Nasilje nad ženskami: Skozi umetnost o njihovi bolečini

Hrepenijo, da jih interpretiramo. Gre za umetnost drugačne sorte, s poslanstvom, da slišimo ženske, ki so doživele nasilje.

Umetnost kot predmet spoznavanja življenjskih usod

Kustos opisuje, da je nastala precej široka delovna skupina, ki je skozi organski razvoj prišla do jedra, kako želi projekt zasnovati. Sodelujoči umetniki in umetnice so poskušali spodbuditi diskusijo in razširiti zavedanje o nesprejemljivosti nasilja. Zavedali so se, da javnosti naproti prihajajo s temo, ki je prisotna le v določenih komunikacijskih kanalih. Izhodišče so postale resnične zgodbe, ki si jih ženske doživele v intimnopartnerskih odnosih. S pomočjo strokovnih delavcev Društva SOS so se povezali s tistimi, ki so bile pripravljene zgodbe deliti s svetom.

»Za vsako je bil pogovor, po tem, ko so že prebrodile fazo osvobajanja in stopile na pot novega življenja, kot bi odlepile obliž s stare rane. Vseh 10 povabljenih posameznic je na naše presenečenje privolilo v srečanje – če bo izkušnja le pomagala komu drugemu.« Naloga Božidarja Zrinskega je bilo izbrati in k sodelovanju povabiti umetnike različnih smeri ter načinov delovanja, s čimer vzpostavljajo raznovrstne socialne mreže, skozi katere se projekt promovira – in tako doseže čim širši krog ljudi. Nadgradnja je bilo povezati pripovedovalce in ustvarjalce zgodb – ženske in umetnike. Zgodbe so verodostojne. Nebrušene.

»Vendar imajo vse pozitivno noto, srečen konec,« pove Zrinski. Skozi proces so ustvarili umetniške stvaritve z dodano pripovedno vrednostjo v najrazličnejših oblikah. Od fotografij, multimedijskih instalacij, do posterjev in filmov. Postale so predmet spoznavanja življenjskih usod. Boris Beja, v slovenskem prostoru poznan kot kipar s prostorskimi postavitvami (njegova vizualna umetnost nas velikokrat spominja na znane predmete, pohištvo in orodja), s prostorsko postavitvijo odpira vprašanje drog in drugih opiatov, ki družinsko idilo spremenijo v nevzdržno bivalno okolje. Mina Fina s prav tako prostorsko postavitvijo in dobesedno razbrazdano podobo ženske opozarja na problem fizično-psihičnega nasilja, ki počasi, a vztrajno izgublja samopodobo in tone v brezno brezupa in moči.

Jaka Babnik je s serijo fotografij konkretno zapisane zgodbe v obliki pisma ustvaril zgovorno izpoved o osebni nemoči in pomanjkanju poguma zamenjati nevzdržno življenjsko okolje. Valerie Wolf Gang s hologramom v otroški steklenički predstavlja zgodbo, v kateri so žrtve nasilja in psihičnega izživljanja celo najmlajši, Hana Karim pa s serijo uhanov iz črepinj pokaže na travme še dolgo potem, ko je žrtev ubežala nasilju, in hkrati metaforično opozarja na to, da je tudi iz črepinj mogoče ustvariti nekaj novega, lepšega.

Nina Koželj s prostorsko instalacijo poudarja problem alkohola, z zvočnim dodatkom umetno povzročenega joka v nas vzbuja sočutje. Je hkrati edino delo, ki na neki način fizično poseže v naše telo – opazovalec se mora fizično aktivirati, če ga želi doživeti. Serija plakatov Tanje Radež pokaže predmete in igrače, ljube predvsem otrokom, ki so doživljali dolgoletno nasilje nad svojo mamo, Tadej Vaukman pa s fotografijo ženske, ki ima čez glavo poveznjeno črno plastično vrečo, jasno nakazuje na brezupno situacijo. »Če umetnosti dovolimo, da nas preseneti, lahko zaznamo vizionarski potencial umetniških del, ki postopoma spreminjajo naše zavedanje o določenih družbenih problemih,« je prepričan kustos.

Razstava kot priložnost

Pogosto se poraja vprašanje, kaj storiti, ko za nasilje slišimo, ko izvemo za boj za preživetje in kako ukrepati ter ohraniti golo človeško dostojanstvo? Nasilje je dinamičen, dolgotrajen in stopnjujoč proces, ki ga spremljata sram in občutek krivde. Visoko vrednotenje podobe »popolne družine oziroma tradicionalne vloge ženske v družbi sta najpogostejša vzroka za njegovo prekrivanje, zato pogosta vprašanja, ki si jih ljudje ob njem postavljajo – češ zakaj ženska ni odšla in nasilje prenaša –, žrtvi le še otežuje odločitve, predvsem pa reproducira predsodke in jih dodatno viktimizira. »Nasilje se dogaja za zaprtimi vrati, zato je razstava priložnost, da o njem spregovorimo na glas in v najrazličnejših kontekstih. Le tako bomo prepogosto neslišanim in nevidnim žrtvam dali glas. In obraz,« sklene Božidar Zrinski.

Večina žrtev nasilja ne prijavi

V večini primerov je roki pravice prijavljena le peščica primerov in le delček nasilja, ki se v resnici dogaja. V letu 2017 je policija v Sloveniji zaradi nasilja v družini v povprečju posredovala osemkrat na dan in obravnavala 1.259 primerov kaznivih dejanj nasilja v družini. 

- Povprečna zloraba ženske v intimnem odnosu traja od 5,2 do 7,3 leta.

- Po podatkih agencije EU za temeljne pravice iz leta 2014 je imelo v obdobju 12 mesecev pred raziskavo v EU 3,7 milijona žensk z izkušnjo z eno izmed oblik spolnega nasilja.

- V Sloveniji se po podatkih policije iz leta 2017 vsakih 20 ur zgodi posilstvo, spolno nasilje ali zloraba.

- 80 % žrtev nasilja ne prijavi.

Zgledi vlečejo

1. Projekt je nastajal v sodelovanju nevladnih organizacij Društva SOS Telefon za ženske in otroke, ki v letos slavi okroglo 30-letnico delovanja, oddelka za kulturo Mestne občina Ljubljana, Galerije Kresije ter Oddelka za zdravje in socialno varstvo, kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra, medijskega partnerja Radia Slovenija, finančno pa je projekt podprlo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji.

2. V Zagrebu je muzej, v katerem so razstavljene zgodbe o ljubezni – Muzej prekinjenih ljubezni. Pred leti je gostoval v Ljubljani in Mariboru, sicer pa prirejajo razstave po vsem svetu. To je bil tudi zgled razstavi v Galeriji Kresija.

3. Tovrstna razstava ni edina. Sodelovanj z umetniki in žrtvami, kot pove kustos, je precej. Močna so v Avstraliji, Bolgariji, Veliki Britaniji in po Južni Ameriki.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Kaja Brezočnik

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije