci lepše življenje, kot si ga imel ti, moraš najprej spremeniti sebe.«

Besedilo: Petra Znoj // Fotografija: Shutterstock, osebni arhiv