Veliko oko veličastne živali mirno vrača pogled. Kot veliko jezero je. Na njegovi vlažni gladini lahko občuduješ odsev svoje podobe, v globini, ki jo slutiš, zaznavaš odsev svojega notranjega jaza.
Nekaj je na teh gracioznih velikanih, da v nas vzbujajo občudovanje. Čeprav izžarevajo silno moč, čutimo njihovo milino. Čeprav so ves čas čuječi, so hkrati povsem umirjeni. V stiku s človekom delujejo kot ogledalo notranjega dogajanja znotraj posameznika. Winston Churchill, ki ni bil le pomemben državnik v ključnih trenutkih zgodovine, ampak tudi velik ljubitelj konj, je dejal: »V zunanji pojavi konja je nekaj, kar dobro vpliva na notranjost človeka.«
»Konj je fascinantna žival,« prikimava Natalie C. Postružnik, ki se je v konje zaljubila v zgodnjem otroštvu. »Dolgo nisem vedela, kaj me na njih tako zelo privlači. Prebirala sem številne razlage, dokler nisem naletela na študijo, v kateri so ugotovili, da konj vibrira na bistveno višji frekvenci kot človek. V stiku s konjem človek prevzame njegovo frekvenco, zato se ob njem vsak počuti tako dobro.«
Kot uspešna mednarodna licencirana coachinja pravzaprav ni potrebovala dolgo, da je začela razmišljati, kako bi ljubezen do konj lahko povezala s svojim poslovnim poslanstvom. »Ko sem začela razmišljati o vpeljevanju konja v svoje delo z ljud-mi, so se v Sloveniji kazali prvi zametki terapij s pomočjo konjev, vendar me to nikoli ni v resnici zanimalo. Dosti bližje mi je delo s konji v smislu grajenja osebnosti, spoznavanja in premagovanja osebnostnih, timskih, poslovnih, notranjih, zunanjih ovir.«
»Konj na svoj intuitivni način odpre marsikatero vprašanje, tudi tako, ki ga kot človek drugemu človeku niti ne moreš zastaviti. Med ljudmi vedno obstaja neka stopnja nezaupanja, pa čeprav je tvoj sogovornik licenciran coach. Ob prisotnosti konja pa se lahko dotakneš najglobljih izzivov, notranjih bolečin, žalosti. Ljudje smo pripravljeni deliti in razlagati tisto, kar je na površju, kar pa nosimo globoko v sebi, začuti konj.«
Najbolj enostavna vprašanja so najtežja
Coaching je metoda spoznavanja sebe, ki je v svetu dobro razvita in poznana, v Sloveniji pa si uspešno utira pot med uporabnike. V procesu spoznavanja lastnih preprek je naloga coacha, da v pravem trenutku postavi pravo vprašanje, da 'pritisne na gumb', s katerim pri sogovorniku sproži notranji razmislek. Coach ne daje odgovorov ali navodil, kaj naj posameznik naredi, do tega mora priti vsak sam. »Največkrat se zaplete pri zelo enostavnih vprašanjih,« ugotavlja Natalie C. Postružnik, »ko vprašam, kaj hočeš, zakaj to počneš, kaj pričakuješ. Ta vprašanja se zdijo zelo enostavna, zahtevajo pa največ časa.«
Sodelovanje konja v tem procesu je logično nadaljevanje, saj so konji opremljeni z izjemno intuicijo, njihove izredno močno razvite senzorične zaznave, s katerimi zaznavajo vse, kar se okoli njih dogaja v vsakem trenutku, so jim omogočile preživetje. Nenehno živijo v stanju visokega, a sproščenega zavedanja. Zaradi tega delujejo v interakciji z ljudmi kot katalizator človekove energije, tega, kar se dogaja znotraj človeka.
»Če je človek samozavesten, bo konj stal pri njem in se bo dobro počutil, če je človek prestrašen, se bo konj bal in šel stran. Takrat človek ne reče, lej, ne mara me, ampak se vpraša, kaj dela narobe, da se konj umika. Konj človeku postavi ogledalo, pokaže, kako reagira v različnih situacijah, kako v odnosih z drugimi ljudmi, kako v odnosu do sebe. Kako te konj vidi, je odraz tega, kdo in kaj si ti, kako se prezentiraš v interakciji z drugimi. Konj je ogledalo dogajanja znotraj tebe samega,« pojasnjuje Natalie C. Postružnik.
Inovativen model coachinga s konji
Med različnimi metodami, ki jih pri coachingu s konji uporabljajo v svetu, Natalie ni našla nobene, ki bi jo v celoti prepričala, zato je razvila svojo, tako imenovani model SEC. Njen pogled na coaching je namreč nekoliko nekonvencionalen, saj je ne zanima le, kako bo s coachingom pomagala posamezniku, ampak tudi, kakšen vpliv ima coaching na delovne time in vodilne menedžerje.
»Povod k oblikovanju te metode so slabi rezultati Slovenije na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti, slabo zastavljen sistem nagrajevanja menedžerjev in njihove psihosocialne kompetence – najnovejše ugotovitve psihometričnih raziskav so namreč šokantne, saj kažejo, da med psihopati in med menedžerji na vodstvenih položajih, ki lahko uničijo podjetja, ni večjih karakternih razlik. Rezultate teh raziskav potrjujejo slike možganov in genetski testi teh posameznikov. Kombinacija vsega navedenega predstavlja izziv za gospodarsko rast in razvoj Slovenije, osnova pa je razumevanje posameznikove motivacije,« razlaga Natalie C. Postružnik, mama treh otrok, ki ji je še kako pomembno, v kakšno družbo bodo vstopili njeni potomci.
»Zanimajo me procesi, kako neko osebo pripeljem iz točke stagnacije v neko želeno stanje, v katerem bo ta oseba razdelana in dodelana, počela bo stvari, ki jo veselijo, spoznala ovire znotraj svoje osebnosti, in načine, kako te ovire premagati. Dolgo sem se ukvarjala s tem, kako ustvariti model, ki bo človeku to omogočal, preden sem razvila model SEC.
Vanj so vključena osebna srečanja in pogovori z menoj kot coachem in nato delo s konjem. Z njim delamo različne vaje, vpeljujemo na primer elemente presenečenja in v reakciji konj vidimo odslikavo vedenja človeka. Namreč, ko se je človek socializiral, se je naučil prevzemati določene vloge in jih igrati na pričakovan način. Konj tega ne zna. Reagira prvinsko, tako kot smo reagirali tudi mi pred mnogo leti in v resnici smo še vedno tisti izpred mnogo let. Še vedno nosimo v sebi iste strahove, in to se v odnosu s konjem zelo lepo demonstrira.«
Interakcijo s konjem tudi snema, da si vsak na posnetku ogleda, kako konj nanj reagira. »Začnemo z zelo enostavnimi vajami. Za začetek rečem, naj si vsak izbere konja, ki mu je najbolj simpatičen. Iz tega, ali si ga je izbral zato, ker ima lepo grivo, ker je lepe barve, ker je visok, ker se giba na všečen način ... lahko marsikaj izvemo o človeku. Tisto, kar posameznika pritegne na konju, je odraz tega, kar si ti kot človek.«
Zanimivi so posnetki coachinga timov, kjer konj povsem nagonsko določi, kdo med njimi je naravni vodja skupine. »Ni nujno, da je vodja tima tisti, ki je imenovan za vodjo. V Sloveniji se običajno izkaže, da ni tako, da je nekdo drug tisti, ki prevzame neformalno vodenje ekipe in to lahko povzroča težave. Pomembna vaja, ki jo izvajamo, je tudi reagiranje na spremembe.
Spremembe so danes neizbežen del vsakdana, nihče se jim ne more izogniti. Kako torej reagira konj, ko na primer vržemo žogo? Se bo ustrašil? Jo bo šel povohat? Bo nad njo ves navdušen? Se bo premaknil v kot in bo tam obtičal? Po reakciji konja vidimo, kako se je na spremembo odzval človek. Zelo pomembno je, da te reakcije prepozna tudi vodja in da zna s tem upravljati.«
Stik s konjem najde vsak
Metoda ustreza tako posameznikom kot skupini, introvertirancem in ekstravertirancem. Introvertiranih ljudi je okoli 25 odstotkov in takšni v skupinah zelo težko funkcionirajo, pred drugimi se težko odprejo in izrazijo svoja čustva. »Takim priporočam individualno delo. Ob konju se sprostijo in tudi če nič ne govorijo, se stvari dogajajo. To je ta lepota. Ekstravertiranim je manj pomembno, ali so v skupini ali ne. Oni običajno s konjem ves čas klepetajo, z njim nekaj filozofirajo in mu dopovedujejo. Ampak verbalno prepričevanje pri konju ne funkcionira! Smo pa v našem podjetju ugotovili, da coaching s konji posebej ustreza skupinam, kjer želijo ugotoviti naravno pozicijo posameznih članov. Konj na zelo subtilen način vsakemu pokaže, kje ima v odnosu do drugih svoje šibkosti.«
Danes imajo le redki priložnost neposrednega stika s konjem, zato je začetni strah pri številnih pravzaprav razumljiv in pričakovan. Vendar pa, kot pravi Natalie, še niso imeli primera, da jim ne bi uspelo tega strahu premagati. Poleg tega se ob poplavi različnih ponudnikov različnih oblik samopomoči, osebne rasti in podobnih programov pogosto soočajo s posamezniki, ki menijo, da je to »kar nekaj brez veze« in da »kako mi lahko konj karkoli pove, česar ne vem že sam?«Po izkušnjah Natalie in njene ekipe vsi taki najpozneje po drugem srečanju ugotovijo, da so bili njihovi začetni predsodki neosnovani.
