Bistvo rekreacije je, da izzovem samo sebe, da tekmujem sama s sabo, da premagam samo sebe.
Ko mislim, da moram doma narediti še tisoč malenkosti in se ne zmorem odtrgati od vsakodnevnih opravil in obveznosti, ko mi je vse to v neskončno nesmiselno breme in kar ne vidim poti ven – in si v bistvu ne upam izstopiti iz silnega vsakodnevnega cirkusa – zna biti rekreativni tek pravo odkritje in balzam za dušo in telo.
Najtežje je seveda začeti, ker se v telesu takoj sprožijo obrambni mehanizmi. Hm, koga branijo? Moje telo bi po eni strani rado hkrati vztrajalo v neki znani rutini med službo in domom do izčrpanosti, po drugi strani bi pa rado počelo kaj novega, svežega, zanimivega.
Tečem, da se ne ukvarjam z drugimi. Da v glavi neham iskati primerne rešitve za druge, za izboljšanje njihovega življenja, saj večinoma s tem spravljam ljudi v stisko. Vsak hodi po svoji poti na svoj način in s svojo hitrostjo. To moram spoštovati. Ne smem se vpletati v stvari, ki se me ne tičejo. Odgovorna sem do svojega dela in vem, katere so moje zadolžitve.
Tečem, da čutim samo sebe, da odpade vse odvečno, da sem jaz – jaz, tisti korak, tisti vdih, pa še en korak, čeprav je težko, pa še malo in na koncu sem tako srečna in zadovoljna sama s sabo.
Včasih sem pa samo čisto do konca utrujena, vse me boli in resno se sprašujem, kaj mi je tega treba. Ampak ..., ker sem že okusila tekaško drogo zadovoljstva, hočem še in še ter vztrajam, saj bo mogoče spet v meni že pri naslednjem teku.
Večinoma pa tekaška droga začne delovati po teku. Ko naredim raztezne vaje, vaje za moč hrbtenice in se oprham, potem ... ja, potem je vse v redu. Jaz sem okej, svet je okej. Z vsako celico telesa čutim tisto privzdignjenost, ko sem nad v bistvu ne tako pomembnimi vsakodnevnimi problemi in stiskami. Ko zmorem videti z višjega gledišča in tako tudi širše. Hm, ko sem bližje višjim silam kot včasih malenkostni človeškosti ...
Občasno se mi zgodi, da imam med tekom tisti fantastični občutek, da sem jekleno tekoča in da grem samozavestno po svoji poti v življenju, in to čeprav je toliko ljudi bolnih in v stiski, si dovolim občutiti to – ja, vem, to so moje čisto osebne profesionalne deformacije.
Se nadaljuje drugič ...
