Nataša Čebulj (moderatorka in trenerka) o fenomenološki metodi postavitve družine

V življenju se večkrat srečamo s primeri, ko smo v resnični stiski in ne vemo, kako naj gremo naprej, obtičimo na mestu. V družini so resne težave, vlada nasilje, odvisnosti, smo osamljeni, izgubimo službo, se razvežemo, zbolimo ... Takrat iščemo vzroke, saj si vendarle vsi želimo imeti lepše in bolj zdravo življenje.

Vsak po svoje smo se trudili, ljubili, delali, a nam ni uspelo. Počutimo se nemočno in ujeto. Če bi se zavedali, kako so za naše življenje in srečo pomembni družinske korenine in sprejemanje prednikov, bi se mogoče bolj poglobili, to pa ni vedno lahko. Ena izmed možnosti, ki nam pri tem lahko pomaga, je fenomenološka metoda postavitev družine, njen oče je 92-letni Bert Hellinger iz Nemčije, duhovnik, psihoterapevt in filozof. Metoda je razširjena v več kot 40 državah sveta, tudi v Sloveniji.

O metodi in o tem, kaj nam lahko omogoči, smo se pogovarjali s certificirano moderatorko in trenerko Natašo Čebulj, članico Hellinger Sciencie, Hellingerjevo učenko in ustanoviteljico Inštituta za sistemske postavitve iz Ljubljane.

Kaj je postavitev družine?

Fenomenološka metoda postavitev družine, ki jo že več kot 15 let poznamo tudi v Sloveniji, nam lahko pomaga spremeniti pogled na življenje in nas spodbudi, da naredimo korak naprej v k izboljšanju življenja naše družine, še zlasti naših otrok. Čebuljeva pravi, da smo v življenju lahko srečni in uspešni šele, ko smo v soglasju s svojim družinskim sistemom. V postavitvi se pred nami razgrne nekakšen energijski čustveni zemljevid zgodovine naše družine in tako lažje sprejmemo, da je veliko stvari v našem življenju nezavedno povezano z našimi predniki. Čebuljeva dodaja, da je metoda namenjena iskanju rešitev za osebne težave v družini. »Pomaga nam, da pridemo v stik z ljubeznijo, ki nas resnično zdravi. S tem drugače sprejemamo sebe in svoje družinske člane.«

Težko si predstavljamo, kako poteka Hellingerjeva postavitev družine. Najlažje jo je doživeti in občutiti v živo, na delavnicah, opisuje. Pri postavitvi družine posameznik svoj problem zaupa terapevtu oz. moderatorju, nato pa moderator ali stranka, ki postavlja svojo družino, izmed udeležencev na delavnici izbere, da predstavljajo njega, njegovo mamo, očeta, žive in mrtve brate in sestre, partnerja, lahko šefa v službi, sodelavce ...

Odvisno od posameznikove težave. Kar se dogaja pozneje, je težko opisati. Ljudje predstavljajo člane njegove družine, igrajo vloge, vse se dogaja v tišini, brez besed in na podlagi energij med njimi. Ti ljudje začasno izstopijo iz toka lastnih življenj in skozi njih gredo čustva, misli, energije in odnosi tistih, katere predstavljajo. To pomeni, da se vedejo kot posameznik, ki ga predstavljajo, pokažejo njegova čustva, travme, ki jih je doživel, kot tudi to, kakšna je bila njegova usoda. Na primer, če je bil posameznik, ki ga nekdo predstavlja, alkoholik ali če je bil vojak v vojni, to predstavnik pokaže.

Zbolijo tudi majhni otroci

Družinske postavitve nam lahko pomagajo tudi pri razumevanju bolezni. »Če smo zdravi v svoji duši, je zdravo tudi naše telo. Bolni smo, ko je bolezen, če jo pogledamo s sistemskega vidika, neke vrste opozorilo, ki nam govori, da nekaj v našem osebnem, družinskem, kolektivnem ali katerem drugem višjem sistemu ni v ravnovesju. Bolezen nam kaže ljubezen do nečesa, kar smo nezavedno izločili iz svojega sistema, ker je bilo zelo boleče za nas. Na primer, če nismo zadovoljni s svojim telesom ali nismo zadovoljni sami s sabo, pogosto nismo zadovoljni s svojimi starši. Mogoče smo nezavedno jezni ali razočarani zaradi katerega od njiju in lahko je jeza ali žalost do njiju nastala že v zgodnjem otroštvu. Ker smo pol mame in pol očeta, se oba pokažeta tudi v nas. Če sem na primer jezna na svojo mamo, sem jezna na pol sebe. Moja mama predstavlja vse svoje prednike, starše, dedka in babico in tako naprej. Zato, na karkoli se jezimo ali tega ne sprejmemo, se bojimo ali smo žalostni, nam naša bolezen lahko na to kaže. In najhuje je, ko jo odganjamo in jo želimo odpraviti. Takrat se na neki drugi ravni pojavi še v hujši obliki.

Pokaže pa nam samo to, kam moramo z ljubeznijo pogledati.«

Čebuljeva pravi, da vse to, kar je povedala, velja tudi za otroke, saj nekateri zbolijo že zelo majhni. »Kot otroci nezavedno naredimo vse, da smemo pripadati svoji družini, ker drugače ne bi preživeli. Pogosto se zgodi, da nam starši česa iz nekega razloga ne želijo povedati. Na primer, zelo boleče je govoriti o stari mami, ki je pri porodu umrla in zapustila majhne otroke. Ker je to zelo boleče za družino, se o tem ne govori, tudi v naslednji generaciji ne. Mogoče govorijo le o otrocih, ki jih je zapustila, in o mačehi, ki je zamenjala njihovo pokojno mamo. Potem se lahko zgodi, da eden od otrok, lahko je to čisto mlada deklica, zboli na rodilih in nihče ne ve, zakaj je zbolela. Zato je pomembno, da se z ljubeznijo pogleda na tisto staro mamo, ki je pri porodu umrla. Znanstveno je namreč že dokazano, da imamo v našem DNK prazen kromosom, kjer je zapisan čustven spomin družinskega sistema. V njem se prenaša strah, v bistvu vezan na izgubo stare mame ob porodu, ki je morda čutila žalost, ker je vedela, da bo umrla. In ravno s to žalostjo je lahko povezana ta deklica, ki je zbolela na rodilih.«

Številni posamezniki od svojih predhodnikov nezavedno prevzamejo bolezni, da bi jim pomagali, saj smo pogosto povezani s svojimi starši in kot majhni otroci si želimo, da bi naša starša živela večno. »Zelo majhen otrok težko preživi brez staršev. Če gre enemu od staršev slabo in je morda povezan z nekimi težkimi situacijami ali morda tudi sam zboli, kot otrok to začutimo. Do neke mere se zmoremo sprijazniti z njihovo boleznijo. Zato bi otrok rad rešil svoje bolne starše, rad bi jim pomagal. To se potem vleče skozi vse življenje, tudi ko ta otrok že odraste. Še posebno globoko vez čutimo do mame, ki nas rodi. Vse življenje se trudimo skrbeti zanjo in smo pripravljeni zanjo tudi umreti, samo da bi ostala živa. Zato so tukaj pogoste besede, ki jih otrok reče v svoji duši svoji mami, jaz za tebe, draga mama, ali jaz namesto tebe, dragi oče.«

Hellinger v teh primerih govori o tako imenovani slepi ljubezeni, pravi Čebuljeva. Kot otrok tako globoko ljubimo svoje starše, da bi brez njih težko preživeli. »Zato bi raje namesto njih umrli mi. Ko želimo preveč pomagati svojim staršem, to se dogaja na nezavedni ravni, zbolimo mi ali pa naši otroci. Ker mislimo, da jih bomo s tem rešili. V resnici to ni mogoče, saj ne moremo prek njihove usode. Postavitev družine nam omogoči, da s spoštovanjem sprejmemo usodo svojih staršev ali prednikov, na primer tiste stare mame, ki je umrla pri porodu. In v srcu smo hvaležni, da je bila ta oseba v našem življenju. Ob tem lahko jokamo, a lahko gremo svoji usodi naproti. Ker če tega ne storimo in se borimo proti usodi, na primer svoje mame, smo jezni, žalostni in sploh ne živimo svojega življenja,« dodaja sogovornica.

Kaj nam sporoča bolezen?