»Ampak to bolj redko na glas priznajo,« se smeji Natalie. Posebno skupino tvorijo še posamezniki, ki pridejo k njim z zdravo skepso in taki običajno delajo največje in najhitrejše korake, saj so pripravljeni delati in sprejemati spremembe. »Predpogoj, da pristopiš v proces coachinga, namreč je, da si pripravljen na spremembe. Ker spremembe se zgodijo in so zelo velike.
Do sprememb prihaja v službi: veliko ljudi zamenja položaj znotraj organizacije, ker ugotovijo, da so lahko drugje bistveno boljši, nekateri zamenjajo službo ali gredo na svoje. Spremembe so očitne tudi na zasebnem področju, spremeni se pogled na samega sebe, spreminjajo se odnosi z drugimi, svoje vrednote zna posameznik bolj jasno argumentirati in znotraj njih živeti.«
Običajno proces coachinga traja šest ali več mesecev, s pomočjo konjev se ta čas prepolovi na dva do tri mesece in v tem času pride do globinskih sprememb. »Po tej izkušnji ne gre drugače, kot da sebe postaviš na neki drug temelj in začneš drugače živeti. V tem se skupinski coaching s konji bistveno razlikuje od enkratnega teambuildinga, na katerem se imajo sodelavci fino, dobijo občutek povezanosti, ki pa po dveh tednih izzveni in stvari spet tečejo po starem. Tega tukaj ni. K nam pridejo ljudje, ki že sami malo razmišljajo, da bi bilo mogoče treba kaj spremeniti. Spremembe so globinske, učinki so za vedno.«
Nujen čas za regeneracijo
Globinske spremembe, ki se sprožajo, seveda zahtevajo svoj davek. Konj je po tovrstnih srečanjih utrujen in tako kot človek tudi on potrebuje čas za regeneracijo. »Konja potem pošljemo na pašnik, pri človeku pa je to malo težje,« izpostavi še en vidik sodobnega načina življenja Natalie.
»Eno od pomembnih spoznanj, ki jih ljudje dobijo, je, da si morajo tudi sami napolniti baterije, si vzeti čas samo zase. Pri konjih smo zelo dosledni, da z njimi delamo dve uri na dan in le nekajkrat na teden, nase pa ljudje dostikrat pozabljajo. Veliko Slovencev je na robu izgorelosti, kar se nam že pozna na več nivojih. Zdravljenje izgorelosti je dolgotrajno in drago, zato bi bila preventiva bistveno boljša. Metode so različne, pomaga lahko že sprehod v naravo brez telefona.«
Po 20 letih delovnih izkušenj v managementu, v lokalni samoupravi, v državni javni upravi, v korporaciji, Natalie C. Postružnik ugotavlja, da so vzorci v vseh okoljih enaki, da ljudje povsod reagirajo zelo podobno. Zato se ji zdi caoching s konji prava pot. Nedavno je dobila potrditev tudi iz tujine, saj so ji iz znane založniške hiše poslali vabilo, naj o tem napiše knjigo.
Svoje kompetence je pred kratkim nadgradila, saj je v nemčiji prejela posebno licenco za delo s konji. Veličastne živali so njen vsak dan. Morda prav v tem trenutku, ko to berete, stoji ob šarmantnem in samozavestnem konjskem lepotcu in z njim klepeta v jeziku, ki smo ga nekoč poznali vsi.
Besedilo: Mina Jereb, Fotografije: Mina Jereb, osebni arhiv in Shutterstock
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec