Nasveti Ane Bešter Bertoncelj: Želiš, da te otrok uboga?

V knjigi Torta velikanka nastopa mali David, ki je resnični lik – Anin sin. (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Lady
26. 10. 2017

Imam dva otroka. Stara bosta tri in šest let. Preizkusila sem veliko teorij, tehnik, metod, vendar, pa se marsikaj ni obneslo.

Potem sem opustila idejo, da moram otroke kaznovati, opustila sem idejo, da jih moram šeškati, tepsti po riti in jih pošiljati v kot ali na time out stolček, da moram nanje kričati, opustila sem idejo, da moram otroka disciplinirati, opustila sem idejo, da me otroci izsiljujejo, z mano manipulirajo, da so slabi, zlobni in da jim moram naučiti, da se podrejajo. Opustila sem komunikacijo, kjer žugam s prstom, kjer gubam čelo in zraven grdo gledam, opustila sem podkupovanje in nagrajevanje, prav tako sem oglušela za vse 'dobronamerne nasvete' mimoidočih, kako naj vzgajam otroka. Nehala sem ignorirati, predvsem tista vedenja, ki so zame neprijetna, nehala sem ignorirati trmo in jok. Opustila sem avtoritativno vzgojo, ki temelji na strahu, krivdi in sramu.

Prav tako sem opustila permisivno vzgojo, ki izhaja iz strahu, krivde in sramu. Iz besednjaka sem izbrisala besede, kot so priden, nisi priden, poreden, ne ubogaš, ne poslušaš. Opustila sem idejo, da mora otrok ubogati, poslušati in biti tiho. Ukinila sem kričanje na daleč: "Rekla sem ti, da ne meči igrač!", "Gremo domov ... sem že petkrat rekla, da gremo domoooov!" Opustila sem krivdo, kadar poskrbim zase. Opustila sem idejo, da so občasni čustveni izpadi mame pač nujni sestavni del napornega vzgajanja otroka. Otroka danes bolje sodelujeta, kot kdaj prej. Lahko bi celo rekli, da 'poslušata'. Z njima imam boljši odnos, kot kdaj prej, sta veliko bolj umirjena, znata pa pokazati svojo živost in radost. Ali to pomeni, da pri nas ni čustvenih izbruhov? Ne ... nismo OOOMMM družina. So! Veliko jih je. Vendar mnogo manj kot prej. Poleg tega nanje zdaj gledam kot priložnost za povezovanje, za gradnjo odnosa, predvsem pa na priložnosti za učenje otroka samoregulacije, za gradnjo novih nevronskih povezav, kar vodi v integracijo možganov, za učenje modelov, kako lahko v prihodnosti delujeta in se odzivata.

Pravzaprav je to pot do tistih veščin, ki jih avtoritativna in permisivna vzgoja želita doseči, pa jima na uspeva. Sodelovanje, samomotivacija, samoregulacija, gradnja modelov, ki posamezniku pomagajo, da v težkih situacijah lahko začutijo sebe, da se znajo pomiriti in narediti prave izbire, odgovornost, kreativnost, inovativnost ... To so cilji, ki jih zasledujem.

Kaj pravzaprav delam v odnosu z otrokoma? Pravzaprav delam samo to, kar bi želela, da tisti, ki so meni najbližje in ki jim najbolj zaupam, delajo meni. Več vsebin, kako lahko tudi sama postaneš ljubeča mama, lahko dobiš na mojem Facebooku Ljubeča mama in moji spletni strani www.ljubecamama.si.

Priporočamo