Zanimalo nas je, kaj se je najpogosteje pokazalo na družinskih postavitvah, da nam kažejo bolezni. Čebuljeva odgovarja: »Nekdo, ki ima duševno bolezen, nam z nihanjem v razpoloženju ali z različnimi osebnostmi kaže, da je dejansko z veliko ljubeznijo povezan z različnimi osebnostmi v družinskem sistemu. Na primer, shizofrenija lahko kaže, da je bila v družinskem sistemu prisotna oseba, ki je bila zelo agresivna in je morda imela energijo storilca. Lahko je to celo oseba, ki je nekoga umorila v družinskem sistemu, zato jo je družina izločila in ne želi o njej govoriti.

Po drugi strani pa je bila lahko tudi žrtev tega storilca ravno tako zanikana in se družina boji govoriti o njej. In oseba, ki je zbolela, z veliko ljubeznijo gleda oba, tako na storilca kot žrtev. Zato pri bolnikih s shizofrenijo prihaja do nihanja razpoloženja, ker enkrat izraža energijo storilca, drugič pa žrtve. In postavitev nam lahko pokaže in omogoči, da se z ljubeznijo in spoštovanjem pogledata obe osebi, ki pripadata družinskemu sistemu. Vsaka družina je svoj sistem in vsi, ki so kadarkoli pripadali našemu družinskemu sistemu in so bili iz nekih razlogov izločeni, imajo pravico pripadati. Torej tudi storilci, lahko celo morilci. In če se družinski sistem boji pogledati storilca in se noče sprijazniti z njegovimi dejanji, se mora nekdo od otrok ali vnukov spoprijeti s tem tako, da zboli. Pri depresiji se je pogosto pokazalo, da gre za prekinjen odnos z mamo. To ne pomeni, da ima ravno bolna oseba prekinjen odnos z mamo, lahko se je to zgodilo že njeni mami ali še kakšno generacijo nazaj. Na postavitvah se je na primer pokazalo, da je neki otrok, star tri leta izgubil svojo mamo. Ker je umrla, jo je nezavedno zasovražil, ker ga je zapustila. In ta jeza oziroma prekinjen odnos z mamo se prenese tudi v naslednjo generacijo. Na primer ta punčka, ki je bila jezna na svojo mamo, ne zna prenesti ljubezni na svojo hčerko in ona spet ne na svojo. S postavitvijo se lahko oseba, ki zboli, poveže s tisto prvo osebo v njenem družinskem sistemu, ki je imela prekinjen odnos z mamo, in tako lahko ljubezen znova steče v naslednjo generacijo.«

Podobno je tudi pri telesnih okvarah, ko nam lahko družinske postavitve pokažejo, kaj nam kaže naša bolezen, okvara.

Hellinger je pri svojem delu prišel do ugotovitve, da je bolezen v našem telesu zadnji člen v daljši verigi. Začne se v naši duši z ljubeznijo. Gibanje te ljubezni nas vodi do ljudi v naši družini, ki jih je usoda izločila iz družinskega sistema, ker sta bila ta oseba in dogodek, povezana z njo, za družinske člane zelo boleča. Potem se o tem v družini ne govori, tudi v naslednjih generacijah ne. Pokazalo se je, na primer, da nekdo, ki ima težave z vidom, na nazavedni ravni ne želi ali ne more pogledati nečesa v svojem družinskem sistemu. »Spomnim se tudi primera, ko je imela neka gospa bolno koleno in več operaciji, na postavitvi pa se je pokazalo, da je zelo povezana s svojo prababico, ki je umrla pri porodu svojega petega otroka. In potem se je bolečina ob izgubi te mame, o kateri v njeni družini niso mogli govoriti, kot vzorec prenašala iz roda v rod,« je opisala Čebuljeva.

»Vsaka bolezen je nekakšen poštar, ki nam kaže, da se z nečim v svojem družinskem sistemu nismo sprijaznili. Zato se ne moremo premakniti naprej oziroma se razvijati. Na primer, poškodbe kolen ali sploh kostne bolezni nam lahko pokažejo, da je v našem družinskem sistemu veliko jeze in strahu. Na postavitvi lahko vidimo, kaj povzroča našo jezo, strahove in na to pogledamo z ljubeznijo. S tem lahko omogočimo, da se potem ta vzorec ne prenaša naprej v prihodnje generacije,« dodaja Čebuljeva. 

Besedilo: Ana Tramšek // Fotografije: Shutterstock, Urška Košir

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord